Operacija obveščevalčevega odpoklica je bila izvedena brezhibno, podobno hitro kot odločitev o njegovem takojšnjem umiku. Vse skupaj ne bi bilo prav nič nenavadno, saj osebe, ki iščejo najobčutljivejše informacije in jih največkrat opišejo kot tuje vohune, občasno pri delu tudi zasačijo ter jih zaprejo, zamenjajo ali izženejo iz države. A kljub vsemu se ne zgodi prav pogosto, da bi na agenta pokazali kar njegovi delodajalci.
Ameriški predsednik Donald Trump je 10. maja 2017 sprejel dva posebna gosta, ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova in veleposlanika Sergeja Kisljaka. Ob odhodu so zadovoljni sporočali, da se bodo odnosi med državama ponovno otoplili. Pri tem bi tudi ostalo, če ne bi nekaj dni pozneje Washington Post objavil vest, da je predsednik gostoma izdal tudi zaupne informacije o metodah dela ameriških tajnih služb v arabskih državah in njihovih pomembnih informacijskih virih. Sporočilo je bilo zanimivo, saj ni nobena skrivnost, da znata tako Lavrov kot Kisljak zelo dobro poslušati in iz povedanega zelo natančno izločiti vse, kar ni v okviru običajnih političnih ali diplomatskih namigov.
Ameriška oblast so vse navedbe časnika zanikale. Kazalo je, da se je stvar tu končala, a se je pravi zaplet šele začel. Z razmeroma neopazno navedbo ruskega spletnega portala Daily Storm 2. septembra 2017 o izginotju visokega uradnika v izvršnem uradu predsednika Vladimirja Putina – Olega Smolenkova. Sledile so informacije, da njegovo izginotje preiskujejo tudi ustrezne državne službe in tudi, da je Smolenkov že 14. junija z družino odšel na počitnice v Črno goro, nato pa iz obmorskega mesteca Tivat izginil.
Navedb Washington Posta in ruskega spletnega portala se ni dalo takoj povezati. Vsaj ne do 10. septembra letos, ko je ameriška mreža CNN objavila zaupno sporočilo, da je ameriška oblast pomagala svojemu vrhunskemu vohunu pri umiku iz Moskve. Smolenkov je moral oditi, saj naj bi obveščevalne službe ocenile, da obstaja možnost, da je predsednik Trump v gorečnosti pripovedovanja o svoji moči in popolni obveščenosti na sestanku z Lavrovom in Kisljakom izdal tudi njegovo identiteto. Pokazal je torej na obstoj vira, ki obvešča Washington o občutljivih kremeljskih operacijah.
Več let pred tem, 24. novembra 1998, je srbski predsednik Slobodan Milošević, kot je bilo v njegovi navadi, saj je rad govoril po telefonu, poklical načelnika generalštaba jugoslovanske vojske, generala Momčila Perišića. Po običajnem Miloševićevem uvodu – večina telefonskih pogovorov je bila v tistem času kljub najrazličnejšim zaščitam prestrežena – je sledilo obvestilo: »Momo, ti nisi več šef, zamenjal te je general Dragoljub Ojdanić.« Večinoma so menjavo ocenjevali kot posledico Perišićevih javnih nastopov, predvsem govora, ki ga je imel 11. oktobra 1998 v mestu Gornji Milanovac, ko je Miloševića pozval k spoštovanju resolucije OZN št. 1199, torej umiku enot jugoslovanske vojske s Kosova in mu sporočil, da se Srbija ne more spopasti z zvezo Nato in vsem svetom ter da bodo sledili bombni napadi. Tega Milošević seveda ni preslišal, toda pravi vzrok za menjavo Perišića je treba poiskati drugje. Pri tem se moramo vrniti k dogajanju v Črni gori in Washingtonu.
Kako je Smolenkov iz Črne gore prišel v ZDA, še dolgo ne bomo izvedeli.
Leta 1997 je ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright imenovala novega visokega odposlanca za Balkan Roberta Gelbarda. Ameriška ocena je bila, da postaja Kosovo novo krizno žarišče v regiji in da je Milošević spet problem. Gelbard je temu dodal tudi rešitev. Da je treba pospešiti politični razdor med Miloševićem in predsednikom Črne gore, Milom Đukanovićem. Gelbard je bil reden gost v Podgorici. In ne samo on. Prihajal je tudi Perišić. Kot vzrok za odhode iz Beograda je navajal obiske komande 2. armade, dejansko pa so bili razlog njegovih prihodov zaupna in skrbno skrita srečanja z ameriškim odposlancem. Dva dni po Perišićevem govoru v Gornjem Milanovcu, 13. oktobra 1998, je ameriški pogajalec Richard Holbrooke obiskal Miloševića. Poznala sta se zelo dobro. Ne vem, ali je bilo načrtovano ali ne, toda Holbrooke je srbskemu gostitelju omenil, da ni prepričan, ali ga vojska še vedno podpira. Tega sporočila Milošević ni mogel zgrešiti. Zelo hitro je določil vire takšne ocene.
Perišić se je zadnjič tajno sestal z Gelbardom 20. novembra. Štiri dni pozneje ga je Milošević skupaj z dvajsetimi visokimi častniki zamenjal. Po padcu Miloševića in izvolitvi demokratične vlade Srbije, ki jo je vodil dr. Zoran Đinđić, se je vrnil tudi Perišić. Tokrat ne več kot vojak, ampak kot podpredsednik vlade. Đinđić naj bi bil 15. marca 2002 govornik na konferenci o lokalni samoupravi. Tudi sam sem se zjutraj odpravljal v kongresni center, a me je presenetilo sporočilo, da so zvečer prejšnjega dne aretirali podpredsednika Perišića in še nekoga v gostilni Pri Miji Alasu. V tem nenavadnem lokalu, ki so si ga delili Alberto Moravia, Günter Grass, Miloš Crnjanski, Milovan Đilas, Lawrence Eagleburger in Boris Spaski z več pesniki, slikarji in veleposlaniki in tudi šefi srbske tajne policije, bi se res lahko zgodilo vse, tudi aretacija podpredsednika vlade. Nekaj ur pozneje je bila vest potrjena, spremenjena je bila le lokacija aretacij.
Vojaška policija je v motelu Šarić prekinila Perišićev pogovor s sekretarjem ameriške ambasade Johnom Neighborjem ter ju obtožila vohunstva. Da so podpredsedniku srbske vlade vsaj štiri mesece prisluškovali, ga zasledovali in nadzirali vse njegove stike, ni vedel nihče. Razen načelnika vojaške obveščevalne službe generala Ace Tomića, ki je ponavljal, da je odgovoren zgolj in samo predsedniku države, ne pa nekakšni civilni vladi ali parlamentu.
Kako je Smolenkov iz Črne gore prišel v ZDA, še dolgo ne bomo izvedeli.
Perišić živi kot upokojenec, prav tako Tomić, ki so ga po atentatu na Đinđića zaprli, Neighborja so takoj izpustili, a pozneje objavili drobno vest, da je umrl v avtomobilski nesreči.
Besede so lahko nevarno orožje.
Komentar je bil objavljen v časniku Delo dne 19. septembra 2019.
Borut Šuklje 