Pismo, vabilo na kosilo, ki so ga v skladu z diplomatsko proceduro prinesli predsedniku, je bilo videti skoraj slovesno in zaradi naslova, s katerega je bilo odposlano, tudi deležno čaščenja in radovednosti. Naslovnik je bil eden redkih, ki je vedel, da bo gostitelj želel zavezujoče odgovore na vprašanja, ki so jih skozi leta odmikali, čakajoč poseben čas, ki bo prinesel možnost lažjih odločitev.
Ameriški državni sekretar Michael R. Pompeo je srbskega predsednika Aleksandra Vučića povabil, naj pride 20. avgusta 2019 na pogovor, pravzaprav na pozno opoldansko kosilo. In nič prav veliko več kot to. Vendar je bilo mogoče slutiti, da gre za nekakšen poseben zaključek pogovorov, ki so se začeli s podobnim vabilom, ki je na beograjski naslov takratnega predsednika vlade dr. Zorana Đinđića prispelo maja leta 2002.
Đinđić je takrat skupaj z zunanjim ministrom Goranom Svilanovićem odpotoval v Washington. Prvo sporočilo po končanih pogovorih z državnim sekretarjem Colinom Powellom je bilo optimistično. Združene države so odmrznile finančno pomoč Srbiji zaradi ocene o boljšem sodelovanju z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Toda to je bil samo pričakovani del takratnega sestanka. Drugi del je ostal zamolčan. In prav ta je bil vzrok za nove težave. Đinđić je bil po vrnitvi v Beograd zaskrbljen. Nekaterim svojim sodelavcem je povedal, da prinaša še eno ameriško sporočilo, pravzaprav napoved, da je rešitev vprašanja Kosova vse bliže.
In to je bila tema tudi tokratnega, nekaj več kot sedemnajst let pozneje, kosila ameriškega državnega sekretarja s srbskim predsednikom. Le da se je leta 2002 zdelo, da je političnega prostora veliko več. Đinđić je washingtonske pogovore razumel kot znak, da bo Srbija, ki bo samo čakala, izključena iz reševanja kosovskega vprašanja. Začel je iskati rešitve. Bil je razmeroma sam. Veliko drugih se je balo groženj takratne opozicije, da je vprašanje Kosova sveto in nedotakljivo. Bil je sam tudi zunaj Srbije. Ko je ob ameriški asistenci prepričal člane svoje vlade, da je treba dobro stotino kosovskih Albancev, zaprtih po zaporih v Srbiji, predati mednarodnim oblastem na Kosovu in njihovim kazenskim sankcijam, je bil odziv doma neprizanesljiv.
Toda še hujši je postal nekaj dni pozneje, ko so zaporniki prispeli v Prištino in ko je visoki predstavnik OZN Michael Steiner prav vse pomilostil. Carne Ross, angleški diplomat, ki je bil v mednarodni upravi na Kosovu zadolžen za izdelavo načrta svojevrstne tranzicije ter mehanizmov zaščite srbske manjšine, je beograjskim oblastem sporočil, da ga njihove ocene ne zanimajo in zavrnil vse njihove predloge. Đinđić se je po vrnitvi iz Washingtona odločil, da je obdobje političnega čakanja končano. Razumel je, da geslo o bližajoči se rešitvi kosovskega vprašanja ne pomeni nič drugega kot obvestilo, da bo neodvisnost Kosova razglašena razmeroma hitro. In vedel je, da o tem nihče ne želi govoriti ne na zaprtih sestankih in še manj javno. Zato je spregovoril sam. In presenetil.
Najprej, kmalu po poletnih počitnicah leta 2002, ko je v Bruslju ocenil, da kosovskega vprašanja ne bo mogoče rešiti brez Beograda in da bo zato kot prvi korak predlagal neposredni dialog svoje vlade in oblasti v Prištini. Prepričevali so ga, da za takšne odločitve še ni pravi čas. A Đinđić je imel prve obrise svojega načrta že pripravljene. Da je najprej treba priznati dejstvo, da na Kosovu živita dve popolnoma razdeljeni nacionalni skupnosti, ki morata dobiti možnost oblikovanja svojih institucij na področjih izobraževanja, zdravstva, pravosodja in varnosti. Đinđić ni govoril o ozemeljski razmejitvi med Srbi in Albanci na Kosovu, kot je maja 1999 v pismu članom francoske vlade predlagal Dobrica Ćosić.
Njegov predlog je bilo sestaviti dve skupnosti, ki bi imeli svoje policiste, učitelje, zdravnike in sodnike. To bi bila, je dejal, nekakšna vmesna postaja na poti k evropskim integracijam. Takrat se je še zdelo, da tako imenovani mehki evropski trebuh, države zahodnega Balkana, lahko razmeroma hitro postanejo članice Evropske unije. Đinđić je ponavljal, da želi samo prižgati luč, da se ne bi v mraku, tišini in čakanju zgodila – omenjal je letnici 2004 in 2005 – nenadna razglasitev neodvisnosti Kosova. Politična opozicija v Srbiji je takšno Đinđićevo iskanje označila za herezijo in izdajo. Nekaj mesecev pozneje so ga ubili.
Predsednik Vučić je vabilo na ameriški pogovor verjetno pričakoval. Bilo je namreč zgolj nadaljevanje pisma, ki so ga na beograjske naslove prejeli 12. avgusta letos. Tega dne so namreč vlade Francije, Nemčije, Italije, Velike Britanije in ZDA pozvale oblasti v Srbiji in na Kosovu, naj obnovijo bruseljski dialog ter se vzdržijo vseh korakov, ki bi onemogočali celovit sporazum o normalizaciji odnosov. V pismu so povsem neposredno napisali, da mora Kosovo preklicati takse, uvedene na uvoz blaga iz Srbije, ter da mora Srbija prekiniti vse diplomatske aktivnosti prepričevanja posameznih držav, da prekličejo priznanje neodvisnosti Kosova. Sedaj je čas, da se končajo spori in vojne iz 90. let ter doseže sporazum, ki bo omogočil varen in boljši jutri za državljane Kosova in Srbije. Prva se je odzvala predsednica srbske vlade, Ana Brnabić, z nekoliko zapletenim odgovorom, da je priznanje Kosova v sedanjih mejah tista rdeča linija, čez katero Srbija ne more. Vučić je bil povabljen v Ameriko, da bi ameriškemu državnemu sekretarju potrdil, da govorita z besedami, ki jih enako razumeta.
Da dogovor o popolni normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino, razumeta kot celovit, pravno obvezujoč in politično vzdržen sporazum. Iz njunih sporočil po končanem delovnem kosilu sta se o tem tudi uspešno dogovorila. Torkovo kosilo v New Yorku, 20. avgusta 2019, je sklenilo krog, ki se je začel z Đinđićevim vabilom na sestanek, 21. maja 2002, v Washington.
Borut Šuklje 