Predsednik države, ki naj bi mu prisluškovali

Začelo se je, kot je to ob takšnih priložnostih skorajda pravilo, z zanimivo, a za okolje, v katerem je bila izrečena, bolj ali manj običajno trditvijo o prisluškovanju voditeljev politične opozicije. Vse bi bilo tudi prepuščeno dnevni pozabi, pogovorom o tegobah, ki jih nosijo s seboj visoke temperature, in čakanju na nove vesti novega dneva, če se tokrat ne bi odzvala najprej notranji minister Nebojša Stefanović, ki je istočasno tudi koordinator dela državnih obveščevalno varnostnih služb, in takoj za njim še predsednik države Aleksandar Vučić.

Njuna nastopa sta bila še toliko bolj presenetljiva, pa ne zato, ker je Beograd, glavno mesto Republike Srbije, konec julija in prve dni avgusta prestolnica, ki se začne prazniti, saj njeni stanovalci odhajajo na običajne letne dopuste, temveč zaradi nenavadne širitve teme o prisluškovanju in spremljanju političnih nasprotnikov.

Toda poglejmo najprej vsebino. Zadnje dni letošnjega julija je eden od vodij opozicije, nekdanji župan Beograda Dragan Đilas, povedal, da je bila znotraj srbskega ministrstva za notranje zadeve ustanovljena služba za posebne preiskovalne metode in posebne aktivnosti, katere uslužbenci naj bi bili zadolženi za prikrito spremljanje političnih nasprotnikov aktualne oblasti. Načelnik uprave srbske kriminalistične službe je istega dne zanikal vse navedene trditve in jih označil kot zavajajoče in lažne. In prav tu je kazalo, da se bo, kot običajno, vse ustavilo. Pa se ni.

Polemiko je nepričakovano nadaljeval notranji minister z novo oceno, da pozna pravo resnico o prisluhih. In da je ta samo ena. Da aktualna oblast ne prisluškuje političnim nasprotnikom, temveč da so prav oni, dokler so imeli oblast, spremljali njih, opozicijo, pravzaprav njihovega političnega šefa Aleksandra Vučića. Ko to izreče notranji minister, pričakuješ tudi ustrezne dokumente ali vsaj podlage tovrstnih trditev. Stefanović je navedel letnice, časovna obdobja, ko naj bi prisluškovali sedanjemu predsedniku države. Tu se je prvič zapletlo. Vučiću naj bi, po trditvi ministra, sledili med letoma 1995 in 2000, nato od oktobra leta 2000 do 2003 ter v obdobju med letoma 2007 in 2012. Težava niso bile letnice, temveč njihova vsebina. V času pred demokratičnimi spremembami in padcem režima Slobodana Miloševića, od leta 1995 do leta 2000, je bil Vučić generalni sekretar politične stranke, ki je tvorila takratno oblast, in minister za informiranje. Mogoče, toda zelo nenavadno bi bilo, da bi ga v tistem obdobju spremljali.

Po letu 2000 bi lahko bilo drugače, saj je bil Vučić v opoziciji in je imel status zveznega poslanca v takratni skupščini Zvezne republike Jugoslavije. To je bil tudi čas, ko so bile v državi uvedene izredne razmere in ko so iskali storilce, predvsem pa nalogodajalce in financerje uboja predsednika vlade dr. Zorana Đinđića. Takrat so spremljali veliko posameznikov, večino kriminalnega podzemlja pa tudi vse njihove kontakte. Potem očitno sledi nov premor, ko naj bi se leta 2007 nadaljeval nov petletni cikel tajnega spremljanja sedanjega predsednika države. Do maja 2012, ko je bil za novega srbskega predsednika izvoljen Vučićev strankarski predsednik Tomislav Nikolić.

Kmalu po svoji izvolitvi – v drugem krogu je premagal dotedanjega predsednika Borisa Tadića – je povedal, da so mu prisluškovali, in leto kasneje, da ne zaupa srbski tajni službi. In ne prav dosti več od tega. Bile so še napovedi, da bo vse natančno opisal, a se ni zgodilo nič posebnega. Do zadnjih dni letošnjega julija in prvih dni avgusta, ko se je v pogovore o prisluhih vključil tudi Vučić.

Če povzamem njegov ključni televizijski nastop v eno samo tezo, bi bila, da sedaj nihče nikomur ne prisluškuje, da pa so še kako vestno in natančno, dokler sta bila v opoziciji, spremljali in obdelovali njega in Nikolića. Pravzaprav ne njiju povsem direktno, saj so spremljali posameznike, ki naj bi bili vpleteni v nezakonita dejanja in s katerimi sta bila slučajno telefonsko povezana in z njimi govorila o povsem vsakdanjih stvareh. Toda ker nihče od teh operativno spremljanih posameznikov – bilo naj bi jih 12 – kasneje ni bil kazensko preganjan, Vučić, podobno kot notranji minister, oceni, da je šlo za politično spremljanje opozicije. Sledilo je še pojasnilo, da je imela policija za spremljanje omenjene dvanajsterice, osumljene različnih kaznivih dejanj, zakonito podlago in da zato kasneje, ko sta z Nikolićem prevzela mesto oblasti, ni bilo nobenih sankcij.

Kazalo je, da se bo na tej točki polemika o prisluhih tudi poletno končala in počakala na novo obuditev v primernejšem času. A je Vučić dodal novo trditev. Da obstaja še ena zgodba. Pomembnejša, povsem politična in usmerjena na eno samo osebo. Boris Tadić naj bi v času, ko je bil predsednik države in predsednik najmočnejše parlamentarne stranke, iz posebne centrale, ki naj bi bila nameščena najprej v predsedniški palači in nato na enem izmed beograjskih splavov, vodil akcijo Vučićevega sledenja. Tadić, sedaj predsednik opozicijske socialdemokratske stranke, je najavil tožbo proti Vučiću in tudi možno pričo v procesu – Vojislava Šešlja, bivšega šefa stranke, v kateri sta vodilni mesti zasedala Nikolić in Vučić, in obtoženca mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije.

Sredi novembra leta 2014 se je Šešelj vrnil iz zaporov mednarodnega sodišča v Beograd. Kot vedno je tudi takrat veliko govoril. Med drugim tudi o tem, da je Vučić, ko je bil še v vodstvu njegove stranke, leta 2008 kupil svojevrstno napravo za prisluškovanje telefonskim aparatom, s katero je lahko spremljal pogovore svojih strankarskih sodelavcev, jih prepisoval in urejene prepise nosil Šešlju v zapor. Da je Vučić poslušal tudi Nikolića in tako prestregel pogovore, ki jih je imel s takratnim predsednikom države Borisom Tadićem.

Đilasov julijski začetek o prisluškovanju je s tem dobil novo razsežnost in novo vsebino. In se bo tu verjetno začasno ustavil. Do odločitve strank politične opozicije, ali bodo sodelovale ali bojkotirale parlamentarne volitve, napovedane prihodnjo pomlad. Vučić si bojkota ne more želeti, zato je že naredil – sicer razmeroma tiho, a vendarle – prvi korak. Njegov notranji minister Stefanović sodeluje na tako imenovani okrogli mizi pogovorov z opozicijo o poštenih in demokratičnih volitvah. Polemika o prisluhih je bila del tega.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 16. avgusta 2019.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s