Iz letala, ki je pristalo na letališču Pleso v Zagrebu, je 11. julija 2019 izstopil potnik, ki so ga pričakali z nelagodjem. Ne zato, ker se je šele zdaj vrnil s poti, na katero se je odpravil že 24. januarja leta 2014. Bolj zato, ker to skoraj šest let dolgo potovanje ni bil potnikov izbor. Prav nasprotno. Takrat je poskušal narediti vse, da bi ostal doma, saj je vedel, da ga na koncu potovanja čaka dolg sodni proces. Avgusta 2016 ga je najprej nemško visoko deželno sodišče – po pritožbi obrambe pa tudi zvezno vrhovno sodišče – obsodilo na dosmrtni zapor. In ga pred dnevi skladno z evropsko prakso predalo Republiki Hrvaški in njenim zaporom. Zagrebškega potnika, visokega predstavnika jugoslovanske tajne službe z imenom Josip Perković, so spoznali za krivega sodelovanja pri pripravi in organizaciji umora hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića leta 1983.
Đureković je bil dolgoletni vplivni direktor hrvaškega in jugoslovanskega naftnega trgovca INA, zadolžen za strateške državne rezerve energentov ter oskrbo vojaških naftnih skladišč. Toda 23. aprila 1982 je nenadoma odpotoval iz Zagreba v avstrijski Gradec. Samo mesec ali dva pozneje so jugoslovanske tajne službe, tudi njihov hrvaški sodelavec Perković, začele novo operativno akcijo, ki je bila dobro leto pozneje tudi končana. Đurekovića so ubili. Nemški policisti so razmeroma hitro našli sledi in dokaze, ki so kazali na storilce in jugoslovanske tajne službe. Toda vsi, ki so jih osumili, tudi ali predvsem Perković, so bili varno spravljeni in zaščiteni v Jugoslaviji. No, ne prav vsi, likvidatorje so tudi zaradi bojazni, da bi preveč govorili, odstranili, umrli so v nepojasnjenih okoliščinah. Toda nalogodajalci so ostali na svojih funkcijah.
Po letu 1991 bi naključni opazovalec pričakoval, da bodo novi hrvaški državni voditelji odgovorili na nemške preiskave ter proti Josipu Perkoviću sprožili sodne postopke. Pa seveda ni moglo biti tako. Predsednik Hrvaške in vladar ključnih državnih odločitev Franjo Tuđman se je odločil popolnoma drugače. Perkovića je imenoval za svojega zaupnika in oblikovalca novega sistema hrvaških tajnih služb. Naredil ga je enako zaščitenega, kot je bil v nekdanji Jugoslaviji. Po Tuđmanovi smrti so se nemške zahteve po preiskavi Perkovićeve vloge v primeru Đurekovićevega uboja nadaljevale. Vendar so jih po letu 2000 preglasile zahteve glavne tožilke mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu Carle del Ponte o izročitvi posameznih hrvaških generalov ter predaji tajnih vojaških dokumentov, ki so dokazovali dve liniji poveljevanja v hrvaški vojski. Toda kmalu po sprejetju Hrvaške v Evropsko unijo, predsednik hrvaške vlade je bil socialni demokrat Zoran Milanović, je nemško pravosodje spet zahtevalo, tokrat od države članice Evropske unije, Perkovićevo izročitev. Milanović jih je poskušal v maniri igralcev, ki so v svojih časih na sejmih, železniških postajah in še kje goljufali naivneže z igro iskanja frnikule, pod katero od treh škatlic za vžigalice, prepričati, da ima boljšo rešitev. Nemška kanclerka Angela Merkel se ni želela udeležiti velike proslave hrvaškega vstopa v evropsko skupnost, predstavniki evropske komisije so zaradi nespoštovanja evropskega pravnega reda Hrvaški zagrozili s suspenzom članstva. A Perković je ostal nedotakljiv.
Naše vprašanje zato je, kaj je pri zaščiti Perkovića družilo predsednika Franja Tuđmana leta 1990 in predsednika vlade Zorana Milanovića toliko let pozneje?
Franjo Tuđman, partizan, general in politični zapornik, je bil že leta 1986 prepričan, da bo postal novi predsednik samostojne Hrvaške. Politični in državni program je imel pripravljen. Vendar je prav tako vedel, da mora najprej prevzeti vodenje takrat nastajajoče hrvaške opozicije. In vedel je, da mu bo to uspelo samo z odstranitvijo konkurentov in podporo izseljenih Hrvatov. Potreboval je potni list, moral je na pot. Jeseni leta 1986 so mu predstavili Josipa Perkovića, ki je nekaj mesecev pozneje Tuđmana obvestil, da mu bodo izdali potni list in da lahko začne priprave na veliko potovanje v Kanado k dobro organizirani, finančno preskrbljeni ter najvplivnejši skupnosti hrvaških izseljencev v svetu. Tuđman je odšel na svojo najpomembnejšo politično pot, na predstavitev svojega državniškega programa. Govoril je o spravi in veliki Hrvaški, prevzemu teritorijev Bosne in Hercegovine. Tuđman je vedel, da je zmagal. Februarja 1990 je organiziral prvi sabor stranke hrvaške demokratične skupnosti. Perković je imel moč, da so najvplivnejši predstavniki diaspore lahko prišli v Zagreb brez dokumentov. Tuđman je blestel.
Junija 2013 je bil na seji hrvaške vlade sprejet predlog sprememb zakona o pravosodnem sodelovanju z državami EU. Vendar se je v tem na videz povsem rutinskem dopolnilu skrivala ključna sprememba. Evropski nalog za aretacijo hrvaškega državljana naj bi veljal samo za dejanja, storjena po 7. avgustu 2002. S tem je Milanovićeva vlada Perkovića zaščitila pred izročitvijo Nemčiji. Evropska komisarka za pravosodje Vivien Reding je sporočila, da je dopolnilo v nasprotju z evropskim pravnim redom in da ga je treba umakniti. Milanović jo je zavrnil. Hrvaška je dobila ultimat, ki ga je razumela. Ali sprejme evropska pravila ali bodo proti njej uvedene evropske sankcije. Milanović je moral popustiti.
Državna politika ne pozna prav veliko sentimentalnosti. Ne Tuđmana ne Milanovića ni skrbelo za usodo Josipa Perkovića. Oba sta v svojem odporu evropskemu pravu ocenjevala mogoče posledice jugoslovanskih vojn. Tuđman svojo odgovornost za vojno v Bosni in Hercegovini, Milanović nove zahteve aretacij visokih oficirjev hrvaške vojske in tudi spoštovanje vseh podpisanih mednarodnih sporazumov, tudi tistih o državnih mejah.
Josip Perković je od prejšnjega četrtka zaprt v zaporu Remetinec.
Komentar je bil objavljen v časniku Delo, 18. julija 2019.
Borut Šuklje 