Večina tistih, ki so pred tridesetimi leti ustanovili novo hrvaško politično stranko in izvolili Franja Tuđmana za njenega prvega predsednika, je odšla. Prvi dan tega tedna, v ponedeljek 17. junija, so se jih spomnili na veliki proslavi v Zagrebu. Predvsem pa so se poklonili Tuđmanu, ki je stranko in novo državo, Hrvaško, vodil do svoje smrti. Kot je običajno pri tovrstnih dogodkih, ostaja marsikaj tudi spregledano, saj ne sodi v praznično in slavnostno vzdušje. Tako je ostalo pozabljeno, da je imel Tuđman ob ustanavljanju nove stranke tudi predsedniškega tekmeca, Vladinirja Veselico.
Pred 30. leti, tik pred razpadom Jugoslavije in začetkom jugoslovanskih vojn, ni šlo samo za običajno tekmovanje za najvišje strankarsko mesto, šlo je za veliko več. Med Tuđmanom in Veselico sta obstajali dve ključni razliki. Prva o ustroju hrvaške države in druga o odnosu do Bosne in Hercegovine. Če je Veselica zagovarjal parlamentarno demokracijo, je bil Tuđman prepričan, da bo nova hrvaška država potrebovala močan predsedniški sistem. Če je Veselica odnos Hrvaške in Bosne in Hercegovine razumel zgolj in samo znotraj koncepta celovite BiH, ga je Tuđman določil povsem drugače.
Zato je naše prvo vprašanje, kaj je Tuđmana, partizanskega generala pripeljalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja do iskanja Luburića?
In prav tu moram začeti, saj brez poznavanja teh razlik ne moremo povsem razumeti začetka jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih, obenem pa tudi težko razumemo danes aktualne politične in gospodarske spore v tem delu regije. Pravzaprav moram začeti še nekaj desetletij prej.
Franjo Tuđman je bil po koncu druge svetovne vojne razmeroma visok uslužbenec generalštaba Jugoslovanske ljudske armade. Leta 1960 je bil povišan v generalski čin, da bi nato nadvse hitro prosil za prekinitev delovnih obveznosti in še bolj presenetljivo hitro dobil odobritev. V Zagreb se je vrnil v prav posebnem času, ko so se v takratni Jugoslaviji že začele odpirati tudi nepričakovane teme. Prve dni februarja 1958 so na tajni seji državnega in partijskega vodstva govorili o stavki v Trbovljah in o vprašanju, ki so ga postavili uporni rudarji, zakaj je potrebno plačevati zvezni vladi v Beograd desetino slovenskega bruto družbenega proizvoda. Tema tajnega sestanka je bila, kako imajo lahko stavkajoči skorajda večinsko javno podporo in zakaj se ta podpora širi tudi na sosednjo Hrvaško. Razprava je pokazala na konceptualen spor v jugoslovanskem državnem vrhu, med zagovorniki trdega centralizma in tistimi, ki so že zagovarjali pravice republik.
Tuđman je vsebino tega spora verjetno poznal, saj je imel po vrnitvi v Zagreb kot direktor Instituta za zgodovino delavskega gibanja dostop do zelo različnih, tudi prepovedanih časopisov, razprav, vesti in informacij. Takrat, tako piše njegov biograf in izvrsten pisec Darko Hudelist, je začel sistematično slediti in proučevati tri ključne politične ideje. Idejo pomiritve in sprave vseh Hrvatov, idejo o zgodovinskih in naravnih mejah Hrvaške, ter idejo dogovora s Srbi za dokončno rešitev jugoslovanskega vprašanja. In jih tudi personificiral. Idejo pomiritve z Vjekoslavom Maksom Luburićem, idejo o naravnih in zgodovinskih mejah z bivšim predsednikom Hrvaške kmečke stranke Vladkom Mačekom in idejo o državnem dogovoru z Srbi z Dominikom Mandićem.
Nemški general, zadolžen za NDH, Edmund Glaise von Horstenau, v svojih spominih opiše Luburića, komandanta zloveščega taborišča Jasenovac, “kot posebno divjega,” ki je vodil pohode s “krvavimi posledicami, ki si jih ne da predstavljati”. Označi ga za lažnivega kriminalca, ki je pobijal tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini. Zato je naše prvo vprašanje, kaj je Tuđmana, partizanskega generala pripeljalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja do iskanja Luburića? Odgovor je razmeroma preprost, ideja o celoviti hrvaški spravi in pomiritvi. Avtorstvo je Tuđman pripisal prav Luburiću in njegovim pozivom o oblikovanju bodoče hrvaške vojske, ki v ideološkem smislu ne bo več ustaška, temveč bo kot vsehrvaška združila celoten narod, vse, ki se bodo pripravljeni boriti za samostojno hrvaško državo do Drine. Pripravljeno je bilo posebno besedilo, Tuđman je imel do vseh teh dokumentov neomejen dostop, ki je tudi prostorsko določilo ozemlje osvobojene Hrvaške. Bansko Hrvaško z Medžimurjem, Slavonijo z Sremom in deli Bačke in Baranje, Dalmacijo, Istro, celotno Bosno, Hercegovino in novopazarski Sandžak. To Tuđmanovo iskanje Luburića je vidno tudi v posebnem programskem dokumentu, ki ga je novo vodstvo stranke HDZ sprejelo 29. novembra 1989. Mislim tako na zahtevo po teritorialni celovitosti hrvaškega naroda v njegovih zgodovinskih in naravnih mejah, kot programsko idejo sprave in pomiritve vseh Hrvatov ter opredelitev nove stranke HDZ kot središčne organizacije, osvobojene regionalnih, strankarskih in ideoloških omejitev.
Drugi Tuđmanov vzor je bil Vlatko Maček. Tuđman je banovino Hrvaško razumel kot prvi korak v reševanju hrvaškega nacionalnega vprašanja. Kasnejši hrvaški predsednik je poznal vsebino sporazuma, ki sta ga tik pred začetkom druge svetovne vojne, 26. avgusta 1939, podpisala Dragiša Cvetković in Vlatko Maček. In poznal je osrednji del sporazuma, ki je določal oblikovanje Banovine Hrvaške kot upravne enote, ki je obsegala dele Bosne in Hercegovine naseljene pretežno s Hrvati, Posavino, zahodno Hercegovino ter središčno Bosno, pa tudi Šid in Ilok v Sremu. Takrat je že ocenjeval, da je bila država NDH, ob vsem vedenju o njenem kvizlinškem nastanku, fašizmu in grozljivih zločinih, tudi prvi pravi izstop Hrvaške iz Jugoslavije. Da je bila po Mačkovi Banovini drugi korak do končnega cilja oblikovanja neodvisne in samostojne Hrvaške z mejami tako drugačnimi, kot jih je določila avnojska oblast.
uđman je v sedemdesetih letih začel pisati svojo knjigo Nacionalno vprašanje v sodobni Evropi. In med literaturo našel tudi deset let prej napisano delo frančiškana in zgodovinarja Dominika Mandića, Hrvati in Srbi, dva stara, različna naroda. To je bilo usodno srečanje. Dvema ključnima točkama Tuđmanove politične doktrine, prvi o pomiritvi in spravi vseh Hrvatov in drugi o zgodovinski vlogi sporazuma Cvetković-Maček ter reviziji pomena oblikovanja države NDH, je bila pridružena tretja, Mandićeva. Da se Srbi in Hrvatje ne razlikujejo zaradi pripadnosti dvema različnima narodoma, verama in jezikoma, temveč ker pripadajo dvema povsem nasprotnima in različnima civilizacijskima tipoma. In med njima ni nič skupnega ali podobnega. Meja delitve ali razmejitve, piše Tuđman, poteka skoraj povsem natančno “po sredini današnjega jugoslovanskega ozemlja (po črti Donava-Sava-Drina).”
Tuđman je imel tako oblikovan svoj politični program. Deset let kasneje je postal predsednik nove stranke in takoj nato tudi predsednik republike Hrvaške. S srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem sta se prvič tajno srečala 25. marca 1991. Govorila sta o dokončni rešitvi jugoslovanskega vprašanja, o novih mejah med hrvaškimi in srbskimi ozemlji ter o razdelitvi Bosne in Hercegovine.
Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 21.6.2019.
Borut Šuklje 