Predsednik, ki jih je prosil in jokal

Na velik Trg nebeškega miru je prišel, ker je nosil breme vedenja o stvareh, ki bodo sledile. Gledal je neskončno množico ljudi, ki so želeli svobodo in demokracijo in vedel, da jih bodo samo nekaj ur kasneje poteptali vojaški tanki. To je bil razlog, da jih je prosil naj s protestom nehajo, saj da je država premočna in oblast, ki se maje ter boji izgube svoje moči, popolnoma neizprosna. Ob koncu svoje prošnje je jokal. Tako zaradi tisočev in stotisočev posameznikov, ki jih je videl pred seboj, žive, polne moči in verujoč, da prihaja poletje. Toda predsednik jih je videl mrtve. Sam ni bil mrtev, bil je odpisan. Z odločitvijo o nagovoru protestnikom je pokazal svoj dvom, postal je nezanesljiv. Predsednik Zhao Ziyang je skušal tistega dne prepričati stavkajoče študente na Trgu nebeškega miru, naj se vrnejo domov. Se veselijo življenja. A mu ni uspelo, saj so verjeli, da nastopa drugačen čas, čas demokracije in človekovih pravic ter skorajda neomejene svobode. In se usodno zmotili. Ozirali so se proti Evropi, moči, ki bo rušila berlinski zid, verjeli, da je svet zadosti močan, da jih bo branil in se ponovno, tokrat neponovljivo zadnjič, zmotili v presoji. V vsem obstaja neka meja, toda meja noči, ki je sledila, je bila dokončna.

Veliko kasneje mi je izvrsten pripovedovalec, veleposlanik Zvone Dragan, govoril prav o tistih dneh leta 1989, ki jih je preživel v Pekingu.

Toda začeti moram na začetku, v prvih dneh leta 1995. Predsednik vlade Janez Drnovšek mi je sporočil, da bova v februarju potovala najprej na konferenco Sveta Evrope s pomenljivim naslovom o demokraciji in človekovih pravicah, ter takoj zatem v Peking na uradni obisk Ljudske republike Kitajske. Povabil ga je predsednik vlade Li Peng.

Iz Strasbourga sva prek Frankfurta odletela na Kitajsko. Ignac Golob, diplomat, ki mi je pomagal pri pripravah na obisk, mi je posodil svoj izvrsten Burberry plašč, primeren za tisti letni čas in mi pojasnjeval začetke kitajskih kapitalističnih sprememb. Pravzaprav naivnost pričakovanja pravice do hitre politične drugačnosti. Mimogrede mi je – bil je eden tistih, ki je poznal ves svet, navade, običaje in zdelo se mi je prav vse ,ki so kaj vedeli – zabičal, naj v rezidenci, v bivšem cesarskem lovišču rib Diaoyuntai, v kateri bova z Drnovškom nastanjena, ne jem jagod, saj da so škropljene s spojinami, ki jih nevajeni ne prenesemo.

Z Draganom sva o Trgu nebeškega miru govorila kasneje, najverjetneje v drugi polovici leta, že po obisku. Začel je z opisom zgodovinskega obiska Mihaila Gorbačova v Pekingu. Gorbačov je priletel v kitajsko prestolnico s prirejenim predsedniškim letalom Iljušin 15. maja 1989. Pristal je točno opoldne, vendar mu slavnostnega sprejema s postrojeno častno četo in vsem potrebnim protokolom niso pripravili pred parlamentom na zahodni strani Trga Tiananmen, temveč popolnoma nenavadno, kar na letališču. Scenarij slavnostnega sprejema so spremenili samo dan prej, na seji politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske, saj so ocenili, da gladovno stavkajoči študentje na Trgu nebeškega miru predstavljajo nevarnost. S tem niso želeli Gorbačovu nič slabega, temveč zgolj preprečiti, da bi stavkajoči slavili njega in njegove reforme. In niso se prav nič zmotili. Gorbačov je takoj po pristanku povedal, da prihaja v času, ko daje pomlad ljudem novo upanje. Dragan mi je pojasnjeval, da je bilo to usodno, saj so takrat, bilo jih je že milijon in več, ki so demonstrirali na pekinškem Trgu nebeškega miru, že vzklikali Gorbi gor, Deng dol. Z Gorbijem so seveda mislili na Gorbačova, z Dengom pa na velikega kitajskega patriarha Deng Xiaopinga. To je bilo preveč. Patriarh je sprejel odločitev. Oblast je bilo potrebno zavarovati.

Gorbačov je 17. maja 1989 odletel domov. Kitajske oblasti so tri dni kasneje sprejele poseben zakon o razglasitvi izrednih razmer. 3. junija je predsednik Ziyang prosil študente, naj prekinejo stavko. Toda svoboda in demokracija sta bili videti tako blizu. Nihče ni odšel. Le Ziyang je vedel, da so bile enote 27. kitajske armade že vpoklicane in so se izpod Himalaje približevale glavnemu mestu. Ponoči je sledil tankovski pogrom. Vojaki so imeli samo en ukaz, da je potrebno trg očistiti sovražnikov države.

Februarja 1995 je Drnovšek prispel v Peking. Za potek obiska je skrbel slovenski veleposlanik Ivan Seničar. Sprejeti smo bili z vsemi državniškimi častmi. Drnovšek je vedel, da je potrebno odpreti gospodarsko sodelovanje z veliko državo in prav tako je vedel, da ta država znova postaja velika sila. Bral je knjige o kitajski zgodovini in se učil kitajske filozofije. Zato je lahko razbiral znake sprememb. Tiste štiri dni, med 13. in 17. februarjem 1995, smo imeli tri gostitelje. Najprej predsednika vlade Li Penga, nato predsednika države Jiang Zemina in zaradi podpisa različnih sporazumov tudi ministrico za zunanjo trgovino Wu Yi. Vmes smo z posebnim kitajskim vladnim letalom odpotovali še v Chengdu, glavno mesto province Sečuan. Letališče, to je bila prva slika, je bilo prepolno velikih transportnih letal, večinoma z oznakami nemškega prevoznika Lufthansa. Mesto je bilo namreč že posebna brezcarinska cona, kjer so proizvajali elektronske kable, večinoma za nemško industrijo. Kitajska je postajala drugačna.

O tej drugačnosti in velikih načrtih nam je govoril kitajski predsednik Jiang Zemin. Nato smo imeli slavnostno večerjo. Kot je na državniških obedih obvezujoča navada, je imel gostitelj svoj pozdravni nagovor in Drnovšek odgovor. In bilo bi tako kot običajno, če ne bi predsednik Zemin spregovoril še enkrat. Ni omenil tragedije na trgu Tiananmen, toda bilo je jasno, da govori prav o tem. Da je Kitajska velika in zapletena država in da kot taka ne more in ne sme tvegati s hitrimi reformami. Pogledal sem nepremičnega Drnovška in nato poslušal naprej. Oba sva vedela, o čem bo kitajski predsednik govoril. Ali želite, je spraševal bolj sam sebe kot nas, da se nam zgodi kot nekdanji Sovjetski zvezi. Nekontroliran prehod v demokracijo bi bil za Kitajsko povsem kaotičen, sledilo bi mu obdobje kaosa, milijoni beguncev, ki bi prek Rusije iskali poti v Evropo. Temu bi moralo slediti obdobje nove, še bolj avtoritarne države. Še tršega režima. Zato, je nadaljeval Zemin, morajo biti reforme postopne, najprej in predvsem gospodarske in šele nato zelo počasi tudi politične.

Ziao Ziyang, predsednik, ki je jokal in bil takoj zatem odstavljen, je pred smrtjo leta 2005 posnel 30 ur svojih spominov o noči, ko so bili ubiti vsi, ki so verjeli, da so takojšnje demokratične spremembe mogoče…

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 7. junija 2019.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s