Včeraj zjutraj so dremajoče prebivalce zbudili sirene, odmevi strelov iz avtomatskih pušk ter oblaki črnega dima, ki se je valil nad temno krajino. Specialne enote kosovske policije, opremljene z oklepnimi vozili, so začele akcijo v srbskih občinah na severu Kosova. Namen pohoda čezmerno oboroženih enot ni bil jasen. Sporočali so, da hočejo aretirati nosilce organiziranega kriminala, kar bi lahko pomenilo, da iščejo organizatorje likvidacije kosovskega oficirja Enverja Zymberija, ki so ga z natančnim strelom v glavo ubili julija 2011, ter politika Oliverja Ivanovića, ki so ga usmrtili januarja 2018. Oba sta poznala ozadje in ključne akterje kosovske kriminalne vzporedne države. Zymberija so pokopali z državnimi častmi in razglasili za državnega heroja, Ivanovića, ki je pred smrtjo prosil beograjske oblasti za zaščito pred grozečimi posamezniki, so Srbi nekako pozabili.
Pa vendar bi nas ob vsej tragediji omenjenih umorov ter moči kriminalnih skupin na Kosovu zgolj iskanje odgovora na vprašanje, zakaj včerajšnji tako obsežen nastop specialnih enot policije, vodilo mimo vsebine dejanskega dogodka. Prekrilo bi namreč vsaj dve dejstvi, ki sta pomembni za oceno, kaj bo sledilo včerajšnjim strelom. Prvo je, da so bili o včerajšnji akciji pravočasno obveščeni vsi, o katerih so ocenili, da je to nujno. Oblasti v Prištini so bile kot nalogodajalec seznanjene z obsegom, načinom in potekom akcije. Prav tako lahko predvidevamo, da so mednarodne vojaške sile na Kosovu imele informacije, ki so jih potrebovale za svoje delo. Obveščen je bil tudi uradni Beograd. Zdaj ne morem potrditi, ali je to bil rezultat uspešnega dela srbskih obveščevalnih služb ali so informacije prišle po diplomatskih kanalih. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je 16. maja, ko je gostoval na nacionalni televiziji, prvič omenil nevarnost vdora kosovske specialne policije na sever Kosova in začetek novega zastraševanja srbskih prebivalcev. Drugo dejstvo je povezano s časom akcije, pravzaprav z ukazom o njenem začetku, ki ne bi mogel biti izdan brez odobritve predsednika kosovske vlade Ramusha Haradinaja.
Dan pred ukazom, v ponedeljek, 27. maja, je bila namreč seja srbskega parlamenta. Sestanek poslancev ni bil vsakdanji, bil je načrtovan, saj naj bi na njem začeli razpravo o normalizaciji odnosov s Prištino in jo dan pozneje nadaljevali. Na dan, ko so kosovske oblasti dale zeleno luč za začetek oboroženega pohoda po večini srbskih občin. Vučić je včeraj zjutraj pred ponovnim prihodom v parlament sklical sejo sveta za nacionalno varnost in izdal ukaz o stanju popolne pripravljenosti srbske vojske ter takoj zatem obvestil poslance, da uporabljajo pripadniki kosovskih specialnih enot pravo municijo, da podirajo barikade in zapirajo kosovske policiste srbske nacionalnosti.
Zato se moramo ponovno vrniti k ponedeljku in Vučićevi predstavitvi načina nadaljevanja dialoga o normalizaciji odnosov s Prištino. Morda bomo prav v njegovem govoru našli vsebine, ki niso samo spodbudile kosovskih oblasti k oboroženemu pohodu po srbskih občinah, temveč so tudi prepričale predsednika Kosova Hashima Thaçija, da je prav tako včeraj ponovno obudil idejo o združitvi Kosova in Albanije. Thaçi je verjetno s tem pokazal tudi na staro idejo delitve Kosova oziroma menjave teritorijev. Srbski pisec, predsednik nekdanje Jugoslavije, predvsem pa oblikovalec javnega mnenja Dobrica Ćosić je pred toliko leti poudaril, da je treba kosovsko vprašanje rešiti trajno in logično končati preustroj Balkana ter razumeti želje Albancev, da bi živeli v skupni državi. In da se o tem Beograd lahko pogovarja mimo Prištine samo s Tirano.
Vučić je srbskim poslancem govoril o potrebi po kompromisni rešitvi, saj da je resnica, da Srbija nima efektivne oblasti na Kosovu, da je zato treba nehati zavajati javnost. Poglejte, je dejal, igramo šah, vendar smo že zdavnaj izgubili dve ključni figuri, damo in trdnjavo. Ocenil je, da regija potrebuje mir, stabilno ekonomijo in dogovor z Albanci. Vučić je dodal, da brez dogovora lahko pričakujejo organizirane napade na Srbe, vendar da Srbija, kljub vojaškim enotam zveze Nato na Kosovu, ne bo dovolila novega pogroma ali novih različic hrvaških vojaških operacij Blisk in Nevihta. Torej, da ne bodo dovolili etničnega čiščenja.
Del Vučićevega ponedeljkovega govora ostaja neznanka zlasti za tuje diplomate in tuje bankirje, ki skrbijo za svoje vložke v regiji. Pokažite mi novega Obilića, je pozval poslance in javnost, ki lahko reši in vrne Kosovo, iščite med vladikami, pesniki, politiki, saj da sam takšnega junaškega sina ne pozna in da se bo pred njim rad umaknil in mu predal oblast. Mislil je na Miloša Obilića, srbskega viteza v službi kneza Lazarja in veliko bitko na Kosovem polju 28. junija 1389, katere interpretacije tudi danes neposredno posegajo v politične odločitve. Obilić je bil obtožen, da hoče izdati srbsko vojsko, in naj bi, da bi se opral krivde, ubil sultana Murata. Srbi naj bi usodno bitko izgubili, čeprav novejše raziskave kažejo, da vojaški izid bitke ni bil enoznačen, da sta bili hudo poraženi obe strani. Kosovska bitka je dobila v 19. stoletju novo funkcijo, poslanstva nacionalne osvoboditve, čaščenja junakov in maščevanja. Stoletje pozneje je dobila tudi novega junaka, politika, ki je po letu 1984 prevzel oblast v Srbiji in se preselil v ljudske pesmi. Slobodan Milošević je uporabil mit o kosovski bitki kot udaren politični program, program maščevanja ter pravice do enovitega in nedeljivega etničnega ozemlja.
Prav temu, maščevalnosti, se je Vučić v govoru odpovedal, saj je poudaril pomen dogovora Srbije s Kosovom. Včerajšnja akcija kosovskih specialcev je bila predvsem odgovor oblasti v Prištini, da povedano ni bilo dovolj, da hočejo več. Da njihov cilj niso nova pogajanja, temveč obljuba o priznanju dejanskega stanja.
Komentar je bil objavljen v časniku Delo, dne 29.5.2019.
Borut Šuklje 