Osamljeni predsednik v velikem mestu na vrhu SFRJ

Dr. Janez Drnovšek je bil 2. aprila 1989 izvoljen kot ne želen kandidat za mesto člana predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije. V času rušenja evropskih komunističnih oblasti in tudi času zaključnih dejanj razpada jugoslovanske države so ocenili, da je preveč drugačen, brez pravih političnih izkušenj in nepripravljen za prihod na oblast v nevarni državi.

Zato je bilo najprej obdobje podcenjevanja. Drnovšek je 15. maja 1989 v Beogradu prisegel kot predsednik predsedstva SFRJ. V takratni državni prestolnici ni bil prvič. Poznali so ga kot tistega izmed slovenskih delegatov v takratni zvezni skupščini, ki so ga zanimala ozka vprašanja monetarne in finančne politike. Vsa odločujoča vprašanja pa so po pravilu najprej rešila v zveznem partijskem in državnem vodstvu in bila šele zatem prepuščena v bolj ali manj nadzorovano odločanje skupščinskih odborov. Jugoslovanske tajne službe niso našle dokumentov, s katerimi bi ga lahko obremenili ali izsiljevali. Ocenili so, ob bolj ali manj prikritem posmehu posebnežu iz Slovenije, da je lahek in hitro obvladljiv cilj.

In naredili napako. Tretji dan po slavnostni izvolitvi mu je podpredsednik, srbski član kolektivnega vodstva države dr. Borislav Jović, sporočil, kaj od njega pričakujejo. Postavil mu je okvir, v katerem se lahko politično premika, in meje, znotraj katerih naj kot predsednik odloča. Jović mu je povedal, da je za Srbijo, kot največjo in najbolj vplivno članico federacije, ključno vprašanje obstoja Jugoslavije, saj jo imajo za svojo državo. Da žele vzpostaviti močno zvezno državo, okrepiti moč federacije v monetarni in davčni politiki ter okrepiti skupni jugoslovanski trg. Obenem ga je opozoril na slovenski egoizem, ki želi uporabljati celotno jugoslovansko tržišče, hkrati pa ne izdatno ali vsaj sorazmerno financirati zvezne države.

Prav na tem pogovoru so prvič opazili Drnovškovo molčečnost, a so jo analitiki spremljevalnih služb ocenili kot zadrego novinca v velikem novem svetu.
V Jugoslaviji smo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih lahko spremljali dva procesa. Prvega v Srbiji in drugega na Hrvaškem, kjer je postajal nesporen nov državni vodja dr. Franjo Tuđman. S tremi ključnimi političnimi predlogi: o pomiritvi in spravi vseh Hrvatov, o zgodovinskih in naravnih mejah Hrvaške ter ideji o dogovoru s Srbi, tudi o medsebojni razdelitvi Bosne in Hercegovine za dokončno rešitev jugoslovanskega vprašanja.

Drnovškov osebni spremljevalec Tone Koščak je bil ob odhodu na dogodek popolnoma oborožen

V Srbiji se je v istem času dobesedno končala razprava o dveh nasprotujočih si konceptih srbske države, o moderni državi srbskega naroda in o državi vseh Srbov. Nikola Pašić je toliko prej drugi koncept določil kot novo državniško doktrino, kot teritorialno združitev srbskega naroda. In tudi določil dve mogoči rešitvi – ali združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno državo, v kateri bi imela Srbija politično in državno vodstvo, ali pa združitev vseh Srbov v eno državo in oblikovanje velike Srbije, s Črno goro, deli Hrvaške ter Bosno in Hercegovino. 16. avgusta 1916 so posebni odposlanci velikih sil izročili Pašiću diplomatsko noto o kompenzacijah, ki bi jih priznali Srbiji. Dokument je Pašiću obljubljal Bosno in Hercegovino, Slavonijo, Bačko, jadransko obalo od rta Ploče do Cavtata, Molunat in Boko Kotorsko.

o je bilo tudi izhodišče konference na otoku Krfu julija 1917, namenjene konceptu ureditve nove države. Kot države z veliko avtonomijo posameznih delov in enotno zunanjo politiko ali kot države s centralistično ureditvijo in dominacijo zmagovalca v vojni.

Drugi del te velike diskusije se je začel skoraj 45 let kasneje s polemiko vplivnega srbskega pisca in politika Dobrice Ćosića in profesorja Dušana Pirjevca. Seveda je bila to prvovrstna politična polemika, ki so jo označili kot spor med federalisti in centralisti. Začetek osemdesetih let, čas neposredno po smrti Josipa Broza – Tita, so bila ta vprašanja ponovno prikrita ali prepovedana. Zato je bil potreben nov način, s katerim bi se lahko ponovno odprle stare teme z otoka Krfa, le da bi jim dodali še oceno, da je Srbija, ki je omogočila nastanek takratne države, tudi njen največji poraženec. Saj so konfederalne ustavne spremembe leta 1974 spremenile državo v zvezo nacionalnih držav z republiškimi mejami, in kot je napisal Ćosić, prav s tem razdružile srbski narod, ki je postal ponižan poraženec, saj so bile vse njegove žrtve v vojnah za Jugoslavijo zaman.

Pogreba odstavljenega srbskega notranjega ministra in šefa tajnih služb Aleksandra Rankovića se je konec avgusta 1983 udeležilo več tisoč ljudi. Bilo je le dve leti po prvih večjih nemirih na Kosovu. Pogrebna slovesnost se je iz tihe poslovitve spremenila v spektakel z množičnim skandiranjem, ploskanjem in ovacijami. Ocena o poražencih je dobila svojega prvega junaka, ki pa je bil mrtev in ni mogel zasesti Titovega mesta. Pa vendar je bil ideološki in politični projekt novega srbskega vladarja določen. Vse je bilo pripravljeno za nastop novega vodje. In prav v času, ko je Drnovšek prišel v zvezno predsedstvo, je bil novi vodja že znan. Ime mu je bilo Slobodan Milošević. Peli so mu pesmi, se bodrili s klicanjem njegovega imena, nadomeščali Titove portrete z njegovimi in ga imeli za rešitelja. V takšnem političnem vzdušju je bilo povsem pričakovano, da bo novi stanovalec velikega predsedniškega kabineta zvezne države enostavno razumevajoč.

Obdobju podcenjevanja je sledilo obdobje opazovanja. Opazovati so ga začeli vsaj zaradi dveh dogodkov. 28. junija 1989 je bila velika proslava ob 600. obletnici kosovske bitke na Gazimestanu. Drnovšek je Miloševićevo vabilo sprejel šele po odlagajočem premisleku in vrsti protokolarnih pogojev, ki pa so zadevali vprašanja odnosa zvezne države in republik. Predvsem pa nihče ni vedel, kaj se bo na proslavi zgodilo. Bil je pač popolnoma nepredvidljiv čas. Drnovškov osebni spremljevalec Tone Koščak je bil ob odhodu na dogodek popolnoma oborožen, notranji strani njegovega dežnega plašča sta bili obloženi kot manjša orožarska trgovina. Milošević je z odra, visokega osemnajst metrov, govoril o prerojeni, močni, enotni in dostojanstveni Srbiji ter novih bojih, tudi z orožjem, če bo treba. Nekaj tednov kasneje so se v vojaškem, generalskem letovišču Kupari, med Dubrovnikom in zalivom Cavtat, na svojevrstnem oddihu srečali Milošević, državni podpredsednik Jović, šef jugoslovanske vojske Kadijević ter Bogdan Trifunović, predsednik Zveze komunistov Srbije. Poenotili so se v oceni, da ima in bo imel generalštab jugoslovanske vojske glede bodočnosti Jugoslavije enaka stališča kot Milošević in republika Srbija. Neznanka je bil Drnovšek, ki je bil po funkciji vrhovni komandant. Ni več veljal za naivnega. Zato so se verjetno v Kuparih ali kmalu zatem dogovorili o njegovem nadzoru, iskanju slabih točk, obtožbah o homoseksualnosti, medijskih pritiskih in kar je še bilo podobnega znanega orodja, namenjenega mehčanju političnih oponentov.

Sledilo je obdobje nezaupanja. Drnovšek je bil osamljen in skorajda sam sebi zadosten jezdec, ki tudi sam želi rešiti velike probleme. In prav to so spregledali.

Drnovšek v zvezno predsedstvo ni prišel kot politični začetnik, temveč kot človek, ki je prepričan, da bo zmogel obvladati tudi to nalogo. Zato je bil popolnoma nepredvidljiv in zunaj vseh znanih političnih vzorcev. Bil je edini ali eden zelo redkih, ki jim je v tistem času lahko uspelo ohraniti svoje ime. 31. januarja 1990 je Milošević od Drnovška zahteval ukaz za uporabo vojske na Kosovu. Tistega dne mu je tudi zagrozil, da ga bo v primeru njegovega zavračanja medijsko in javno uničil. Označil za izdajalca države. Drnovšek mu je odgovoril, da ne bi želel živeti v državi, ki pošilja tanke nad svoje državljane.

18. junija 2002 – bilo je po demokratični revoluciji, Milošević je že bil v zaporih sodišča v Haagu, dr. Zoran Đinđić pa je govoril o moderni in evropski Srbiji – sva pozno zvečer sedela v restavraciji Bevanda v Beogradu. Drnovšek je bil na prvem državniškem obisku v Srbiji oziroma takratni Zvezni republiki Jugoslaviji. Bil je vesel. Tako svojega izjemno uspešnega obiska kot novih uspehov Srbije. Zvečer si je naročil sir kajmak in prebranac, posebno jed iz fižola, ter pripovedoval o svojem letu predsedovanja bivši državi.

Objavljeno v Večeru, 4. maja 2019.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s