Kaj se lahko zgodi človeku, da v urah ko čaka, da ga policija ponovno odpelje v zapor, začne pisati pismo naslovljeno na predsednico države, predsednika parlamenta in predsednika vlade? Vprašanje je še toliko bolj vabljivo, ko vemo, da so piscu, tistega dne stalno prisluškujočemu nenavadnim zvokom okoli svojega doma, pravzaprav že odvzeli vse, kar je imel, ugled i premoženje, moč in slavo, pa tudi pravico do vsakdanjega življenja. In prav ta pisec, ki je živel skorajda povsem zaprt v svojem domu, pred pričakujočo ponovno aretacijo, ni pripravljal potrebne prtljage za odhod v še večjo in nadzorovano osamo, temveč pisal skorajda ironično pismo svojim naslednikom. Razlog je bil lahko samo eden, da se je bal , da mu bodo odvzeli še tisto za kar je bil prepričan , da mu ne morejo odvzeti. Njegov spomin in njegovo pomembno mesto v oblikovanju države.
Dr. Ivo Sanader, bivši hrvaški predsednik vlade, je v četrtek , 04.aprila 2019, na dan, ko je izvedel, da mu je hrvaško sodišče na ponovnem sojenju zvišalo izrečeno kazen ter da bo ponovno aretiran in znova zaprt, pisal odprto pismo Kolindi Grabar Kitarović, Gordanu Jandrokoviću in Andreju Plenkoviću. Spraševal jih je, zakaj ne on, ne bivša predsednik države in parlamenta, Stjepan Mesić in Luka Bebić, niso bili povabljeni na proslavo obletnice vstopa Hrvaške v obrambno zvezo Nato. Sanader piše brezskrbno, pa vendar zadnji stavek pisma izdaja njegovo stisko in strah. Napiše, da upa, da tudi člani aktualnega hrvaškega državnega vrha ne bodo deležni pozabe ali bili trajno ignorirani s strani svojih naslednikov. Pisec se je bal , da ga bo država izbrisala iz svojega spomina. In zato je pisal pismo.
Prve dni lanskega junija sem dvorani zagrebškega hotela Westin poslušal Sanaderjev nastop. Predstavil je drugo knjigo svojih spominov . Kot da bi se tega tudi sam zavedal novih težav , je za letošnjo pomlad najavil nadaljevanje. In sporočil, da bo zelo vznemirljivo branje.. Bilo je kot sporočilo, da mu je, kot obramba, ostalo le še pisanje in spomin o prav vsem iz časa oblikovanja hrvaške države. Tudi o stareh,ki bi jih vsi želeli pozabiti. Pismo,ki ga je pred dnevi napisal sedanjim hrvaškim predsednikom, je zato bolj kot spraševanje, kdo in zakaj ga je črtal s spiska povabljenih na javno skorajda neopaženo proslavo, potrebno razumeti kot opomin, da ga lahko zaprejo, da ga lahko,kot njegovi učenci –vsi trije naslovniki so proizvod njegovih kadrovskih odločitev-zamolčijo, toda, da njemu samemu ne morejo vzeti lastnega spomina.
Sanader je v času, ko je bil edini gospodar vseh odločitev, ki jih je sprejemala hrvaška država, oblikoval tudi poseben model organiziranega državno – strankarskega kriminala , ki je njemu in zaupnim vladnim sodelavcem omogočal dostop do blagajn državnih podjetij in računov vladnih služb in ministrstev. Obstaja dosti pričanj, kako so denar nosili in po kakšnem ključu tudi odnašali od pooblaščenih pobiralcev raznovrstnih podkupnin , svojevrstnih sponzorstev in najrazličnejših prispevkov. Velike vsote denarja so prihajale in bile deljene največkrat na najbolj enostaven in obenem najbolj zakrit način, v gotovini. Toda zato mu sodijo. In to ne more biti razlog zanikanja Sanaderja vloge v času po odhodu dr.Franje Tuđmana. Sanader je naredil vsaj tri ključne prelome, ki jih Tuđman zaradi svoje državniške doktrine ni želel dopustiti oziroma jih je celo prepovedoval,Ivica Račan,
ki je prevzel oblast za njim, pa ni smel izpeljati. Sanader je vedel, da mora sprejeti odločitve. Temu je prilagodil tudi celoten političen in vladni aparat. Uporabil je najrazličnejša orodja, najprej posebno volilno aritmetiko, ki mu je zagotovila predsedniško zmago v stranki, nato potrebne aktivnosti, ki so mu omogočile oblikovanje vlade in še malo kasneje tiho uzakonitev pravice do korupcije vseh lojalnih ljudi tako v občinah, kot v vladi in stranki. To je bil njegov način vodenja države, ki je nosil uspehe. Zato se je lahko pogodil z glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, Carlo del Ponte in ji zagotovil popolno sodelovanje njegove vlad ter predajo osumljenega generala Ante Gotovine. Potem je, ob popolnem presenečenju evropskih opazovalcev izrekel, Hristos se rodi in Srbe živeče na Hrvaškem, ponovno vključil v hrvaško politično telo. Odločil je , da je lahko naloga njegove vlade samo ena, vstop Hrvaške v EU in zvezo Nato. Da je potrebno temu podrediti prav vse.
In prav tu postane Sanaderjevo zadnje pismo zanimivo tudi za Slovenijo. 23. januarja 2009 je telefonsko poklical predsednika slovenske vlade, Boruta Pahorja, zaradi ureditve odnosov med državama, saj ni vedel, ali bo Hrvaška sprejeta kot polnopravna članica EU sama ali skupaj z republiko Srbijo. Zato je potreboval sporočila o svoji pripravljenosti dogovora. A je bil že aprila istega leta ta klic pozabljen. Na proslavi zveze Nato v Strasbourgu , kjer so se zbrali najmočnejši ljudje sveta, je Sanader govoril predvsem o doslednosti in pravici hrvaške države v sporu s samovoljno Slovenijo. Hrvaška je dobila potrebno soglasje za članstvo v zvezi Nato in to je Sanader razumel kot znak, da bo dobil tudi soglasje za članstvo v EU. Da je mnenje slovenske politike nepomembno. Zato je sodelavcem najavil svojo diplomatsko ofenzivo, s katero bo postavil enotno vez Pariz-Berlin-London. Želel jih je prepričati, da je potrebno pozabiti dogovor o mejnih in ostalih vprašanjih, parafiran dogovor Drnovšek-Račan, ter začeti znova z mednarodno arbitražo. Slovenska politika blokade se bo zlomila najkasneje do jeseni, je pojasnjeval. Sanader je bil prepričan v svojo politiko zmagoslavja in vzpostavitev hrvaškega dominantnega položaja na Jadranu in svojim dokončnim vstopom v hrvaško zgodovino.
Dr. Ivo Sanader je zaprt v velikem zagrebškem zaporu Remetinec. Čaka ga še nekaj sodnih procesov.
*Objavljeno v Delu, 18.4.2019
Borut Šuklje 