Borut Šuklje

Vučić ne more biti več osamljen jezdec z nadzorom nad vsem, oblast bo moral, tako kot v vsem demokratičnem svetu, deliti. Vladar, zastražen v predsedniški palači, je v dnevni evropski demokratični enoličnosti skoraj nerazumljiv. Bil bi popolnoma razumljiv v času velikih sprememb komunističnega dela Evrope, po padcu berlinskega zidu ali v svojevrstnem svetu literarnih tragedij in neizprosne usode njihovih junakov. Toda tokrat se je vse zgodilo zdaj, sredi marca letos, v eni od evropskih prestolnic. Srbski predsednik, Aleksandar Vučić, z demonstranti obkoljen v svoji vladni palači, je govoril, da se ne boji, da ga lahko tudi ubijejo. V dokaz svoje moči je igral šah z ministrom za notranje zadeve. Sobotni in nedeljski protesti opozicije v glavnem mestu, 16.in 17.marca, v glavnem mestu Srbije so bili drugačni. Ne zato, ker bi vrnili spomin na demokratično odstranitev Slobodana Miloševića leta 2000, temveč ker so prvič prestopili prag zahtev po odvzeti demokraciji in svobodi. Vučić je zgolj spominjal, da so umori in izgoni vladarjev v Srbiji, del politične zgodovine. Tako so morali oblast zapustiti Karađorđe in kneza Miloš in Mihajlo, pa tudi Aleksander Karađorđević. Ubit je bil knez Mihajlo, kralj Milan izgnan, njegov sin Aleksandar pa dokončno utišan. Petar Karađorđević je moral odstopiti, kralja Aleksandra so 1934 ubil , tako kot kasneje najprej Ivana Stambolića in nekaj let zatem dr. Zorana Đinđića.
Vučićevo nedeljsko sporočilo ni bilo, da ga lahko odstranijo, saj je bil enostavno preveč varovan in zaščiten, da bi lahko protestniki vdrli v njegovo palačo, pa tudi tega namena ni imel. Vučić je svojim podpornikom in predvsem samemu sebi poročal, da se uvršča v red največjih zgodovinskih imen vladarjev Srbije.
To je bil pomemben del njegovega političnega programa od prevzema oblasti naprej.
Če je bil Bill Montgomery, v času svojega veleposlaniškega mandata v Zagrebu, tudi odločilen oblikovalec hrvaške oblasti, je razmeroma podobno vlogo imel tudi kot ameriški veleposlanik v Beogradu. Ambasadorski mandat sva začela v približno enakem času, neposredno po demokratični zmagi Zorana Đinđića. Montgomeryjevi sodelavci so natančno spremljali gibanja srbskega javnega mnenja in v času oblasti Đinđićevega naslednika, predsednika Borisa Tadiča, zaznali, resne spremembe. Pravzaprav možnost, da odcepljen del stranke haškega zapornika, Vojislava Šešelja, dobi parlamentarne volitve.
Tomislav Nikolić in Vučić je bil dvojec, ki je vodil novo radikalno stranko, srbsko narodno stranko. Prvi politično naiven in lahkoveren, drugi z izdelanim programom prevzema oblasti. Takratni predsednik Boris Tadić je ocenil, da njegova demokratska stranka lažje dobi parlamentarne volitve, če so istočasno razpisane tudi predčasne volitve predsednika države. In volitve izgubil. Nikolić postane razmeroma nepomemben predsednik države, Vučić pa prvi podpredsednik vlade in obrambni minister. Bilo je sporočeno, da vlado formalno vodi formalni predsednik Ivica Dačić, da pa se je o sprejemu odločitev potrebno dogovoriti z podpredsednikom.
Vučić je takrat že imel pripravljen program prevzema države. Imel je tri točke. Vse natančno izbrane, tako za potrebno pozornost vplivnih voditeljev zahodnega sveta, kot za pričakujoče domače volivce, ki so čakali in želeli novega liderja. Vučić je v Evropo pošiljal sporočila o pripravljenosti na kompromis glede ureditve razmer na Kosovu, ter obenem zagotavljal , da je strateška odločitev Srbije članstvo v Evropski uniji. Zlasti prvo je bilo po precejšnji obotavljivosti v času po Đinđiću, slišati politično zavezujoče. Podpisan je bil sporazum o novih pogajanjih Beograda in Prištine.Doma je Vučić sporočal, da bo, obračunal z vsemi,ki so okradli Srbijo. Sledila je aretacije najbogatejšega državljana, Miroslava Miškovića. To je šele začetek, je takrat obljubljal novi srbski vladar. Na parlamentarnih volitvah leta 2014 je dobil absolutno oblast. Ni želel več biti samo prvi podpredsednik, vlado je tudi formalno prevzel. Takrat je že obvladal tudi načine, kako svojemu političnemu programu, dati optimalno javno vrednost. Medijski prostor je podrejal sebi. Ne stranki, ne vladi, sebi, Vučiću,ki kot osamljeni jezdec rešuje Srbijo iz rok temne zgodovine, propadle ekonomije, organiziranega kriminala, korupcije in nespoštljivega odnosa velikih držav Evrope in Amerike. Mednarodne odre, kamor je bil vse pogosteje vabljen, je znal izkoristiti.
Na enem izmed gostovanj pri nemški kanclerki, Angeli Merkel sva bila skupaj. Po dobrem nastopu o rešitvah težav z Kosovom, ji je obljubil, da se bosta na enem naslednjih srečanj že lahko pogovarjala v nemškem jeziku. Tudi v Srbiji je kazal svojo predanost. Ko je februarja 2014 sneženje za več ur od sveta odrezalo del vojvodinske avtoceste, polne avtomobilov, je priletel z helikopterjem, pripeljal s seboj ministre in snemalce državne televizije. Da bi posneli, kako se je podal v sneg in sam skozi mečavo nosil majhnega otroka v rešitev. Vučić je gradil svojo podobo rešitelja, ki se ničesar in nikogar ne boji. Tako blizu odločilnim osebam srbskih zgodovinskih mitov.
To soboto so se protesti opozicije proti njegovemu režimu spremenili. Del protestnikov je nasilno vstopili v prostore državne televizije. Pa ne zaradi odprave medijske blokade. Tokrat je vodenje pohoda prevzel Boško Obradović. Njegovi zahtevi sta dve. Naj Vučić takoj prekine pogajanja z EU in prav tako takoj vzpostavi najtesnejše politične, gospodarske in varnostne navezave z Rusijo.
Vučić je opozicijske proteste najprej omalovaževal, sedaj se jih je ustrašil. V torek je sporočil, da bo pomilostil in iz zaporov izpustil vse med protesti tega vikenda aretirane. Vendar bo to premalo. Začeti bo moral pogovore s pro evropsko opozicijo. Jim odpreti medijski prostor in jih poslušati. Vučića čaka po nedelji povsem nov čas. Ne more več biti osamljen jezdec z nadzorom nad vsem, oblast bo moral, tako kot v vsem demokratičnem svetu enostavno deliti.