Bilo je veliko prezgodaj zjutraj za običajen telefonski klic in prekmalu samo za morebiten klepet o vsakdanjih rečeh. Gregor Golobič mi je sporočil, da ga je še malo bolj zgodaj poklical Janez Drnovšek in mu naročil, da je sedaj čas za začetek pogovora o tesnejšem političnem sodelovanju demokratov, socialistov in zelenih.. Bilo je na prelomu leta 1993 v leto 1994.
Podobno sporočilo sta prejšnji teden, pričakovala dr. Miro Cerar in Alenka Bratovšek. Predsednik vlade, Marjan Šarec je po vrsti odpovedi že napovedanih srečanj tega februarskega dne leta 2019, le sklical sestanek liderjev treh slovenskih liberalnih strank. Pogovarjali in dogovorili naj bi se o sodelovanju na bližnjih volitvah v evropski parlament. Celo več. Nekaj mesečno odlaganje pogovora dveh predsednikov in predsednice, dveh bivših in aktualnega premierja, ni postalo predmet najbolj temeljnega vprašanja, zakaj za njega vedno zmanjka čas, temveč je nasprotno postalo plodno okolje za ocene o pripravah na povezovanje liberalnih strank ali celo morebitno ponovitev združitve v veliko liberalno demokratsko strank, podobno kot leta 1994. Ob tem je bilo spregledano, da so bila vnaprej sklicana srečanja skoraj vsakič preložena zelo blizu datumom objav javno mnenjskih raziskav in ocen o rasti političnega vpliva Šarčeve stranke. A to ni bilo usodno za rezultat njihovega sestanka pretekli teden. Pravzaprav je bilo to srečanje le z dvema prizoroma, najprej malce nerodnega molka in takoj zatem obvestila predsednika vlade, da so odločili, da gre njegova stranka na evropske volitve samostojno.
Med Drnovškovo odločitvijo o združitvi različnih strank v novo liberalno demokracijo in Šarčevo zavrnitvijo skupnega nastopa liberalnih strank na evropskih volitvah ter nekaj dni kasnejšo izjavo o tem, da je bodoče sodelovanje istih treh strank še vedno mogoče, obstaja temeljna razlika. Velja jo opisati, saj kaže zakaj so bila letošnja pričakovanja o novem povezovanju, enostavno preuranjena.
Začeti moram s priliko o prijateljstvu.
Vsi, ki smo leta 1994 sodelovali pri združitvi v novo stranko, Igor Bavčar, Peter Tancig, Viktor Žakelj in Drnovšek smo se, ne samo poznali, temveč v prelomnih osemdesetih letih politično sodelovali. Sam sem obenem lahko v tistem času delal s posamezniki, ki jih sicer brez nosečega vala možne osamosvojitve države, ne bi nikoli spoznal. Profesor Jože Toporišič je tako koncem leta 1988 prinesel strahovito idejo o pravici uporabe slovenskega jezika za slovenske vojake, ki so bili vpoklicani na služenje vojaškega roka in zahtevo po dogovoru o tem, da Slovenija napoti samo eno četo v Beograd in da vsi ostali naborniki služijo doma. Dimitrij Rupel je v istem letu že ustanavljal stranko, ki se še ni mogla imenovati stranka, zvezo demokratičnega razuma in pritegnil v krog ustanoviteljev tudi profesorje naravoslovnih fakultet, med njimi Tomaža Pisanskega. Na svetu za kulturo, kjer je bil moj šef Ciril Zlobec, smo gostili vrsto eminentnih ustvarjalcev. Govorim o tem, da smo se kasneje po osamosvojitvi države vsi, ne glede na strankarsko pripadnost poznali. Zato je bil tudi Drnovškov podvig združitve strank lažji. In zato je bilo sedaj preuranjeno pričakovati, da se bodo posamezniki, ki se pred letom dni skorajda niso poznali ali pa celo imeli zamere, sedaj nenadoma odločili za podobno pot.
Sledi prilika o moči. Tudi Drnovšek je bil ob prvih predlogih povezovanja liberalnih strank zadržan. Njegovi sodelavci so se celo malce posmehovali. Toda trojica majhnih strank, demokrati, zeleni in socialisti, je na poroko nosila bogato politično doto in tudi možnost drugačne odločitve. Z doto mislim na politično oblikovanje zahteve, naj slovenski parlament sprejme odločitev o razpisu plebiscita, v katero smo prepričali ključne predstavnike takratne vladajoče koalicije Demos, ter aktivno udeležbo v osamosvojitveni vojni. Z drugačno odločitvijo pa kažem na povsem izvedljivo možnost, da sestavimo liberalno koalicijo sami, brez Drnovškove stranke. In prav to je Drnovška prepričalo.
Obenem, to je tretja prilika o cilju, smo vsi vedeli, da tako kot so se vrata zgodovine za Slovenijo odprla, se lahko tudi ponovno zapro. Imeli smo nedvoumno vsaj dva skupna cilja. Članstvo v Evropski uniji in članstvo v obrambnih zvezah. In Drnovšek je vedel, da bo potreboval zelo široko podporo za dosego tega svojega ključnega državniškega cilja. Primerljivo bi danes morala biti Cerar in Bratovškova nosilca politične odločitve o Sloveniji,ki je pripravljena izpolnit vse potrebne pogoje, da država ostane del najtesneje povezanih držav Evropske unije.
Sedaj lahko nadaljujem s četrto priliko, o prevzemu.
Zelo modni so bili razmisleki, kako bo, zlasti po, za socialiste in demokrate, slabih rezultatih parlamentarnih volitev, lahko zmagovalna Drnovškova stranka postopoma in zanesljivo prevzela članstvo manjših strank. Tako je verjetno tudi danes v javno mnenjsko zmagujoči stranki Marjana Šarca. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno njegovo ponovno odpiranje vrat ideji o povezovanju in sodelovanju liberalnih strank. Tudi zato,ker je sedaj čas visokega morja in prekritih čeri,kot je znal tolikokrat, v različnih Drnovškovih vladah , kot opomin povedati Mitja Gaspari. Za nujno potrebne in verjetno tudi boleče strukturne reforme, ki jih javno mnenje skoraj nikoli ne nagrajuje z vzkliki zadovoljstva, bo potreboval Šarec zanesljivo podporo. Po sobotnem nastopu nemške kanclerke, Angele Merkel, na munchenskem varnostnem forumu in ob istočasnem opešanju ključnih evropskih gospodarstev se da oceniti, da bo čas, ko se bodo že kazale čeri, dosegel tudi Slovenijo.
Prav zato bo Šarec potreboval zanesljive vladne zaveznike. Odločitve o samostojnih nastopih na evropskih volitvah niso ne dobre in ne slabe, so le odraz dejanskih razmer v vladni koaliciji.
Borut Šuklje 