Zaplet ob kosilu v rimski palači Chigi

V italijanskem glavnem mestu grem vedno rad na obed. Morda najraje v restavracijo Tempio di Iside, kjer se zdi, da vsakič znova najdejo povsem nove, vznemirljive okuse postreženega. In tako se spominjam in lahko opisujem obiske raznih mest po nenavadnih in svojstvenih iskanjih drugačnosti izvabljanja skrivnosti hrane. A prav tako me na ta ista mesta, kjer sem večinoma bival zaradi dela, vežejo tudi spomini na zanimive pogovore, ki so največkrat spremljali različna vprašanja razvoja samostojne Slovenije.
V Rimu je bila to najprej rezidenca italijanskega notranjega ministra in šefov njihove policije, kjer se je ne samo dobro jedlo, ampak predvsem razmeroma sproščeno pogovarjalo o zaupnih podrobnostih. Drugo takšno mesto pa je bila italijanska vladna palača Chigi. Sredi junija leta 1996 je bil prav tam zelo poseben sestanek, italijanskega in slovenskega predsednika vlade, Romana Prodija in Janeza Drnovška. Zaplet, pravzaprav prepir, v katerega je Prodija med uradnim sestankom in kasneje, ob svečanem kosilu, potegnil njihov vladni svetovalec, je danes, skoraj 23 let kasneje, ponovno aktualen. Na svojevrsten način, za katerega se je dan kasneje tudi začel opravičevati, ga je v nedeljo obnovil predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani. Ob italijanskem državnem prazniku Dnevu spomina na žrtve fojb ter eksodusa iz Istre, je svoj nastop končal z vzkliki živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija in živeli ezuli. Tudi obeleževanje tega dne, v sosednji državi ga praznujejo zadnjih enajst let, je bila ena izmed posledic svetovalčevega razburjenja. Nekakšna politična kompenzacija njegovega besa. Tudi zaradi nastopa italijanske zunanje ministrice Susanne Agnelli pred komisijo za zunanjo politiko italijanskega parlamenta konec februarja 1995, torej dobro leto pred srečanjem Prodija in Drnovška.

Agnellijeva je poslancem predstavila stališče vlade do vloge, prošnje in zahteve Republike Slovenije za polnopravno članstvo v EU. Povedala je, da je za Italijo pomembno, da Slovenija postane članica EU, saj se bo Italija tako izognila oviram na vzhodnih mejah, ki otežujejo prodor italijanskega blaga in surovin na tržišča vzhodne ter srednje Evrope. Toda, in to je bil njen ključen dodaten stavek, “četudi moramo biti usmerjeni v prihodnost, se rane, ki jih je prizadejala zgodovina, ne izbrišejo. Zato je potrebno najti s Slovenijo uravnotežen dogovor, v katerem bodo pričakovanja ezulov dobila primerno priznanje.” To je bil napredek v italijanskem stališču v dotedanjem zadržanem ali celo zavračajočem mnenju do slovenskega članstva v EU. Velika zasluga za to spremembo gre takratnemu slovenskemu veleposlaniku v Rimu Marku Kosinu. Samo slabo leto pred omenjenim nastopom Agnellijeve, julija 1994, se je Drnovšek prvič sestal s Silvijem Berlusconijem in zunanjim ministrom Giannijem de Michelisom. Bila sta zelo neposredna. Da je potrebno pred začetkom morebitnega pogovora o slovenskem polnopravnem članstvu v EU vrniti optantsko premoženje in začeti novo razpravo o vrednotenju in pomenu Osimskih sporazumov. Da meje med slovenijo in Italijo niso sporne, da pa so v sporazumu iz Osima vsebine, ki bi jih morali ponovno premisliti. Četrti člen osimske pogodbe je namreč govoril o pravični odškodnini za odvzete ali zapuščene nepremičnine italijanskih izgnancev iz Istre in Dalmacije. Z Rimsko pogodbo, podpisano leta 1983, je bilo vprašanje pravične odškodnine tudi operacionalizirano. Določeno je bilo, da je pravičen znesek za odvzeto ali zaplenjeno imetje 110 milijonov ameriških dolarjev. Bilo je tudi dogovorjeno, da naj bo celoten znesek odplačan v desetih obrokih z začetkom plačil v januarju leta 1990. Slovenija je vse obveznosti sprejela. In prav tu je nastal zaplet. Berlusconijeva vlada je ocenila, da je možno po razglasitvi samostojnosti Slovenije najti za Italijo boljšo in politično bolj všečno rešitev. Spremeniti Osimske sporazume in tudi Rimsko pogodbo na tak način, da bi država Slovenija morala vračati nepremičnine v naravi in ne z odškodnino.

Tik preden je Prodi sestavil novo italijansko vlado, je obiskal nekatere evropske prestolnice in tudi Washington. Imel je pogovor s predsednikom Billom Clintonom. Ameriško sporočilo je bilo nedvoumno. Naj Italija in Prodijeva vlada zaključita spor s Slovenijo. Drnovškovo dolgotrajno in sistematično vpisovanje Slovenije na evropski zemljevid je dobilo svojo potrditev. Tako imenovani španski kompromis, ki je določal, da bo Slovenija v štirih letih po podpisu pridružitvenega sporazuma z EU odprla svoj trg nepremičnin tudi za tiste državljane EU, ki so v preteklosti živeli na ozemlju Slovenije, je moral postati sprejemljiv tudi za Italijo. Prodi je želel rešiti problem in pridobiti tudi potreben italijanski glas za potrditev pridružitvenega sporazuma EU in Slovenije.

In sedaj se lahko vrnemo k sestanku Prodija in Drnovška junija 1996 v palači Chigi. Pogovor je bil dobro pripravljen. Kosina je zamenjal veleposlanik Peter Bekeš, njegov namestnik je bil Vojko Volk. Vse je teklo nekako pričakovano. Do točke, ko je Prodi vprašal, kako je s slovenskimi odškodninskimi vplačili po rimski pogodbi. Drnovšek je povedal, in kot vedno ob takšnih odgovorih nekaj navidezno pisal po papirju, da Slovenija svoj del dolga, 53 milijonov dolarjev, redno vplačuje na fiduciarni račun Dresdner banke v Luksemburgu in da bo zadnji obrok plačan januarja leta 2002. Prodi je ocenil, da gre za lep znesek in da bo republika Italija prevzela denar ter ga namenila za odškodnine ezulom. Takrat se je zgodilo. Eden izmed povabljenih na pogovor je bil tudi bivši državni sekretar v Berlusconijevi vladi Roberto Menia. Vstal je od mize, prišel k Prodiju in začel vpiti ter cepetati in ropotati, da novi predsednik vlade govori o veleizdaji države in da v svoji zaslepljenosti ne razume, da je potrebno namesto odškodnin in judeževih novcev na fiduciarnem računu banke zahtevati takojšnjo vrnitev vse odvzete zemlje v naravi. Prodiju je bilo neprijetno in politično nelagodno. Politične agresivnosti se je bal, saj je vedel, kaj nosi s seboj. Drnovšek je opazoval in kazal vse znake, da gre nekaj hudo narobe. S kazalcem desne roke si je gladil brke. Toda na koncu je le povedal, da bo Slovenija izpolnila vse svoje obveznosti in spremenila potreben člen Ustave za izpolnitev španskega kompromisa.

Ko danes predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani govori o italijanski Istri in italijanski Dalmaciji, natančno ve, da se s tem zopet vrača k vprašanjem, ki smo jih že rešili. Njegov nastop ni mogel biti naključen in ni prav verjetno, da je šlo samo za nabiranje glasov pred novimi evropskimi volitvami.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s