Začelo se je pred dnevi, z objavo nenavadnih fotografij podpredsednika hrvaške vlade, Tomislava Tolušića. Bilo je očitno, da ne gre za posnetke ministra z družinskega slavja niti ne za njegova sporočila z novo preoranih slavonskih ravnic. Na fotografijah Tolušić, udobno sedeč v nekakšnem fotelju, z eno roko smrka kokain in z druga objema pol oblečeno gospo, najverjetneje žensko na poziv. Hrvaške obveščevalne službe so ocenile, da gre za ponaredek in fotomontažo.
Kljub temu so vprašanje fotografij uvrstili na dnevni red sestanka ožjega kabineta predsednika hrvaške vlade. Takoj zatem je notranji minister Davor Božinović sporočil, da gre za dejanje, ki ima za cilj destabilizacijo politike in hrvaške vlade.
Sam sem sodeloval z različnimi hrvaškimi notranjimi ministri, najprej z Ivanom Penićem, Šimo Lučinom in kasneje spoznal, ko sva vodila veleposlaništvi svojih držav, tudi sedanjega ministra, Božinovića. Vedno je bil v sodbah zadržan in redkobeseden. Zato sem njegovo sodbo o fotografijah in spodkopavanju stabilnosti države razumel povsem dobesedno. Kot sporočilo, da se v hrvaško politiko vračajo že znani načini obračunavanja in groženj.
Da bi razumeli dejansko vsebino Božinovićeve ocene, se moramo vrniti vsaj dve leti nazaj, v noč, iz tretjega na četrti april, leta 2016. Rop, ki so ga neznani storilci zagrešili v prvih jutranjih urah, bi bil zgolj del življenja velikega mesta in nova naloga za preiskovalce, če ne bi bilo nekaj podrobnosti, ki so motile.
Oropana je bila pisarna načelnika uprave za organizirani kriminal policijske uprave Zagreb, izpraznili so mu trezor in iz njega pobrali slabih štiristo tisoč evrov gotovine in dva kilograma zlata. Pa vendar se pravi odgovori razlogov vloma niso skrivali v gotovini in zlatu. temveč v podatku, ki so ga najprej želeli prikriti in kasneje po razkritju vseskozi potiskali vstran. V njem so bili tudi skrbno urejeni fascikli in pisarniški registratorji, označeni z modro in rdečo barvo, trije trdi diski in 21 ploščkov s podatki. Načelnik je imel, tako lahko sklepamo, zbrano celotno evidenco članov kriminalnih združb, z vsemi njihovimi podatki, znanimi in neznanimi posebnostmi, zdravniki onkologi bi rekli, njihov PET CT, najbolj natančen in zanesljiv posnetek razmer.
V trezorju so bili tudi podatki o spremljanih osebah, izsledki prisluhov, načrti operativnih akcij ter racij in verjetno tudi vrsta dokaznih dokumentov, ki še niso bili predani pravosodnim organom.
Kmalu po tem razkritju so preiskovalci, kot storilca vloma v glavno pisarno službe za boj proti organiziranemu kriminalu, osumili kar lastnika pisarne načelnika Željka Dolačkega, največkrat imenovanega kar Žac.
Najprej so ga suspendirali, nato zaprli. Zamenjani so bili vsi policijski šefi, ki v njegovo krivdo niso verjeli. In imeli so vsaj en razlog svojega nezaupanja. Dolački namreč ni bil prvič odstranjen z vplivnega policijskega mesta.
Konec leta 1999, tik preden se je na Hrvaškem zamenjala oblast in je nastopila nova vlada socialdemokrata dr. Ivice Račana, je policijski inšpektor Dolački, s svojim zelo ozkim krogom sodelavcev, v popolni tajnosti pred ostalimi službami, zbral in pripravil obseženo obtožnico proti vodstvu organiziranega hrvaškega kriminalnega podzemlja. Zbrani dokazi so prvič neposredno kazali na prepletenost visoke državne politike, tajnih služb, delov policije in pravosodja s šefi organiziranega kriminala.
Zlatko Bagarić, ki je bil v času bivše države eden ključnih ljudi jugoslovanskih kriminalcev zbranih in delujočih iz Frankfurta, se je v začetku devetdesetih let vrnil na Hrvaško. Tako kot se je vrnil v Srbijo, Željko Ražnjatović-Arkan.
Razlika med obema je bila, da je Arkan takoj sklenil pakt o sodelovanju pri državnem projektu Velike Srbije s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem, Bagarića pa vprašanja Velike Hrvaške in doktrina potrebnih vojn, nekako niso zanimala.
Eden izmed hrvaških ministrov, ki je uresničeval državniško doktrino predsednika Franje Tuđmana je bil Gojko Šušak. In prav on je spoznal, promoviral in popolnoma zaščitil novega liderja hercegovske veje hrvaškega organiziranega podzemlja, Mladena Naletilića Tuto, ki je je podobno kot Arkan Miloševićeve, razumel Tuđmanove načrte o delitvi Bosne. O tem, da je bila Hrvaška v bivši Jugoslaviji krivično prikrajšana za hrvaški del Bosne in Hercegovine, Srem, del Bačke ter Boko Kotorsko. Da morajo vsi ti teritoriji postati del nove hrvaške države. Za dosego tega velikega državnega cilja so bila dovoljena vsa orodja in orožja.
Dolački je z obtožnicami in aretacijami konec leta 1999 dejansko razkril usklajeno delovanje visoke hrvaške politike in organiziranega kriminala. Moral je biti suspendiran.
Ključni osumljenci so bili izpuščeni in oproščeni. Obstoječe povezave politike in podzemlja so ostale nedotaknjene. Najprej zato, ker bi njihovo razkritje v marsičem pojasnjevalo načine hrvaške privatizacije, še bolj pa zato, ker je bilo takšno sodelovanje vedno tudi uporabno orodje za frakcijske obračune znotraj velike Tuđmanove stranke.
Ztao razloge za rop načelnikove blagajne leta 2016 ne gre iskati v ukradeni gotovini in zlatu, temveč v skrbno zloženih in sistematično urejenih fasciklih, ki jih je hranil Dolački. Obračun hrvaške države z organiziranim kriminalom ni bil nikoli dovoljen. Bilo je preveč strahu. Zato je tudi zadnja montažo podpredsednika vlade Tolušića predvsem sporočilo, da se mora ta strah vladajočih ohraniti. In še bolj opomin predsedniku vlade Plenkoviću, da se je začel nov obsežen in velik obračun v visoki hrvaški politiki.
Borut Šuklje 