Dan se je umikal v večerno zatišje in prihajajoči mrak. Zdelo se je, da s svojim spokojem, bila je Velika noč, vabi k svojevrstnemu ugodju doma, večernega klepeta in počitka. Toda bilo je povsem drugače. Vračala sta se domov. Tik pred vhodom v blok, v katerem sta živela, so ju počakali. Njega so prerešetali z naboji, izstreljenimi iz strojne puške Skorpion M-84, njo hudo pretepli, a je vendar še videla zadnji naboj, ki so mu ga izstrelili v glavo. Kot potrditev, da je naročilo opravljeno. Bilo je 11. aprila 1999, v centru glavnega mesta takratne Jugoslavije, Beogradu. On je bil pisec, urednik in lastnik časnikov Evropejec in Dnevni telegraf, Slavko Ćuruvija, ona zgodovinarka Branka Prpa.
Politične likvidacije so, ne glede na njihovo tajnost in zavezanost vseh sodelujočih k dosmrtnemu molku, skorajda vedno pojasnjene. Hitro so obnovljene tehnike načrtovanja in izvedbe umora, toda naročniki, motivi, interesi in cilji, običajno ostajajo, vsaj za pravosodne oblasti, nepojasnjeni in skriti. Kot da je vsem lažje brez zavezujočega odgovora na vprašanja, zakaj je do tega moralo priti. Tako je bilo tudi ob uboju Slavka Ćuruvije. Vedelo se je, da je njega in soprogo na poti proti stanovanju spremljala četa sledilcev službe Državne varnosti, da so se morali med akcijo vsakih deset minut javljati svojemu šefu in da jim je ta, pozabili so namreč uničiti dnevnike dežurstev za tisti dan, naročil, da mu morajo sporočiti, ko se«bo objekt odločil za odhod proti domu, saj bomo morda uporabili drugačne postopke«. Vedelo se je da je bil dobre pol ure kasneje izdan ukaz o končanju spremljanja in zasledovanja. Vsi so se umaknili. Pred vhodom v njun blok je ostalo le belo vozilo, last državne varnosti in dva likvidatorja, ki sta izvršila naročilo. Nekaj dni pred likvidacijo je bil, kot poljub smrti, v enem izmed režimskih medijev objavljen tekst, da je Ćuruvija krivec za zračne napade in bombardiranje zveze Nato. Počasi se je razkrivalo ozadje brutalne likvidacije. Le tega, da sta umor lahko naročila samo Slobodan Milošević in njegova soproga Mira Marković ni smel izreči nihče. Zato so bile presenetljive zaključne besede namestnika srbskega državnega tožilca Milenka Mandića, ko je pred dnevi, na letošnji božični torek, in ob zaključku dolgoletnega sojenja izvajalcem umora, povsem zavezujoče potrdil, kdo so bili naročniki Ćuruvijine likvidacije. Povedal je, da se je takratni državni vrh odločil, da ga bodo ubili in da je bila porota,ki je odločitev potrdila, celotna vlada. In tu se ni ustavil. Sodniško natančno je z besedami, ki ne pripadajo povsem v golo pravosodno črko branje, opisoval, da so tajne službe spremljale vsak Ćuruvijin korak, gib, pogled, poslušale vsak njegov pogovor, tudi vse ljubeznive šepete soprogi, da ga je država popolnoma nadzorovala in na koncu ubila.
Ćuruvijini časopisi so bili vplivni, brani in so imeli visoke naklade. Da je lahko obstal, pisal in tiskal je moral biti spreten. Tudi politično. In prav tu se mu je zgodil ključen sprevid. Spregledal je mejo, ki jo znotraj dogovora z Miro Marković ne sme prestopiti.
19. oktobra 1998 sta skupaj z Aleksandrom Tijanićem objavila, v časniku Evropejec, tekst, svojevrstno pismo predsedniku. Vsebino je napovedal že uvodni del, ko avtorja sprašujeta Miloševića, ali morda ve, da je bil v njegovo državi izvršen državni udar. Ter mu v nadaljevanju pojasnjujeta, da je skupina njegovih najožjih sodelavcev kljub njegovim zagotovilom, da je vojna nevarnost mimo, uvedla izredne razmere, suspendirala zakone in prevzela oblast v Srbiji. Ter, da so prav vse naredili zaradi patološkega užitka prikaza lastne moči in nedotakljivosti. Miloševiću sta sporočila, da sta razloga, da jih ne ustavi , lahko samo dva. Ali je utrujen od oblasti in vladanja, ali pa je izrabil ves repertoar političnih trikov in se odločil, da bo vladal kot absoluten monarh. Da pa je krivec za uničenje vsega, kar je bilo v Srbiji narejenega dobrega v zadnjem stoletju, da je uspel izgubiti status zaveznika zahodne vojaške zveze iz obeh svetovnih vojn, izločiti državo iz mednarodnih institucij, jo narediti za zadnjega čuvaja komunizma ter uničiti evropsko identiteto Srbov.
Kasneje sem se dostikrat pogovarjal z Tijanićem prav o tem tekstu, verjetno najodločnejšem političnem pismu novejše zgodovine v tem delu Evrope. Pojasnjeval mi je okoliščine v času začetka bombardiranja Miloševićevega režima. Podobno kot je znal povedati dr. Zoran Đinđić. Da so bili takrat liderji opozicije še posebej spremljani in da je bilo samo vprašanje, kdaj bo sprožen načrt njihovih likvidacij in «ali bo prvi Slavko Ćuruvija, Vuk Drašković ali Zoran Đinđić.«
Časnik z objavljenim pismom je bil takoj prepovedan, zaplenjeno je bilo vse premoženje izdajatelja, izrečene so bile izjemno visoke kazni in napovedano sojenje zaradi suma sodelovanja z Ameriko in severnoatlantskim zavezništvom.
Nekaj dni kasneje je Ćuruvija obiskal Miro Marković. Vprašal jo je, zakaj dovoljuje takšen pogrom. In verjetno dokončno potrdil njeno odločitev o svoji odstranitvi z oceno, da se bo obdobje nje in Miloševića, če se ne bo kaj radikalno spremenilo, končalo na glavnem beograjskem trgu z obešanjem.
Markovićeva sedaj varno in zanesljivo spravljena v Rusiji, je leta 2005 izdala knjigo spominov. Ćuruvije ni omenila.
Tudi ona je bila prepričana, da je vprašanje nalogodajalca uboja dovolj skrito in zavarovano. Zato je bila presenetljiva zaključna beseda namestnika državnega tožilca in njegova obsodba takratne oblasti kot tiste, ki je izdala ukaz za umor. Tudi, ker je bil minister za informiranje v takratni vladi sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić.
Borut Šuklje 