Ameriško iskanje predsednika Drnovška

Dr. Miro Cerar, slovenski zunanji minister, danes končuje svoje pogovore v ZDA. Odločitev o poti v Washington na sestanek z ameriškim kolegom Mikeom Pompeom ni bila slučajna, saj je bila veliko več kot rutinska diplomatska naloga, ki jo je potrebno opraviti. Bilo je predvsem sporočilo o nameri novega začetka ali vsaj nove potrditve partnerskih in zavezniških odnosov z Združenimi državami Amerike.

Obdobje brez resnejših stikov z njihovo administracijo je bilo predolgo. Osem let nismo imeli resnih dvostranskih srečanj z visokimi ameriškimi politiki. Kar je bilo še toliko bolj vidno zaradi zelo dobrih in rednih stikov, ki sta jih imeli državi pred tem obdobjem diplomatskega posta.

Konec pomladi leta 2001 sem tako kot večkrat ob zanimivejših večerih, poklical v Ljubljano. Beograd, takrat glavno mesto Zvezne republike Jugoslavije, je bil ena izmed pomembnejših točk zanimanja ameriške in evropske diplomacije. Obiski njihovih visokih predstavnikov so se dobesedno vrstili, tako kot najrazličnejša sporočila, ki so jih nosili s seboj. Čas je bil tako gost in poln nenavadnih dogodkov, da si, če si se dotaknil tal, čutil, kako se zemlja vrti. Imel sem srečo, da sem bil zraven in da sem imel skorajda povsod odprta vrata.

Zato sem lahko spraševal prave ljudi o stvareh, ki so bile zanimive za Slovenijo, pa tudi o vsem drugem, kar me je zanimalo osebno. Evropski komisar Günter Verheugen je enega izmed tistih dni izvrstno in pohvalno govoril o Sloveniji ter na zaprtem delu sestanka tudi povedal, da je odločitev o evropski širitvi praktično sprejeta. Zato sem omenjenega majskega večera poklical zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, da bi mu ob moji depeši, ki jo je že dobil, povedal še kaj o tistem, česar nisem napisal. Toda najin pogovor je začel kar on. Bil je vesel, čutil sem njegov glas, povedal je, da mi sicer ne more praviti po telefonu, toda, da je novica, ki mi jo bo poslal, “izjemna, res izjemna”. Mislim, tako imam tudi zabeleženo, da je uporabil izraz, da gre za bombo, pravo bombo. V Ljubljano je namreč prišla potrditev, da bo vrhunsko srečanje ameriškega in ruskega predsednika Georgea Busha in Vladimirja Putina v Sloveniji. In zdelo se mi je razumljivo. Vsaj zaradi dveh razlogov.

Drnovšek je imel izvrstne odnose z ameriško administracijo in predvsem s predsednikom Billom Clintonom. Svojevrstno ameriško iskanje Drnovška se je začelo že v predsedniški volilni kampanji leta 1992, ko je kasnejši ameriški predsednik omenjal vojne v Jugoslaviji in ko so bili že dostopni posnetki in informacije o koncentracijskih taboriščih v Bosni. Clinton je takrat ocenil, da ZDA ne smejo ignorirati sistematičnega uničevanja ljudi samo zato, ker so drugačnega etničnega porekla. Po izvolitvi je Clinton napovedal novo ameriško politiko do bivše Jugoslavije. Njegovi svetovalci so mu pripravili štiri možne načrte. O posredovanju ameriškega letalstva, ki naj omogoči dosledno spoštovanje resolucije OZN o prepovedi poletov nad Bosno in Hercegovino, o ukinitvi prepovedi prodaje orožja bosanski vojski zaradi možnosti učinkovite obrambe, o napotitvi mirovnih sil OZN v Makedonijo in na Kosovo, da bi preprečili širitev vojn na celotno regijo, ter ustanovitev, to je bil četrti predlog, posebne preiskovalne skupine tožilcev za zločine, storjene v Bosni.

Pa vendar očitno še ni bil čas za ameriške odločitve. Zunanji minister Warren Cristopher je samo nekaj mesecev kasneje, bilo je že leta 1993, povedal, da je treba najprej iskati mirne rešitve jugoslovanskih vojn ter da ima ameriška administracija omejen mandat. Eden izmed diplomatskih predlogov za konec vojn je bil tudi načrt dveh pogajalcev z mandatom OZN in Evropske unije, lorda Davida Owna in Cyrusa Vancea. Predstavniki bosanskih Srbov ga niso želeli sprejeti. Kljub pozivom ruskega predsednika Borisa Jelcina, da Rusija ne bo podpirala in ščitila tistih, ki se upirajo mednarodni skupnosti, je Radovan Karadžić vztrajal. Clinton je poslal svojega zunanjega ministra Christophera v Evropo, v Pariz, London, Bruselj, Moskvo, Rim in Bonn, po podporo za načrt zračnih napadov na vojaške položaje bosanskih Srbov ter tudi oborožitve regularne bosanske vojske. Misija je bila neuspešna.

Ali so v Washingtonu takšno zavrnitev tudi pričakovali, bomo pustili sedaj samo kot vprašanje. Ameriška administracija se je vrnila k politiki opazovanja jugoslovanskih vojn. Bližale so se nove ameriške predsedniške volitve, leta 1996. Clintonov sodelavec Anthony Lake je ocenil, da lahko prav vojna v Bosni postane kriterij ocenjevanja ameriške zunanje politike, ki bo zasenčila vse, kar je bilo dobro opravljenega. Po grozljivem pohodu, ubijanju in pokolih enot Ratka Mladića v Srebrenici pa se ni dalo več ozirati stran. Pretresljivi dokumenti so prihajali ne samo na mize ameriške administracije, temveč prek televizije tudi v ameriške domove. Clinton je v regijo poslal svojega odposlanca Richarda Holbrooka in mu dal praktično vsa pooblastila za končanje krvavih jugoslovanskih vojn. Zunanje ministrstvo je prevzela Madeleine Albright.

Ameriška administracija je potrebovala zunanjega svetovalca. Ponovno so našli dr. Janeza Drnovška in njegove ocene o načinih, kako vojne končati. Drnovškovi obiski v New Yorku in Washingtonu so se vrstili, ameriški obiski Slovenije tudi. Nekateri so bili javni, nekateri so ostali javnosti skriti. Drnovšek je imel odprto telefonsko linijo z Albrightovo in Clintonovim kabinetom. O raznih nujnih telefonskih pogovorih kroži vrsta anekdot. Toda prav vse so resnične. Tudi tista, da je Drnovšek na poti iz Logarske doline proti Ljubljani na eni izmed kmetij presenečene lastnike prosil, ali lahko uporabi njihovo številko fiksnega telefona, saj pričakuje klic iz Bele hiše. Ali ona, da je Albrightova pustila v enem izmed berlinskih hotelov, v katerem so pričakovali Drnovškov prihod, številko satelitskega telefona ameriškega letala s prošnjo, naj jo kar se da hitro pokliče. Slovenska diplomacija in slovenska Sova, šef je bil Drago Ferš, sta opravili res dobro delo.

Obenem je Slovenija, kot bi rekel Drnovšek, intenzivirala in poglobila politični dialog z Rusijo. Ameriška vlada je to enostavno spoštovala in z istim spoštovanjem opazovala tudi dejstvo, da ruska diplomacija nikoli ni problematizirala slovenskega članstva v zvezi Nato. In Drnovšek je govoril, resda je bil drugačen čas, da se morata EU in Nato Rusiji postopoma približevati in ji zaradi evropske stabilnosti in miru dati dolgoročno možnost vključitve.

Slovenija je imela z ZDA tesne prijateljske in zavezniške odnose. Nato je sledilo osem let svojevrstne diplomatske tišine. Zato je današnji Cerarjev obisk Washingtona tako pomemben.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s