Usodni sestanek

Tudi po najbolj zaupnih sestankih in najbolj zavezujočih navodilih, da velja vse slišano pozabiti, prav vedno ostane sled. Največkrat kot spomin, ki posameznega udeleženca noče zapustiti in ga raje sili v ponavljanje slišanega in spraševanje o njegovi vlogi znotraj tega dogodka ter potem tudi vsakič znova v premislek o povzročenih posledicah. In prav pogosto je med sodelujočimi kdo, ki zna slišano zapisati in napisano najprej hraniti zase, kasneje pa deliti z drugimi. Pred dnevi, drugo letošnjo decembrsko soboto, je bila v Sarajevu predstavljena nova knjiga spominov na sestanke, ki so bili tudi vzrok jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ključne teze napisanega so toliko bolj zanimive, ker jih je podpisal nekdanji predsednik največje hrvaške stranke in član predsedstva Bosne in Hercegovine Stjepan Kljuić. Mislim na dve njegovi oceni: prvo, da je hrvaška politika do Bosne in Hercegovine temeljila na predsodkih in neznanju, ter drugo, da sta se predsednika Hrvaške in Srbije, dr. Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, na zaupnem pogovoru v Karađorđevu 25. marca 1991 dogovarjala o razdelitvi BiH.

Seveda velja biti ob tako zavezujočih trditvah radoveden. Predvsem zaradi avtorja knjige Kljuića, ki ga je Tuđman izbral za nosilca najvišjih funkcij v Bosni in Hercegovini in se ga kmalu zatem tudi odrekel ter poslal v politično osamo. Za Kljuića je bila to osebno boleča izkušnja, pravzaprav tragično srečanje z realnostjo politike. Bil je pred tem, da postane predsedujoči predsedstva Bosne in Hercegovine, toda ni razumel, da Tuđman ne potrebuje hrvaškega predstavnika na tem mestu, in je zato predlagal Aliji Izetbegoviću, naj nadaljuje svoj predsedniški mandat. In ni bil edini. Tudi cela vrsta zahodnih diplomatov in odposlancev, ki so sodelovali pri poizkusih konca grozljive vojne v BiH, tega ni mogla razumeti. Vse do odločitve ameriškega predsednika Billa Clintona in njegovega odposlanca Richarda Holbrooka, da je treba po strahovitem pokolu v Srebrenici ustaviti vojno. Brez poznavanja takratnih političnih razmer ni mogoče razumeti današnjih političnih težav, zapletov ter razvojnega in socialnega zastoja Bosne in Hercegovine.

Tudi po najbolj zaupnih sestankih in najbolj zavezujočih navodilih, da velja vse slišano pozabiti, prav vedno ostane sled. Največkrat kot spomin, ki posameznega udeleženca noče zapustiti in ga raje sili v ponavljanje slišanega in spraševanje o njegovi vlogi znotraj tega dogodka ter potem tudi vsakič znova v premislek o povzročenih posledicah. In prav pogosto je med sodelujočimi kdo, ki zna slišano zapisati in napisano najprej hraniti zase, kasneje pa deliti z drugimi. Pred dnevi, drugo letošnjo decembrsko soboto, je bila v Sarajevu predstavljena nova knjiga spominov na sestanke, ki so bili tudi vzrok jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ključne teze napisanega so toliko bolj zanimive, ker jih je podpisal nekdanji predsednik največje hrvaške stranke in član predsedstva Bosne in Hercegovine Stjepan Kljuić. Mislim na dve njegovi oceni: prvo, da je hrvaška politika do Bosne in Hercegovine temeljila na predsodkih in neznanju, ter drugo, da sta se predsednika Hrvaške in Srbije, dr. Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, na zaupnem pogovoru v Karađorđevu 25. marca 1991 dogovarjala o razdelitvi BiH.

Seveda velja biti ob tako zavezujočih trditvah radoveden. Predvsem zaradi avtorja knjige Kljuića, ki ga je Tuđman izbral za nosilca najvišjih funkcij v Bosni in Hercegovini in se ga kmalu zatem tudi odrekel ter poslal v politično osamo. Za Kljuića je bila to osebno boleča izkušnja, pravzaprav tragično srečanje z realnostjo politike. Bil je pred tem, da postane predsedujoči predsedstva Bosne in Hercegovine, toda ni razumel, da Tuđman ne potrebuje hrvaškega predstavnika na tem mestu, in je zato predlagal Aliji Izetbegoviću, naj nadaljuje svoj predsedniški mandat. In ni bil edini. Tudi cela vrsta zahodnih diplomatov in odposlancev, ki so sodelovali pri poizkusih konca grozljive vojne v BiH, tega ni mogla razumeti. Vse do odločitve ameriškega predsednika Billa Clintona in njegovega odposlanca Richarda Holbrooka, da je treba po strahovitem pokolu v Srebrenici ustaviti vojno. Brez poznavanja takratnih političnih razmer ni mogoče razumeti današnjih političnih težav, zapletov ter razvojnega in socialnega zastoja Bosne in Hercegovine.

Zato me je zanimala sobotna predstavitev knjige zanimivega avtorja. Prvega septembra 1990 so Kljuića – takrat je bil bosansko-hercegovski dopisnik nemškega radia WDR – prestregli na zagrebškem letališču in odpeljali na pogovor k Tuđmanu. Povedano mu je bilo, da bo imenovan za predsednika bosanske veje največje in najmočnejše hrvaške stranke HDZ. Kljuićev predhodnik na tem mestu, Davor Perinović, je namreč naredil usodno napako, ki jo je samo dobro leto kasneje, kot lahko berem v spisih, skrbno shranjenih v Tuđmanovem arhivu, ponovil tudi Kljuić.

27. decembra 1991 je hrvaški predsednik povabil delegacijo HDZ BiH v Zagreb, da bi jo vprašal, kakšna naj bo hrvaška politika do te sosednje države. Bilo je že po padcu Vukovarja in selitvi vojnih spopadov v Bosno. Predsednik je postavil vprašanja, a ne prav natančno poslušal odgovorov. Vsaj onih gostov ne, ki niso verjeli njegovi ključni tezi, da prihaja zgodovinski čas za razmejitev med Hrvaško in Srbijo. Čas razdelitev Bosne in Hercegovine. Eden izmed teh, ki niso povsem verjeli, je bil tudi Kljuić. Zato je ugovarjal, da je treba spoštovati suverenost BiH, saj da bi delitev države privedla bosansko-hercegovske Hrvate v minoren položaj. Ker srbska stran natančno ve, kolikšen del plena je pripravljena ponuditi Hrvaški v delitev. Manj, kot je bil prepričan Tuđman. Zahodno Hercegovino brez Mostarja in z mejo na Neretvi. Kljuića so zaradi ugovora malce kasneje, a na istem sestanku, dobesedno odstavili. Tuđman je ponovil svoje ocene in dodal, da je gre za zgodovinske državne opredelitve in zaveze, ki ne prenesejo dvoma. Da za suverenost BiH ni nikakršnih izgledov. Da ni mogoče postavljati državne meje med Hrvaško in Hercegovino. Da je njegova stranka HDZ že leta 1989 v svojem zgodovinskem proglasu napovedala, da je sicer za suvereno BiH, a da bo v primeru vprašanja njenega obstoja morala odpreti tudi vprašanje nove določitve hrvaške meje. Da bo politična delitev BiH pripeljala do miru, saj da Miloševića zanima oblikovanje velike Srbije, kar pa ni v nasprotju z hrvaškimi interesi. Da se takšne srbske ponudbe ne da zavrniti.

Tuđman je na istem sestanku že določil tudi meje delitve sosednje države. Hrvaški naj bi pripadli vsi teritoriji samooklicane skupnosti Herceg-Bosne in Posavine ter, kot je dejal, zaradi geopolitičnih razlogov tudi Cazinska in Bihaška krajina. To bo, je zaključil Tuđman, optimalno zadovoljilo hrvaške nacionalne interese. Muslimanom bi znotraj tako zamišljene delitve ostala državica okoli Sarajeva, ki bi obenem bila tudi svojevrstna tampon cona med Hrvaško in Srbijo. To ni bila Tuđmanova trenutna misel. Šlo je za njegovo temeljno razumevanje vzrokov jugoslovanske krize, ki da je posledica uporabe neenakih načel v razmejitvi med tedanjimi republikami. Tuđman ni bil samo kot politik, temveč tudi kot vojak in zgodovinar prepričan, da so bile notranje republiške meje v Jugoslaviji po letu 1945 določene v škodo Hrvaške. Ter da je bila temeljna napaka takšnega državnega ustroja razglasitev Bosne in Hercegovine kot posebne federalne enote, saj bi, tako Tuđman, morala biti v sestavi Hrvaške. Ne vem, ali so Tuđmanovi oponenti na omenjenem sestanku v Zagrebu te njegove teze poznali, toda kakorkoli, bili so politično odstranjeni. Hrvaško politiko v BiH so lahko predstavljali samo oni, ki so razumeli Tuđmanova sporočila o nujnosti dogovora z Miloševićem.

Samo nekaj dni kasneje, takoj po praznovanju pravoslavnega božiča, 8. januarja 1992, je imel Tuđman nov sestanek. Pogovarjal se je s profesorjem klasične angleške književnosti, proučevalcem in poznavalcem Shakespearja, politikom Nikolo Koljevićem, srbskim članom predsedstva BiH in sodelavcem Radovana Karadžića. Njegove dnevnike iz časa vojn velja prebrati. Tuđman je želel slišati Koljevićevo interpretacijo razdelitve BiH, idejo o konfederaciji treh nacionalnih skupnosti, v kateri bi imeli in srbska in hrvaška pravico vzpostavitve najtesnejših vezi z Beogradom in Zagrebom ter s tem pravico faktične pridružitve Srbiji in Hrvaški.

V soboto predstavljena Kljuićeva knjiga, naslovil jo je Smrt Bosne, je nov dokument, ki kaže, da je treba med razloge, ki so vodili v jugoslovanske vojne, šteti tudi dogovore Miloševića in Tuđmana o razdelitvi Bosne in Hercegovine ter njune istočasne načrte o oblikovanju dveh velikih sosedskih držav, velike Srbije in velike Hrvaške z malo državico Bosno kot vmesnim prostorom.

Brez tega tudi ni mogoče razumeti vseh današnjih zapletov v tej državi.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s