Skrivnostni sestanek dveh prijateljev

Nenadna predsednikova jeza in sodba o koncu sodelovanja z dosedanjim ter začetku novega prijateljstva z verodostojnejšim partnerjem, ni bila namenjena svojima naslovnikoma. Ne Sloveniji, bivši in ne Italiji, najnovejši točki izbora predsednika madžarske vlade, Viktorja Orbana. Pred desetimi dnevi je napovedal, da zaradi neverodostojnosti umika svoje soglasje za sodelovanje pri gradnji nove povezave slovenske Luke Koper z evropskim celinskim zaledjem ter da je že odredil začetek novih pogovorov s pristaniščem Trstu. Pa vendar bi se zmotili, če bi Orbana razumeli dobesedno. To ni pomenilo, niti konec sodelovanja s Slovenijo niti začetek novega sodelovanja z Italijo. Bila je predvsem Orbanova strahovita jeza, saj je čutil, da so ga spretno izigrali. Kje so ga zapeljali in komu je zaupal pa ni zmogel javno izreči. Pravzaprav bi že s samo omembo hrvaškega obmorskega mesteca Opatija priznal svoj poraz. Še huje, pokazal bi na svojo nemoč pri zaščiti prijatelja in sodelavca, ki ga želi hrvaška policija aretirati. Mesto Orbanovega srda je bila Opatija. In prav tu bomo začeli.
Predsednika Orbana na Opatijo in Kvarner vežeta vsaj dva različna spomina. Prvi na leto 1868, ko je bilo sprejeto svojevrstno dopolnilo k Hrvaško-Ogrski pogodbi, ki je določalo, da prevzame upravno oblast nad Reko in okolico, madžarska vlada.
Drugi, prav tako topel spomin, pa na njegov prvi dopust s svojo kasnejšo soprogo Aniko Levai. Tokrat se je, 13. avgusta 2018 v Opatiji, srečal s hrvaškim predsednikom vlade, Andrejem Plenkovićem. Pomenljivo je bilo, da so gostitelji želeli sestanek najprej zamolčati in skriti, a še bolj zanimivo je bilo, da so takoj zatem vest o srečanju sporočili iz vladnih uradov v Budimpešti. Plenković je kasneje povedal, da pravzaprav ni šlo za sestanek, temveč zgolj za pitje kave in da to ni vest, ki bi bila zanimiva za javnost. Morda bi to lahko celo bilo res. Če ne bi bilo drugače. Tema sestanka je bila namreč samo ena.
Zsolt Hernadi, predsednikov prijatelj, šef madžarske naftne družbe MOL. Orban mu je obljubil pomoč in zaščito.
Zato se je s Plenkovićem srečal že 28. novembra lani v Budimpešti in mu ponudil prav vse, kar si je hrvaški premier skrivoma želel. Da je pripravljen prodati madžarski kapitalski delež v hrvaški naftni družbi INA hrvaški vladi. Tudi zato, kot je povedal, ker si želi obnoviti zgodovinsko dobre odnose s Hrvaško, saj prav iz odnosa naftnih družb, MOL in INA, izvirajo tudi vsa neprijetna vprašanja med sosednjima državama. Ter dodal, tudi težave, ki preprečujejo soglasje madžarske vlade k prošnji Hrvaške za članstvo v organizaciji OECD. In tu bi se lahko končalo.
Plenković je doma razglasil svojo veliko zmago, Orban je bil zelo zadovoljen. Izgledalo je, da sta rešila tudi ključno vprašanje, pregon Zsolta Hernadija. Oktobra leta 2009 sta v zagrebški restavraciji Marcellino, pila izbrano vino in malo manj jedla, poslavljajoči se hrvaški predsednik vlade Ivo Sanader in veliki šef MOL, Hernadi. Pogovor je skrivoma posnel lastnik restavracije Mario Čerhak. Ključen del posnetega predstavlja kader obeh gostov, ko Sanader najprej izklopi svoj mobilni telefon, nato odstrani baterijo, ter vzame listič papirja, na katerega z drobnim nalivni peresom nekaj napiše. Listič brez besed preda preko mize svojemu gostu, Hernadiju, ki nekaj dopiše in mu ga vrne. Od tu naprej so razlage napisanega različne. Hrvaški državni tožilci govore, da je bila napisano 10 milijonov evrov, ki naj bi jih Sanader dobil za soglasje hrvaške strani, da madžarska naftna družba dobi upravljavske pravice v hrvaški družbi, INA.
Oba, ki sta jedla, račun je bil nekaj manj kot 1000 evrov, sta pojasnjevala, da sta si dopisovala zelo privatne stvari. Morda ga je Sanader spraševal, kako se pravilno napiše ime in priimek slavnega madžarskega pisca, Laszla Krasznahorkaia, ali kaj podobnega.
Kakorkoli, hrvaški tožilci so, oktobra 2013, razpisali mednarodno tiralico in podpisali zahtevo za evropski nalog za aretacijo, na ime močnega šefa madžarske naftne družbe. Ozadje je bilo zelo preprosto. Madžari so bili lastniki polovice hrvaške naftne družbe, a so želeli tudi pravice upravljanja družbe, ki so jih tudi dobili.
Cena naj bi bila, tako hrvaški tožilci, 10 milijonov evrov plačanih na račun v Švici.

Odnosi med Hrvaško in Madžarsko so se ohladili. Sledile so različne meddržavne tožbe. Do srečanja obeh predsednikov vlad, najprej v Budimpešti in nato v Opatiji.
Madžarska, ki je zaradi Hernadija napovedala blokado hrvaškemu članstvu v OECD, je nenadoma spremenila mnenje. Tudi Interpolova tiralica Interpola za Hernadija je bila ukinjena. Plenkovič je najavil, da bo njegova vlada odkupila madžarske delnice INE. Sledilo je idilično srečanje dveh predsednikov v Opatiji. Očitno je prav takrat na kvarnerskem soncu, Orban verjel Plenkoviću, da je veliki spor držav končan. Prijatelju Hernadiju je lahko sporočil, da je zadeva s kosilom v Marcellinu zaključena in pozabljena. Plenkoviću pa, da Hrvaška nima več ovir za članstvo v OECD, razen drobnega in skorajda nepomembnega zadržka Slovenije, ki pa se ga bo lahko odpravilo s pojasnjevanjem da gre za ponavljajoč odziv zaradi Piranskega zaliva.
Toda, Plenković je v Opatiji Orbanu zamolčal ključno stvar. Da je prav v času njunega skupnega pitja kave, hrvaška policija posredovala glavnemu tajništvu Interpola novo zahtevo za izdajo rdeče tiralice in evropski nalog za aretacijo na ime Zsolt Hernadi.

Orban je prejšnji teden obljubil maščevanje. Spor INA-MOL je postal predmet, na katerega mora država Madžarska v skladu s svojo močjo tudi odgovoriti.

Orbanov srd sije proti Zagrebu.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s