Odločitve Zorana Đinđića in Aleksandra Vučića

Bili sta dve napovedi. Prva je pripadala dr. Zoranu Đinđiću, druga Aleksandru Vučiću. Obe sta bili namenjeni zaključnim rešitvam zapletenih odnosov Srbije in Kosova. Seveda ju loči čas. Đinđić je svojo novo strategijo o Kosovu pisal decembra 2002, Vučić je napovedal začetek novega notranjega dialoga o Kosovu septembra 2017. Đinđić je svojo odločitev preverjal v razmeroma ozkem krogu, najprej s srbskim pisateljem Dobrico Ćosićem in nato z ministrom v svoji vladi, Nebojšo Čovićem. Vučić je želel skoraj plebiscitarno potrditev svoje odločitve. Đinđić je bil prepričan, tako mi je tudi pripovedoval januarja 2003, da je srbsko politično čakanje najslabša možnost, da dela čas proti srbskim interesom v pokrajini, saj postaja Kosovo neodvisna država. Zato je vedel, da je treba takoj “začeti odprto in glasno razpravo o dejanskem statusu Kosova”. Vučić marca 2018 pove, da bo prihodnost Srbije odvisna od odločitev, ki bodo morale biti sprejete v naslednjega pol leta ali letu. Saj da je Srbija “med tnalom in nakovalom” in da ve, da mu bo za vse, kar bo naredil, za vsako politično odločitev kasneje žal. Izhodišče Đinđićevega premisleka je bilo, da mednarodna skupnost o Kosovu nekaj govori, nekaj drugega pa dela in da je Kosovo de facto neodvisna država. Njegov razmislek je bil še bolj neusmiljen. Da se ne more v Srbiji nič pomembnega spremeniti, dokler ne bo vprašanje Kosova rešeno.

Vučić ima podobne ocene, le da jih izreče bolj previdno, prisluškujoč odzivu volilcev. Pa vendar pove, da je Kosovo izgubljeno, saj je bila vojna in je bila podpisana kapitulacija, zato na Kosovu ni srbske države in njenih institucij oblasti ter da je visoko mednarodno sodišče presodilo, da deklaracija o neodvisnosti Kosova ni v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi odločitvami in mednarodnim pravom. Đinđić je četrtega februarja 2003 poslal pismo takratnemu ameriškemu predsedniku Georgu W. Bushu. Piše mu, da so bile v skladu z Resolucijo št. 1244 vse pristojnosti Srbije na Kosovu predane mednarodnim silam. Povsem v skladu z osnovno idejo najprej umiritve in normalizacije razmer, nato, nekaj let kasneje, določitve dokončnega statusa Kosova kot svojevrstnega kompromisa med Srbijo in kosovskimi Albanci. Vendar, napiše Đinđić Bushu, gre proces v zadnjih letih zgolj in samo v smer neodvisne države Kosovo. Da se je beseda kompromis s Srbijo enostavno pozabila in izgubila. Temu presenetljivo doda oceno, da bi bila tudi rešitev o skupni državi Srbije in Kosova “tempirana bomba, ki bi izzvala tako ekstremizem kot poraz reformskih in demokratičnih sil v Srbiji ter obenem destabilizirala Balkan, še posebej Bosno in Hercegovino ter Makedonijo”.

Đinđić je imel tudi rešitev. Če gre Kosovo v smeri samostojnosti in neodvisnosti, mora Srbija zahtevati teritorialno delitev, mednarodne garancije za Srbe, ki bodo tudi po delitvi ostali v albanskem delu Kosova, ter poseben status za najpomembnejše sakralne objekte in spomenike. V pogovoru leta 2003 mi je pripovedoval, da je “skrajni čas za odločne politične zahteve”. Tudi Vučić je letos pozno poleti predlagal rešitev. Delitev in menjavo ozemlja med Srbijo in Kosovom, vendar je kasneje svojo pobudo, tudi zaradi javnih odzivov, relativiziral.

Đinđića so marca 2003 ubili. Po njegovi smrti se je vse ustavilo. Tudi odločitve o Kosovu. Dobrica Ćosić in minister Čović sta nadaljevala s sodelovanjem. Ćosić julija 2003 napiše teze o končni rešitvi kosovske krize. V osnovi ponovi Đinđićevo tezo, da so interesi Evrope in Balkana, srbskega in albanskega naroda skladni v točki, da je potrebno čim prej najti rešitev končnega statusa Kosova. Saj se, tako Ćosić, Srbija ne more konstituirati kot normalna pravna in demokratična država, dokler kosovsko vprašanje ne bo trajno rešeno in dokler ne bodo zaščiteni srbski vitalni interesi na Kosovu. Praktično ponovi Đinđićevo oceno, da je podaljševanje obstoječe politike do Kosova, politike, ki uporablja izraze “počakajmo, ni še čas, počakajmo boljše pogoje tako v Srbiji kot na Kosovu in tudi v mednarodni skupnosti, zgolj nadaljevanje politike Slobodana Miloševića. Brez uporabe sile, toda politike inercije, nemoči in pasivnosti”.

Ćosić napiše, takrat je enostavno imel to moč, da je razumevanje Kosova “kot integralnega dela Srbije najbolj tragična zabloda” ter takoj tudi ponovi, da je srbski zgodovinski cilj “osvoboditi se Kosova”. Ćosić dokument preda ministru in podpredsedniku vlade Ćoviču. Toda brez Đinđića dokument ni imel politične moči. Videti je bilo, kot da se je vse ustavilo. Pa se ni. Povsem v skladu z Đinđićevimi predvidevanji so sledili novi koraki in predlogi mednarodne skupnosti in predvsem ameriške administracije. Tako je na primer novembra 2003 ameriški državni podsekretar Marc Grossman v Beograd prinesel zanimiv in z oznakami zaupnosti označen dokument z zelo preprostim naslovom Stratifikacija standardov. Kosovo je bilo označeno in razumljeno kot država, primerljiva z državami regije. Nekaj mesecev kasneje sprejme tudi EU dokument, v katerem je Kosovo razumljeno kot neodvisna država.

Bolj ali manj je vseskozi ostajalo nedotakljivo zgolj eno samo vprašanje. O njem je pisal samo Đinđić, ko je opozarjal na pozabljeni del Resolucije OZN št. 1244, ki določa Srbiji pravico, da vrne del policijskih enot in del pripadnikov Vojske Jugoslavije na Kosovo. Varnost na Kosovu naj bi po določilih resolucije zagotavljale mednarodne vojaške in policijske enote, nato kosovske varnostne sile z omejenimi pooblastili pomoči civilnim oblastem v primeru naravnih katastrof in izrednih razmer. Predvidena je bila tudi možnost vrnitve dela kontingenta srbske policije in vojske. Danes se tudi to vprašanje dokončno rešuje. 14. marca 2017 je Hašim Tači, kosovski predsednik, napisal pismo generalnemu sekretarju zveze Nato Jensu Stoltembergu. Tači piše, da je sprememba kosovskih varnostnih sil v kosovsko vojsko nujni del oblikovanja obrambnih sil za zaščito teritorialne celovitosti Kosova ter potrebnega prispevka varnosti v regiji. Bilo je zgolj teden dni po telefonskem pogovoru Tačija in Vučića, ko ga je srbski predsednik opozoril, da bi oblikovanje vojske Kosova prineslo dodatno nestabilnost za vse.

Očitno je bila srbska diplomacija takrat še prepričana, da bo za spremembo kosovskih varnostnih sil, oboroženih zgolj z lahkim orožjem, v vojsko Kosova potrebno soglasje srbskih strank v kosovskem parlamentu in sprememba Ustave.

Pretekli teden je skupščina Kosova sprejela niz zakonov, ki postajajo podlaga za oblikovanje kosovske vojske. 19. oktobra letos je srbski predsednik Vučić sprejel visokega ameriškega državnega funkcionarja, dobrega poznavalca regije in tudi pisatelja Matthewa Palmerja. Gost mu je prenesel ameriško sporočilo, ki naj bi ga v Beogradu že dolgo poznali, o podpori načrtom oblikovanja kosovskih oboroženih sil. In o želji po popolni normalizaciji odnosov Beograda in Prištine. Vučiću ni lahko. Čas odločitve o Kosovu se nekako izteka.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s