Nekaj dni pred volilno nedeljo, 7. oktobra letos, ko so v Republiki Bosni in Hercegovini volili člane predsedstva države, predsednika in podpredsednike Republike Srbske, poslance novega sklica parlamenta federacije in Republike Srbske ter poslance parlamentov desetih kantonov federacije, se je zgodilo skorajda istočasno.
Najprej – nastop predsednika hrvaške vlade Andreja Plenkovića na predvolilnem zborovanju hrvaških strank v Mostarju in njegov poziv, naj volijo samo legitimne predstavnike Hrvatov in predvsem njegovega kandidata Dragana Čovića. Nato, nekaj dni kasneje, velik shod protestnikov v Banjaluki, ki so prav tako pozivali volivce, naj ne volijo dosedanjih oblastnikov, povezanih s stranko Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske. Oboji, tako Plenković kot protestniki, so bili neuspešni. Hrvaškemu predsedniku vlade ni uspelo pomagati svojemu izvoljencu, protestnemu gibanju pa ni uspelo pomembneje zmanjšati Dodikovega števila volilnih glasov.
Politična vsebina omenjenih dveh dogodkov, v Mostarju in Banjaluki, presega samo volilno tekmovanje, a daje odgovor na zanimivi vprašanji. Prvo, ali imajo civilno družbena gibanja v Bosni in Hercegovini tudi možnost vplivanja ali celo udeležbe na volitvah in ali so lahko volilni tekmec nacionalnim strankam, in drugo – staro dilemo o načinih razvoja držav, ki ga po podpisu daytonskih sporazumov občasno znova postavijo na mizo. Običajno Dodik, s predlogi o drugačnem statusu Republike Srbske, in občasno predstavniki hrvaških strank v BiH z zahtevami po reformah volilnega sistema in načina odločanja v federaciji BiH.
Že v nedeljo pozno zvečer smo poznali prve in najzanimivejše rezultate volitev za tri člane predsedstva države, kolektivnega državnega vodstva. Verjetno ni bilo dvoma, da bo kot bošnjaški član predsedstva izvoljen Šefik Džaferović. Drugače je bilo pri srbskem in hrvaškem kandidatu. Dosedanja člana predsedstva Mladen Ivanić in Dragan Čović sta namreč dobila protikandidata, Dodika in Željka Komšića, ki sta že kmalu po zaprtju volišč razglasila svoji zmagi. In prav tu moramo začeti.
Najprej se bom vrnil v Banjaluko. 18. marca 2018 je izginil mladi, 21-letni Dragan Dragičević. Njegovo truplo so našli šest dni kasneje. Odgovor o vzroku smrti je bil nejasen, začele so se širiti govorice, da je bil ubit, da oblasti vzrok namerno prikrivajo, saj so vpletene v umor. Protestno gibanje se je iz Republike Srbske razširilo po celotni državi, vrstili so se protesti, na katerih se je vprašanje smrti povezalo z zahtevami po odhodu aktualne oblasti in trditvami, da sta vlada in Dodik povezana z organiziranim podzemljem, s kateri si delita moč odločanja. Tik pred volitvami 5. oktobra se je v Banjaluki zbralo 40.000 protestnikov. Draganov oče jim je sporočal, da je vlada organizirala ugrabitev njegovega sina, da se ničesar več ne boji, saj so vzeli vse kar je imel, ter obtožil načelnika kriminalistične policije Republike Srbske kot naročnika in intervencijski vod banjaluške policije kot izvršilca ukaza o eksekuciji. Protestnemu shodu so se pridružile in izrečene obtožbe tudi podprle vse opozicijske stranke. Bili so prepričani, da je Dodik premagan. A je protestno gibanje in upor zaradi izginotja in smrti Dragana Dragičevića ostalo brez svojega odziva. Volivci so dali svoj glas za Dodika.
Razlogi, da se civilno družbeni protest ni mogel odraziti tudi v volilnem odločanju, so vsaj trije. Prvi, da Dodik sistematično gradi svojo pozicijo liderja, ki ga nihče ne more nadomestiti, saj da bi brez njega Republika Srbska začela razpadati. Drugi, da je neposredno povezal partijsko disciplino in lojalnost ter posledično volilno podporo z možnostjo zaposlitve, dobre upokojitve in vrste ugodnosti tako pomembnih v državi, v kateri izven upravnega in državnega aparata praktično ni dela. Tretji razlog je v popolni odvisnosti koalicijskih partnerjev, ki bi z Dodikovim porazom izgubili prav vse. Zato je postal volilni zmagovalec. Sprva ljubljenec ameriške administracije – Madeleine Albright, bivša državna sekretarka, ga je imela za nov veter političnega upanja -, zdaj pa eden izmed tistih balkanskih politikov, ki jim občasno odpre vrata ruski predsednik Vladimir Putin, je postal član predsedstva Bosne in Hercegovine.
Večji pretres, predvsem v Zagrebu, je povzročila izvolitev Željka Komšića. Sporočilo je bilo, da Komšić ni njihov kandidat, da zanj niso glasovali hrvaški državljani Bosne in Hercegovine, da je zato kriv volilni sistem, ki omogoča v Federaciji BiH, da vsi državljani volijo tako bošnjaškega kot hrvaškega člana predsedstva države, da so Bošnjaki izvolili Komšića ter da je edini pravi kandidat za hrvaškega člana predsedstva bil Čović. Komšić jim je odgovoril, da je Hrvat, da je tako vzgojen in nato ponosen, a da je njegova domovina Bosna in Hercegovina. In prav tu se moram vrniti nazaj. Vrniti v Zagreb.
V času božičnih praznikov, 27. decembra 1991, je predsednik Republike Hrvaške dr. Franjo Tuđman sklical velik in verjetno tudi usoden sestanek hrvaškega državnega vodstva in hrvaških političnih predstavnikov iz Bosne in Hercegovine. Pogovor je imel dva cilja. Manjšega – promocijo novega političnega vodstva Hrvatov v BiH, ter večjega – določitev nove politike uradnega Zagreba do sosednje države. Tuđman je po uvodu dal besedo Matetu Bobanu, ki je povedal prav tisto, kar je Tuđman želel slišat. Da obstaja v Bosni in Hercegovini – povzemam po skrbno urejenem stenogramu, katerega izvod hrani tudi ljubljanski profesor dr. Ciril Ribičič – nova alternativa, ki se imenuje Hrvaška skupnost Herceg-Bosna in Hrvaška skupnost Posavina. To je “prostor, v katerem živi približno 650.000 Hrvatov”, ki bi ga lahko “razglasili kot neodvisno hrvaško ozemlje in ga priključili Hrvaški.” Nato je dodal, da bi bila tudi v primeru morebitnega uspeha samostojne države BiH Hrvaška skupnost Herceg-Bosna z njo povezana samo kot posebna konfederalna enota. Dokončen okvir je postavil Tuđman. Da samostojna Bosna in Hercegovina nima nobene perspektive. In takoj nato retorično vprašal, ali kdo misli, da “bomo postavili meje med Hrvaško in Hercegovino, da Hrvat iz Hercegovine ne bo mogel v svojo Hrvaško ali Hrvat tja?” Zato smo že “leta 1989 v velikem proglasu HDZ napisali, da bomo, če bo obstoj BiH vprašljiv, postavili tudi vprašanje hrvaških meja”.
V današnjih okoliščinah, je nadaljeval Tuđman, obstoja BiH ne moremo podpreti, zato lahko promoviramo idejo razmejitve, kot je v interesu hrvaškega naroda. “In takšen predlog je že pripravljen … Republiki Hrvaški bi pripadla področja hrvaške skupnosti Herceg- Bosne ter Posavine in Cazinska in Bihaška krajina”. Tuđman je bil prepričan, da Bosna in Hercegovina lahko obstane samo kot državica Bosna, teritorialno strnjena okoli Sarajeva, svojevrstna cona razmejitve med Hrvaško in Srbijo. To je bil načrt, ki so mu na zagrebškem sestanku ugovarjali samo posamezni predstavniki Hrvatov iz BiH. Bili so preslišani in kasneje tudi politično umaknjeni. Tu je bil začetek vsega nezaupanja in nesporazuma ter spopadov med Tuđmanom in bosanskim predsednikom Alijo Izetbegovićem. Tuđman se je moral kasneje, ko se je ameriška administracija odločila prevzeti aktivno vlogo v končanju jugoslovanskih vojn, odpovedati ideji Herceg-Bosne in tretji hrvaški entiteti v BiH. Takrat je tudi pristal na formiranje Federacije BiH, saj je bil prepričan, da bo tako oblikovana federacija vstopila v konfederalni odnos s Hrvaško. Temu ustrezno so bila oblikovana tudi volilna pravila.
Razloge današnjega nelagodja hrvaških oblasti z izvolitvijo Komšića je zato potrebno iskati tudi v Zagrebu.
Borut Šuklje 