Vzporedna oblast v državi

Tajna policijska operacija je ostala zaupna zgolj nekaj dni.
Sredi preteklega tedna smo izvedeli, da je Franjo Varga urejal obsežna sms sporočila, izmišljeno dopisovanje med hrvaškim državnim tožilcem in sodniki, ki so sodili Zdravku Mamiću.
Vendar Varga ni bil kot Dragan Malešević-Tapi, ki je v šestdesetih letih tako izvrstno ponarejal železniške vozne karte za poti med Beogradom in Parizom, da se je cela vrsta inšpektorjev dolgo trudila poiskati razlog, zakaj so vlaki na balkanski poti tako polni, a železniške blagajne tako prazne.

Varga je, kmalu po začetku zaupne preiskave, dobil telefonsko sporočilo, naj uniči vso produkcijo. Telefoniral mu je, Blaž Curić, osebni voznik podpredsednika hrvaške vlade, soborec in osebni prijatelj namestnika predsednika hrvaške vladajoče stranke Milijana Brkića. Ni bilo mogoče spregledati, da sta bila Varga in podpredsednikov šofer zgolj orodji za operacijo, ki naj bi imela ustrezne notranje politične cilje.
Predsednik hrvaške vlade, Andrej Plenković, se bi otresel pritiska radikalnega dela svoje stranke, ki naj bi mu poveljeval prav Brkić in hkrati umiril tekmovalno predsednico države, Kolindo Grabar Kitarović, ki se boji kakršne koli omembe njenega tesnega in zaupnega odnosa z Zdravkom Mamićem.

Zato ni bilo presenetljivo, da se je, v preteklem tednu, ponovno odprl tudi policijski primer Pančo. Z vabljivo vsebino o gostih posebnega lokala zagrebške elitne prostitucije. In o lastniku, ki ga je o poteku policijske akcije, leta 2011, obvestil takratni namestnik glavnega šefa hrvaške policije, Brkić.

Vsa nadaljnja spraševanja, zakaj je bil prav sedaj odprt primer Varga, so želela pokazati, da je šlo za posamičen dogodek, ki je bil takoj razkrit in sankcioniran.

A slučaj Varga, ni ne slučajen, niti naključen. Je del hrvaške državne politike.

Dr. Franjo Tuđman, prvi hrvaški predsednik, je svojo doktrino vladanja v devetdesetih letih utemeljil na treh načelih.
Prvem, da lahko jugoslovansko vprašanje dokončno reši le zgodovinski dogovor Hrvaške in Srbije, njega in Slobodana Miloševiča, o razdelitvi Bosne in Hercegovine ter preselitvi prebivalstva znotraj etnično čistih ozemelj.
Drugem, da mora samostojna država Hrvaška imeti formalno demokracijo z možnostjo svobodnih volitev, ter tretjem, da ima sam, kot poglavar in njegovi najožji sodelavci, pravico nadzora in skrbi za ustreznost hrvaške demokracije.

Prav to slednje, je postalo popolnoma nedotakljiv del hrvaške državne ureditve, zatemnjen pred morebitnimi pregledi ali policije ali pravosodja ali parlamentarne opozicije. Vzpostavili sta se dve državni oblasti. Eno je predstavljal izvoljen parlament z aktualno vlado, drugo, vzporedno in neprimerno močnejšo, so tvorili posamezniki iz najožjega kroga Tuđmanovih zaupnikov.

V njegovem predsedniškem kabinetu se je oblikovala udarna enota države, ki se je kmalu začela spogledovati z organiziranim kriminalom. Skupaj so imeli neomejeno oblast. Dovolj je bilo, da so zgolj sporočili predsedniku vlade dr. Nikici Valentiću, da ne sme zaključiti dolgih pogajanj z dr. Janezom Drnovškom in slovensko vlado, o odprtih gospodarskih in mejnih vprašanjih, in to se je tudi zgodilo.
Lahko so določili nove lastnike hrvaških podjetij ali pa izpraznili banke in kapital selili na neznane naslove, in se je zgodilo. Za lažjo in hitrejšo izvedbo operacij so uporabljali učinkovito orodje. V posamične, financirane in nadzorovane tabloide, Slobodni tjednik, Marinka Božiča in kasneje Imperijal, so dostavljali zgodbe sestavljene iz poročil tajnih služb, a nadgrajene z povsem izmišljenimi zgodbami o motečih posameznikih.

Konec aprila 1998 pride do prvega upora. Tuđman in njegov naslednik obrambni minister Gojko Sušak sta hudo bolna, v vladajoči stranki se začne borba za nasledstvo. Predstojnik predsednikovega urada, Hrvoje Šarinić nepričakovano napove, da bo razkril kriminalno delovanje vzporedne države in delovanje dr. Ivića Pašalića, Tuđmanovega notranje političnega svetovalca, sicer pa neformalnega šefa policije, pravosodja in vseh tajnih služb. Odgovor je bil hiter.

Imperijal je objavil ekskluzivno vest, da je Šarinič ukradel milijon ameriških dolarjev. Objava ni dosegla svojega opozorilnega namena. Šarinić je napovedal tiskovno konferenco o povezanosti vodstva vladajoče stranke z organiziranim kriminalom ter objavo knjige spominov o Tuđmanovih tajnih pogovorih in dogovorih z Miloševićem.
Tokrat je bil odgovor grozljiv.
Nekaj ur pred začetkom novinarske konference se je sredi Zagreba zgodila huda prometna nesreča. Smrtno se je ponesrečil Šarinićev sin, Mario. Oče ni nikoli verjel razlagam, da je šlo za naključno nesrečo. Obtožil je vzporedno državo.

Tudi po odhodu Pašalića, se je praksa spuščanja posamičnih obveščevalnih informacij z izmišljenimi nadaljevala. Predvsem pa se je ohranil način blokiranja posamičnih vladnih odločitev. Tako kot so bile ustavljene in prepovedani vsi doseženi dogovori o mejah z sosednjimi državami. Bivši predsednik vlade, dr. Ivica Račan ni smel podpisati sporazuma o meji s Slovenijo, saj so mu sporočili, da bo odstranjen.

Jadranka Kosor je lahko podpisala sporazum o arbitraži predvsem zaradi hrvaškega članstva v EU. Zato je bilo takoj po podpisu sporazuma jasno, da bo, kot je povedal akademik, dr. Vladimir Ibler, Hrvaška ignorirala odločitve arbitražnega sodišča.

Vse kasnejše dogajanje, vključno z objavo tajno posnetih pogovorov, Simone Drenik in Jerneja Sekoleca, je bila zgolj načrtovana spremljava.

Zato je primer Varga opozorilo, da so posamične odločitve hrvaških oblasti še vedno vpete v nikoli povsem odstranjen, nadzor vzporedne države.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s