Trije možje na obisku v Berlinu

Potujoči možje niso bili sveti trije kralji, bili so predsedniki vlad v svojih državah. Na pot se niso odpravili skupaj, čeprav jim morebiten predlog o takšnem potovanju, najverjetneje niti ne bil tuj. Vsi so se odpravili iz prestolnic, ki so geografsko blizu in vsi govore zelo podobne jezike, tako da bi se lahko sporazumeli brez težav. Vendar bi jim zgolj misel na morebitne skupne pogovore z gostiteljico povzročila precejšnje nelagodje. Tako zaradi potrebe po odzivnosti pomena njihovega osebnega obiska v Berlinu pri domači javnosti, kot zaradi posamičnih vprašanj, o katerih imajo zelo različna mnenja. Tako so se počitniškega avgusta odpravili, najprej, predsedujoči Sveta ministrov Bosne in Hercegovine, Denis Zvizdić, samo nekaj dni kasneje, predsednik vlade Republike Črne gore, Duško Marković in na koncu, predsednik vlade republike Hrvaške, Andrej Plenković.

Da bi bila zadrega z odgovorom, zakaj ti sestanki sredi poletja, je kazala odsotnost dveh pomembnih potnikov proti Berlinu. Makedonskega predsednika vlade Zorana Zaeva in predsednika Srbije, Aleksandra Vučića.
Zaeva ker čaka zahteven in za Makedonijo najpomembnejši referendum o imenu države ter s tem povezana odločitev o članstvu v Evropski uniji ter zvezi Nato.
Vučića pa zaradi njegove napovedi o kompromisu o Kosovu.
Drugo odsotnost se je dalo razložiti z nedvoumnim odklonilnim stališčem Merklove o predlogu delitve Kosova.
Prvo s pojasnilom njenih najožjih sodelavcev, da bo, ob 27. obletnici neodvisnosti in suverenosti Makedonije, v soboto, osmega septembra, obiskala Skopje, ter pozvala vse državljane naj konec istega meseca, ko bodo odločali o podpori dogovora z Grčijo glasujejo za, saj bodo s tem podprli pripadnost evropski družini in obrambni zvezi Nato.

Zato se je toliko bolj upravičeno ponujala razlaga, da je nemška kanclerka, z vabili predsednikom vlad v regiji, želela ponovno preveriti ključna vprašanja vladavine prava, demokracije, svobode medijev, demokratičnih volitev ter problematike beguncev in jim potrditi opredelitev za širitev EU na Balkan.

Dalo se je nekako predvideti, da bo črnogorskemu premierju, Markoviću ponudila vso potrebno logistično pomoč, sledeč ocenam predsednika države. Mila Đukanovića, pri preprečevanju poskusov različnih služb in vnašanju nemirov v državo. Đukanovićeva odločitev o članstvu Črne gore v obrambni zvezi Nato je bila za rusko politiko enostavno tako velik prestop preko roba, da ga je treba sankcionirati. Slednje se je dalo spremljati ob zadnjih parlamentarnih volitvah v državi in ob poskusu oboroženih skupin, ki so želele, mimo volje državljanov, določiti oblast.

Prav z volitvami bi lahko pojasnili tudi vabilo Zvizdiću. Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine je namreč leta 2016 ocenilo, da posamične rešitve, ki določajo način neposrednih volitev zastopnikov v Domu narodov parlamenta BiH, niso skladne z Ustavo in jih je zato suspendiralo. Dve leti kasneje, maja 2018, je Merklova spraševala člane državnega predsedstva Bosne in Hercegovine, Dragana Čovića, Bakirja Izetbegovića in Mladena Ivanića, kaj so storili glede reforme volilnih zakonov pred novimi, oktobrskimi parlamentarnimi volitvami. Takrat odgovora ni dobila. Morda je bila najbolj opisljiva Izetbegovićeva razlaga, da se glede na Ustavo, iz Federacije BiH, volita v državno predsedstvo dva člana, Hrvat in Bošnjak. Toda, da v ustavi in v volilnem zakonu nikjer ni določeno, naj hrvaškega predstavnika v predsedstvu države volijo Hrvati in bošnjaškega, Bošnjaki. Evropsko sodišče za človekove pravice je v znanem primeru Dervo Sejdić-Jakob Finci leta 2009 odločilo, da ima vsak državljan Bosne in Hercegovine pravico kandidirati za člana predsedstva države. Evropsko sodišče je pritrdilo njuni trditvi, da jima je kršena državljanska pravica, da lahko volita in sta izvoljena v predsedstvo BiH, če ju ne predlaga ena od vladajočih nacionalnih strank. Evropski komisar Stefan Fuelle je osem let kasneje sporočal bosansko- hercegovskim oblastem, da brez spoštovanja odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice ni nadaljevanja pogajanj o članstvu v EU. Fuellejev model rešitve zagate je bil skorajda sprejemljiv, z eno ključno izjemo. Dragan Čović, hrvaški predstavnik v predsedstvu BiH rešitve in odločitve Evropskega sodišča ni mogel podpreti, saj je zahteval večja zagotovila, da bo hrvaški predstavnik v predsedstvu BiH izvoljen na kantonu, kjer ima hrvaška stranka HDZ absolutno večino. Čovićeva težava nista bila Sejdić in Finci, temveč Željko Komšić, ki je na volitvah, ko je kandidiral premočno zmagal. Komšiću, državljanu BiH, hrvaške nacionalnosti, hrvaški HDZ namreč nikoli ni priznal, da je zakonit predstavnik hrvaškega naroda v BiH. Ker kot kandidat ni bil izbran v vodstvu bosansko hercegovske stranke HDZ in posledično potrjen v Zagrebu.

Morda je bila samo slučajnost, toda tretji predsednik, Plenković, je pripotoval na berlinski pogovor 28. avgusta. Izbira datuma je bila zanimiva, saj je bila istega dne, avgusta 1993 proglašena Hrvaška republika Herceg Bosna s programom pripojitve dela Bosne in Hercegovine, Republiki Hrvaški.

Šele po Plenkovićevem srečanju z Merklovo je postal vidnejši razlog avgustovskih vabil trem predsednikom vlad v Berlin. Teme pogovora so bile seveda demokracija, boj proti korupciji, begunci, volitve, članstvo balkanskih držav v Evropski uniji ter spoštovanje mednarodnega pravnega reda. Toda bilo je še nekaj zraven. Vprašanje meja v regiji.

Merklova je očitno ocenila, da je treba ponoviti, da so meje v regiji nespremenljive. Najprej je to sporočila ob ideji o menjavi ozemelj med Srbijo in Kosovim, takoj zatem vsem trem predsednikom. In pri vprašanju meja ima največ težav prav Hrvaška.
Če pustimo ob strani njen spor z Mednarodnim arbitražnim sodiščem v Haagu in hrvaškim nespoštovanjem izrečene sodbe o določitvi meje z republiko Slovenijo, ima Hrvaška zelo občutljiva in odprta mejna vprašanja z Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro. In ob odločitvi, da je treba balkanske države vključiti v Evropsko unijo. O tem je v sredo, 12. 9. letos, v Evropskem parlamentu govoril tudi Jean Claude Juncker, potem je pred hrvaško vlado velika naloga. Seveda bo morala priznati sodbo Mednarodnega arbitražnega sodišča o določitvi meje s Slovenijo, hkrati pa bo morala najti tudi način, kako ratificirati že leta 1991 podpisan sporazum o meji z Bosno in Hercegovino. Samo razlage, da ga je pokojni predsednik dr. Franjo Tuđman podpisal, ker ni natančno vedel, kaj podpisuje enostavno, ne bodo več zadosti.
Ob tem bo morala Hrvaška začeti mejna pogajanja s Srbijo.

Države regije bodo sprejete v polnopravno evropsko članstvo z urejenimi in medsebojno priznanimi državnimi mejami.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s