Marjan Šarec se verjetno ne spomni, morda mu tega nihče ni povedal, ali pa je preprosto spregledal, da se predloga ni domislil prvi. Ne gre zato, da bi dajali kakršno koli pretirano težo vprašanju, kdo je bil zares prvi avtor podobne ideje, gre le za spomin, kje se je pri dosedanjih poizkusih ponesrečilo.
Vsekakor mandatarju Šarcu v množici opravil, usklajevanj in pogovorov med sestavo nove vladne koalicije zamisel morala zdeti dobra in skorajda edina, o kateri se mu ni bilo potrebno pogajati z novimi vladnimi sopotniki.
Tako je že sredi prejšnjega meseca sporočil, da Vojmir Urlep, ugledni član njegove stranke, bivši predsednik uprave farmacevtske tovarne Lek, ni kandidat za novega finančnega ministra, temveč mu bo v kabinetu predsednika vlade ponudil mesto koordinatorja dela posameznih ministrstev.
Podobno rešitev sta iskala najprej dr. Janez Drnovšek in kasneje Borut Pahor, a brez uspeha.
Avgusta leta 2000 je Drnovšek počitnikoval v Bohinju. Bilo je tik pred parlamentarnimi volitvami, vladi dr. Andreja Bajuka in političnim strankam takratne vladne koalicije, meritve javnega mnenja niso kazale možnosit ponovitve mandata.
Drnovšek me je pogosto vabil v Bohinj in vsakič je imel pripravljene kratke zabeležke, bolj ali manj zgolj označbe tem, o katerih je želel govoriti. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je po pozdravu in temu sledeči običajni tišini, ko se je slišalo le srebranje kave, začel z vprašanjem, ali kaj videvam svojega sodelavca, bivšega državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, profesorja na Pravni fakulteti, dr. Gorazda Trpina. Sedela sva v vrtu bohinjske vile, božal je svojega psa, ko je povedal, da želi spremembo. Da bo bolezen imela posledice in da bi rad racionaliziral delo in načine odločanja nove vlade. In da se mu ob vseh premislekih ter iskanju primerljivih rešitev kaže zgolj ena možnost. Okrepiti procese vladnega usklajevanja in odločanja v kabinetu predsednika vlade in ga tudi zato ločiti od skupne administracije celotne vlade združene v generalnem sekretariatu.
Prvič sva o tem govorila, takrat je bila ideja bolj ali manj prostorska, leta 1995, ko je nameraval preseliti najožji kabinet vlade v Vilo Podrožnik. Pet let kasneje je Drnovšek nadaljeval. Da želi sestaviti bolj strukturirano vlado in da bi prav zato kabinet predsednika vlade okrepil z dvema koordinatorjema, ki bi imela visok rang, ministrov svetnikov, ter bi usklajevala delo posameznih ministrstev. Prvi gospodarske resorje, drugi celotno javno in državno upravo.
Zavedal se je, da je potrebno za takšen poseg v delo vlade, spremeniti najprej zakon o vladi in nato zakon o organizaciji ministrstev. Predvsem pa je vedel, da potrebuje soglasje možnih koalicijskih partnerjev. Hkrati pa ni želel, da bi kdorkoli, ki tistega dne ni sedel na bohinjskem vrtu, vedel o njegovih namerah. Naročil mi je naj Trpin pripravi osnutka spremembe zakonov. Tako smo, že nekaj dni kasneje, vse potrebne izvedbene dokumente sestavljali pri Gorazdu doma in jih nosili v Bohinj. Konspirativno in mimo ustaljenega državnega ali strankinega aparata. Drnovška smo nekajkrat spomnili, da bi bil čas, da o nameri obvesti vsaj najožje vodstvo svoje stranke. Verjetno je odlašal, ker je vedel, da za načrt ne bo dobil soglasja ne v stranki, ne pri možnih koalicijskih partnerjih. In res je bilo tako.
Tik po parlamentarnih volitvah in prepričljivi zmagi njegove stranke je predlog o dveh koordinatorjih posameznih ministrstev v svojem kabinetu tudi umaknil. Kasneje sva o tem govorila še enkrat. Junija 2002 me je obiskal v Beogradu. To je že bil čas njegovega nihanja v odločitvi, ali naj nadaljuje z vodenjem vlade ali se udeleži kandidiranja za novega predsednika države. Odločitev bi bila lažja, mi je rekel pozno zvečer, če bi imeli močan vladni urad in ministra, ki bi lahko usklajeval ministrstva, da ne bi vse končalo na moji mizi. Zdel se mi je utrujen, a sem to pripisoval zgolj napornemu dnevu.
18. januarja 2008 je bil Borut Pahor enostavno vesel. Sestavljal je novo vlado. Manjkala pa mu je ena od ključnih rešitev. Mitji Gaspariju, dolgoletnemu finančnemu ministru, je ponudil mesto koordinatorja gospodarskih ministrstev v kabinetu predsednika vlade. Gaspari, ki je dobro poznal vse zaplete ob podobnem Drnovškovem poizkusu,je bil previden. Za njune pogovore sta vedela samo glavni tajnik, Uroš Jaušuvec in sodelavka Simona Dimic. Predvidoma naj bi bil dogovor o Gasparijevem vstopu v novo vlado objavljen že kakšen teden prej. A Gaspari ni pristal. Želel je zagotovilo, da bo nov vladni položaj urejen z zakonom. Izgledalo je, da ne bo uspelo. A je Pahor našel neke vrste rešitev. Da bo Gasparija imenoval za podpredsednika vlade in mu s tem podelil tudi naloge usklajevanja dela ministrstev. 18. januarja je sklical tiskovno konferenco in sporočil, da sta z Gasparijem dosegla dogovor o političnem sodelovanju. Da bo v prihajajoči vladi prevzel funkcijo podpredsednika in njegovega namestnika ter usklajeval gospodarska in finančno ministrstvo. Prvi odziv je prišel iz opozicije z vprašanjem, ali zakon o vladi določa takšno rešitev in ali bi bil takšen Pahorjev predlog zakonit? To je bila povsem zadostna spodbuda, da so tudi nekateri ministrski kandidati začeli radikalno problematizirati mandatarjevo odločitev. Kasneje je Pahor predlog umaknil in predlagal Gasparija za ministra brez listnice zadolženega za razvoj in evropske zadeve. Ideja o posebnem koordinatorju ministrstev je bila znova odpravljena.
Marjan Šarec poizkuša tretjič. Ponovno z uglednim posameznikom. Vojmir Urlep je dobra izbira. Toda Šarec je ostal na pol poti. Nekaj dni po objavi, da bo Urlepa imenoval za posebnega koordinatorja v svojem kabinetu, je novi mandatar sporočil, da ne bo spreminjal zakona o vladi. Tako kot oba predsednika vlad, Drnovšek in Pahor, toliko let pred tem.
Borut Šuklje 