Razočarana in jezna ameriška zunanja ministrica

Najprej je bila prepričana, da bo nalogo opravila skorajda rutinsko. Kmalu je videla, da potrebuje pomoč in ameriška zunanja ministrica, Madeleine Albright, je natančno vedela, kje jo lahko poišče.

Prav tu želim začeti z delitvijo drobne zgodbe o Albrightovi, dr. Janezu Drnovšku in Hašimu Thaqiju ter Ademu Demaqiju.

Prvič zato, ker je njihov takratni skupni napor tudi danes, v letu zaključka razprav o odnosih Beograda in Prištine, politično zanimiv in obenem tudi zato, ker je udeleženec pogovorov, dolgoletni politični zapornik, Demaqi, pred dnevi umrl.

Francoski dvorec Chateau de Ramboillet je bil tiste zime leta 1999 lepa in udobna letna rezidenca namenjena počitku francoskih predsednikov. Tudi samo mestece, ki nikoli ni imelo več kot nekaj deset tisoč prebivalcev, je obvladljivo in varnostno povsem zanesljivo.

Šestega februarja 1999 so dvorec namenili pogajanjem dveh velikih delegacij, Srbije in Kosova. Ameriška zunanja ministrica je bila prepričana, da lahko ponovi uspeh mirovne konference v ameriškem Daytonu, s katero se je, nekaj let pred tem, končala vojna v Bosni in Hercegovini, ter da lahko z uspešnimi pogovori zapre, ali vsaj začne dokončno rešitev kosovskega problema.

Žal je pred začetkom spregledala vsaj nekaj stvari, ki so se kasneje pokazale za odločilne.
Srbske delegacije v francoskem dvorcu, prvobitni privatni posesti Ludvika XVI., ni vodil predsednik Slobodan Milošević, temveč, vrsta srbskih predstavnikov, ki ne bodo smeli sprejeti kakršne koli pomembnejše odločitve.
Nepravilna je bila tudi njena ocena sklepov zasedanja takratne organizacije Osvobodilne vojske Kosova, v vasi Likovac.
Vodstvo kosovske vojske je sklenilo, da se bo njihova delegacija udeležila konference, vendar z dvema temeljnima zahtevama. Da ima Kosovo pravico do lastnih oboroženih sil, ter da bo potrebno tri leta po koncu sestanka v Rambuilletu, razpisati referendum o kosovski neodvisnosti. Znotraj tega pa se je skrivala vsaj še ena, kot se je pokazalo kasneje, pomembna neznanka.
Dolgoletni politični zapornik, sicer ekstremen komunist, z velikanskim ugledom znotraj kosovske vojske, Adem Demaqi, ni želel biti imenovan v pogajalsko delegacijo.

Vsi, ki smo ameriške priprave na mirovno konferenco spremljali, smo lahko slišali tudi razlog. Demaqi je v Prištini, na pogovoru s svojimi najožjimi sodelavci, pojasnil, da zavrača odhod kosovskih pogajalcev v Francijo, ker bodo tam lahko podpisali le kapitulacijo, saj se ne bodo pogovarjali o kosovski neodvisnosti, temveč samo o avtonomiji.
Kot odgovor na to radikalno zavrnitev, sem nekaj dni kasneje zasledil izjavo švicarskega predstavnik kosovske vojske, Bedrija Islamija, da naj delegacijo v Rambuilletu, vodi mladi direktor političnega direktorata kosovske vojske, bivši komandant v okrožju Mališevo, Hasim Thaci, ki je sicer tih človek, toda pravi vizionar.

Mirovna konferenca v francoskem dvorcu, oddaljenem dobrih 50 km od Pariza, se je začela, ob vrsti proceduralnih zapletov, 06. februarja 1999. Srbski in kosovski pogajalci so bili zaprti v gradu, kjer se niso želeli medsebojno pogovarjati, temveč so si sporočila, vprašanja in odgovore, pošiljali preko mednarodnih posrednikov.
Pošta se je prenašala iz nadstropja v nadstropje gradu.

Francoske in ameriške obveščevalne službe so snemale in spremljale prav vsakega udeleženca pogovorov ter analizirale podatke. Vedeli so prav vse, tudi vse tisto, kar so si udeleženci prizadevali skriti ali zakriti.
Prestregli so tudi telefonski pogovor Thacija in Demaqija, grožnje in telefonsko glasno govorjenje bivšega političnega zapornika, naj Thaci ne podpiše mirovnega sporazuma, saj lahko samo nadaljevanje vojne prinese kosovsko zmago. Thaciju je sporočil, da bi bil morebiten podpis sporazuma rizičen, da ga vojaški komandanti ne bodo nikoli priznali ter da bodo z morebitnimi izdajalci obračunali.

Albrightova je vso omenjeno korespondenco dobila na svojo mizo. Takrat se je odločila in skušala s pomočjo vplivnega ameriškega politika, ki so ga vedno poslušali tudi v Prištini, senatorja Boba Dole, prepričati Demaqija, naj sprejme možnost dogovora. Njegov odgovor je bil, da se o tako pomembni odločitvi ne da pogovarjati po telefonu in da bi bilo treba sklicati novo konferenco, ne v Evropi, temveč v Ameriki.

Nesprejemljivi, za kosovsko delegacijo, sta ostajali dve točki. Razpustitev ilegalne kosovske vojske in zavrnitev njihovega pogojevanja o zavezi k razpisu referenduma o neodvisnosti Kosova tri leta po podpisu mirovnega sporazuma.
Srbska delegacija je popolnoma zavrnila možnost prisotnosti vojaških enot zveze Nato na svojem ozemlju.

Albrightova je začutila, da se pogajanja lahko končajo brez uspeha. Zato se je odločila, da bo vodjema delegacij dovolila odhod z gradu. Milanu Milutinoviću, formalnemu predsedniku Srbije in vodji kosovske delegacije Thaciju. Milutinović je odletel v Beograd pojasnjevat Miloševiću in ga skušal prepričati o soglasju k sporazumu, Thaci pa v Ljubljano na sestanek z Demaqijem.

Takrat je Albrightova prosila predsednika slovenske vlade, naj pomaga. Bila je razočarana, saj ni pričakovala, da bodo kosovski pogajalci zavračali sporazum. Drnovška je že pred tem bolj ali manj redno spraševala o njegovih ocenah razmer na Balkanu, ki je bil ena izmed prioritet ameriške zunanje in tudi varnostne politike.

Drnovšek je postal gostitelj in moderator pogovora dveh kosovskih liderjev. Če je bila pot iz Pariza v Ljubljano razmeroma enostavna, pa je bilo potovanje Demaqija iz Prištine v slovensko prestolnico treba ustrezno zavarovati in predvsem omogočiti. Operativen del priprave na sestanek je prevzela slovenska obveščevalna služba Sova, predvsem Drnovškova, sodelavca, pokojni Darko Škrlj in Bojan Guček.

18. februarja zgodaj zjutraj sva s predsednikom pila kavo. Bil je vesel. Demaqi je bil že v Ljubljani. Drnovšek se je najprej, v vladni palači na Gregorčičevi ulici, sestal ločeno z njim, nato s Thacijem, za tem je sledil skupen pogovor. Povsem na koncu sta se kosovska predstavnika prepričevala sama. Demaqi je vztrajal, da je mirovni sporazum nesprejemljiv. In pri tem je tudi ostalo.

Mirovna konferenca v Rambuilletu se je po 17 dneh dela končala brez uspeha. Čez slab mesec je Thaci v imenu kosovske delegacije vseeno podpisal sporazum, Milošević pa je zavrnil tudi zadnjo ponudbo, ki ju jo je v Beograd prinesel ameriški diplomat, Richard Holbrook.

Tako kot vedno, ko odpove diplomacija, le to nadomesti vojaška sila. Sledilo je bombardiranje Srbije.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s