Vse se je začelo z vprašanji o lepih in primerno dragih moških urah. Ti prestižni deli moške oprave so postali zanimivo in iskano medijsko sporočilo, tako zaradi opazovalcev, ki so jih zanimale ure in še bolj zaradi tistih, ki so se spraševali, kako in na kašen način so bile plačane. Izbrana kolekcija ur je postala prvovrstna politična tema. To ni bilo nenavadno, saj je bil njihov lastnik, ki jih je znal primerno opazljivo nositi , dr. Ivo Sanader, predsednik hrvaške vlade. Sanader je začel iskati krivca, tistega iz svoje okolice, ki mu ni zadosti lojalen ali mu celo poizkuša omajati oblastno moč. Spletk se je, vsaj od dni, ko so ga tekmeci znotraj največje vladne stranke uspešno diskreditirali in umaknili iz delovne bližine dr. Franje Tuđmana, bal. Kljub javni zavezi, da njegovih ur nikoli niti ni opazila, da torej o njih ni mogla sporočati izbranim novinarjem, je Sanader v začetku leta 2008 odslovil zunanjo ministrico v svoji vladi, Kolindo Grabar Kitarović in jo poslal daleč stran od svojih oči, v Washington. Takrat se je, že bivša ministrica, naučila, da je potrebno imeti, če želiš biti v politiki uspešen, najprej zadostno moč in nato tudi pravico, da se zelo previdno opredeljuješ do tistih posamičnih težav države, ki bi ti lahko zmanjšali javno priljubljenost.
Grabar Kitarovićeva se je prejšnji četrtek, petega julija 2018, udeležila rednega srečanja, predsednikov držav, Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Predsednik Borut Pahor je na srečanju, ki mu z veliko diplomatske skrbi tudi zagotavlja potrebno prepoznavnost, ponovno odprl tudi nerešeno vprašanje med Hrvaško in Mednarodnim arbitražnim sodiščem.
S predsednikom sva govorila nekaj dni kasneje. Pahor mi je pojasnil okoliščine sestanka v goriških Brdih ter predvsem odziv na njegovo sporočila, da je morska meja med Slovenijo in Hrvaško določena ter da je Slovenija pripravljena storiti vse, da zaščiti svojo teritorialno celovitost. Pri tem je omenjal nov incident, hrvaško širitev gojišč školjk v slovenskem morju. Sledil je pričakovan odgovor hrvaške predsednice. Da razsodba arbitražnega sodišča ne zanjo in ne za državo Hrvaško ne obstaja, saj da bosta nova slovenska in hrvaška vlada takoj začeli nove pogovore o meji. Nato pa je sledilo presenečenje. Da o školjkah, školjčiščih in prisvajanju slovenskega morja ne ve nič. Kot da se to ni zgodilo, ali pa, da če se je, to nima nikakršne povezave z odnosi med Slovenijo in Hrvaško.
Grabar Kitarovičeva se je iz afere z Sanaderjevimi urami naučila, da je potrebno imeti politično moč. Sedaj je pred odločitvijo o ponovni predsedniški kandidaturi, ki pa je odvisna tudi od podpore vladajoče stranke in njenega predsednika, Andreja Plenkovića.
Z njim nima najboljših odnosov. Njen, za zunanjo politiko in predsedniška srečanja, tako nenavaden odgovor, da nič ne ve o kršenju ozemeljske celovitosti sosednje države, bi lahko pojasnili prav z njeno odločitvijo o novem predsedniškem mandatu. Da jo pravzaprav ne zanimajo zunanje politični odzivi, da ji je pomemben zgolj in samo odziv domačega javnega mnenja. Podobno, kot si lahko razlagamo njen nenavaden ples med nogometno tekmo Rusije in Hrvaške, zgolj z željo ugajati domačemu javnemu mnenju.
Predsednica želi ponovno kandidirati, vendar ne z vprašljivo podporo vladajoče stranke, temveč s pomočjo velike javne podpore. Zato je pripravljena prestopiti vsa razumna politična in diplomatska pričakovanja.
Pa vendar bi samo s to razlago zašli v politično ugibanje o zanimivostih in posledicah spora Grabar Kitarovićeve in Plenkovića in hkrati ostali brez pravega odgovora, zakaj predsedničina popolna nevednost o hrvaškem vdoru v slovensko morje, o točki pogovora v Brdih, na katero je bila vsaj nekaj dni pred tem posebej opozorjena.
Vrniti se moram k Sanaderju, saj bomo pravi odgovor našli prav v času njegove vlade.
Leta 2005 je bila današnja hrvaška predsednica izvoljena za zunanjo ministrico. Poznala je vso zgodovino odprtih vprašanj s Slovenijo in desetletje najrazličnejših pogajanj ministrov, visokih uradnikov ter ekspertov. Vedela je, da je vse dosežene dogovore in sporazume med državama, Hrvaška kmalu zatem ali preklicala ali jih označila kot veliko pomoto. Saj naj bi bila predvsem vsa vprašanja morske mejne črte zgolj posledica zavajajočega slovenskega stališča, da te meje v bivši Jugoslaviji niso bile določene. V znanstveno podporo politični tezi, so izdelali obširen elaborat in ga podobno kot v primeru morske meje s Črno goro ter Bosno in Hercegovino, opremili z velikim Atlasom Jugoslavije, pripravljenim v vojaškem geografskem institutu v Beogradu. V njem so bile namreč vrisane tudi morske meje v Jadranu.
Leta 2005 je slovenski parlament sprejel zakon o razglasitvi zaščitene ekološke cone in epikontinetalnem pasu, prav kot odgovor na namero sosednje države, da se uveljavi kot izključna naslednica jugoslovanskega morja.
Takoj zatem, 5. oktobra 2005 je dr. Sanader v hrvaškem parlamentu ponovil zgodovinski stavek Josipa Broza, tujega nočemo svojega ne damo, ter napovedal, da bo Hrvaška končala s slovenskim sprenevedanjem okoli meja in predlagala dokončno rešitev. Dodal je, da je zunanja ministrica, Grabar Kitarović, že odposlala pomembno pismo dr. Dimitriju Ruplu.
In prav v tem pismu pismo je napisala vse, kar želi danes, kot hrvaška predsednica, zakriti.
Kolinda Grabar Kitarović je namreč prva promovirala predlog o arbitražnem sodišču kot edini možnosti, kjer se lahko določi meja med državama.
Postala je formalna lastnica tako predloga o arbitraži kot zaveze o brezpogojnem sprejetju razsodbe arbitražnih sodnikov.
To pa seveda ni vest, ki bi ji pomagala k tako želeni podpori hrvaških volivcev.
Čudenje na srečanju v goriških Brdih je bilo pričakovano.
Borut Šuklje 