Predsedničina sporočila so polna strahu. Zato ne morejo biti napisana kot pisma temveč so vedno zgolj svojevrstne izjave. Prav zato tudi ne bodo ostala tako znana kot sporočila, ki jih je tudi zaradi nenehnega strahu po izgubi ljube osebe, pisala Vita West prijateljici Virginiji Woolf, ali vsaj vpisana v politično zgodovino našega časa, kot ljubezensko pismo Britancem, ki ga je prav v teh dneh pred dvema letoma napisal skupina evropskih uglednežev prav tako zaradi strahu pred britanskim izstopom iz Evropske unije.
Naslovnik pisem, pravzaprav javnih sporočil hrvaške predsednice, Kolinde Grabar Kitarović je hrvaški predsednik vlade, Andrej Plenković.
Prvo sporočilo mu je poslala iz Rima, kjer je konec maja, samo nekaj ur pred slovenskim predsednikom države Borutom Pahorjem, obiskala italijanskega predsednika Sergia Mattarello.
Drugo, že dosti bolj neposredno, pa v sredo, pred dvema dnevoma iz Bruslja. V prvem predsednica Plenkoviću naroča naj skliče sejo
vlade, na kateri bo pojasnila, kaj je vse narobe v različnih vladnih strategijah , v drugem pa ga opozarja na svoje,predsedničine, pristojnosti pri vodenju vlade. Grabar Kitarović je to sredo začela dvodnevni obisk v evropski prestolnici. Prvi gostitelj je bil predsednik Evropskega sveta, Donald Tusk. Povedala mu je, da je republika Hrvaška pripravljena na evropsko predsedovanje, ga opozorila na nevarnosti ilegalnih migracij ter opomnila, pravzaprav bolj ponovno spomnila, naj se evropska unija ne meša v spor hrvaške in arbitražnega sodišča zaradi hrvaškega ignoriranja in zavračanja izrečene sodbe o meji s Slovenijo. Nato je sledilo vprašanje, ki ni novo, a se prav z njim vsakič znova začenja predsedničin strah. Vprašali so jo, skorajda neprimerno ali vsaj diplomatsko neprijetno, kakšna bo njena vloga in njene pristojnosti ob predvidenem hrvaškem predsedovanju. Predsedničin odgovor je bilo novo sporočilu Plenkoviću, nekakšno blago zategovanje svilenega šala okoli njegovega vratu, ko nikoli ne veš, ali gre za poklon, erotičen namig ali za kaj veliko bolj usodnega. In odgovor ni bil prav dolg, pa zato toliko bolj neposreden. Rekla je. Po hrvaški ustavi predstavljata Hrvaško v Evropskem svetu predsednik države in predsednik vlade. Torej Kolinda Grabar Kitarović in Andrej Plenković, kar pomeni, da imava skupna pooblastila predvsem glede vseh vprašanj nacionalne varnosti, diplomacije, migracij in zunanje politike. Zato bo, je bilo razumeti predsednico, vsa operativna vprašanja predsedovanja, v smislu tehničnih detajlov in politik, prepustila vladi in njenemu operativnemu aparatu, sama, s svojimi svetovalci, pa bo skrbela za zapletena strateška vprašanja.
Pa vendar se za vsemi odgovori in obema sporočiloma o predsedničini politični moči skrivata bojazen in strah. Predsednica seveda ve, da obstaja eno samo veliko vprašanje, na katerega ima vsaj sedaj odgovor zgolj predsednik vlade, Plenković.
Toda, da bi ga razumeli se bom vrnil nazaj, v čas po smrti predsednika dr. Franje Tuđmana, in takratne nove vlade, prav tako pokojnega dr. Ivice Račana ter novo izbranega predsednika države, Stipe Mesića. Njun dogovor je bil, da bosta pripravila ustavno reformo ter izpeljala prehod iz polpredsedniškega v parlamentarni politični sistem. Pa vendar sta bila oba pragmatična. Račan je skušal svojo politično moč povečati, Mesić pa jo čim manj izgubiti. Konec oktobra leta 2000 je prvič prišlo do preloma med deklarativno opredelitvijo o zmanjšanju pooblastil predsednika države in osebnimi, povsem legitimnimi, političnimi ambicijami. Mesić je sporočal o svojem nezadovoljstvu s predlaganimi spremembami ustave ter obtožil vlado in Račana, da ga želita razdediniti ali mu vsaj odvzeti vse pristojnosti. Da ne bo smel kot predsednik države imenovati veleposlanikov ali brez soglasja vlade sklepati meddržavnih sporazumov ter ob vsem še brisati ustavno določilo, da predsednik države skrbi za spoštovanje Ustave.
Račan je zaradi notranje političnih težav naredil kompromis. V nasprotju z že sprejetimi vladnimi odločitvami je predsednik države ostal vrhovni poveljnik hrvaške vojske, ter dobil pravico soodločanja pri kreiranju zunanje politike in delu obveščevalnih služb. In prav tu je izhodišče vseh sporov o pristojnostih in pooblastilih. Tako Ive Sanaderja z Mesićem, kot Zorana Milanovića in Tihomirja Oreškovića ter Plenkovića z aktualno predsednico države.
In sedaj nazaj k strahu. Kolinda Grabar Kitarović želi ponoviti mandat . Z vsemi pristojnostmi neposredno izvoljene predsednice. Konec oktobra 2015 je takratni predsednik vlade, Milanović, aktualiziral staro idejo, da bi , kot v večini evropskih držav, tudi predsednika hrvaške države izvolili v parlamentu in da bi bilo potrebno spremeniti Ustavo že do naslednjih volitev. To je bilo samo nekaj mesecev pred tem, ko predsednica decembra leta 2015 ni želela podeliti mandata za sestavo nove vlade ne prvi ne drugi najmočnejši stranki, saj je zahtevala zadostno število poslanskih podpisov za izvolitev mandatarja. Takrat je sama, tudi kot odgovor Milanoviću, nameravala imenovati prehodno vlado in razpisati nove volitve. Imela je tudi že sestavljen vladni kabinet, ki bi ga vodil Damir Vanđelić, predsednik Uprave Croatia osiguranja. A je bil dosežen dogovor in izvoljen Orešković . Opazovalec bi bil lahko prepričan, da b se bodo spori glede pristojnosti umirili. In res bi bilo lahko tako, če se ne bi začel tudi Plenković občasno spogledovati s predlogom o volitvah predsednika države v parlamentu.
Grabar Kitarovićeva vsakršno takšno namero razume kot grožnjo. Zato velja vsa njena sporočila predsedniku vlade in vladajoče stranke, ki mu jih pošilja iz velikih evropskih mest brati kot prošnje za pomoč pri novih predsedniških volitvah.
Borut Šuklje 