Drobna zgodba o nogometu in predsednici države

Veliko jih je bilo prepričanih, da ga sodišče enostavno ne more obsoditi. A se je prav to zgodilo. Zdravko Mamić, lastnik hrvaškega nogometa, je bil v sredo, šestega junija, točno opoldne, obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Sam je verjetno poznal sodniško odločitev, zato je samo dan prej odpotoval v sosednjo državo, Bosno in Hercegovino, kjer je ob molitvi v romarskem centru Medjugorje sporočal hrvaški javnosti, da bo njegov odgovor na sodbo silovit in strahovit. Da bo z njim povedal veliko več, kot bi si kdorkoli lahko mislil.
Pa niso najbolj zanimivi ne razlogi obsodilne kazni, niti povezanost obeh velikih igralcev nogometa, Luke Modrića in Dejana Lovrena, z obtožnico, še manj nelagodje evropske nogometne zveze ob tem. Želim odgovoriti zgolj na eno samo vprašanje: zakaj je postala nepravnomočna obsodba Zdravka Mamića tako vplivno vprašanje hrvaške politike.
Bilo bi veliko premalo, če bi se zadovoljil z odgovorom, da Mamić hrani ne samo zabeležke o dogovorih z množico nogometašev, ki jih je prodajal v bogatejše nogometne sredine ali celo v najprestižnejše evropske klube, temveč tudi dokazila o takšnih in drugačnih pogovorih s posamezniki, ki so ali lahko tudi danes sprejemajo pomembne hrvaške državne odločitve. Prav tako bi bilo vabljivo in verjetno tudi zanimivo opisovati Mamićeve stike, srečanja in najrazličnejše oblike pomoči hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović. A tudi to bi bilo premalo in skorajda površno.
Vrniti se moram nazaj.
26. maja 1960, Zdravko Mamić je bil takrat star slabo leto, se je igrala ena izmed tistih nogometnih tekem, ki je dodobra presegla svoj tekmovalni namen. Igrali sta moštvi beograjskega Partizana in zagrebškega Dinama. Težava je bila, ker bi moral zmagati Partizan, klub, ustrojen po vzoru moskovskega CSKA. Podobno ko je bil CSKA v lasti poveljstva sovjetske vojske, je bil Partizan v lasti generalov in generalštaba jugoslovanske armade.

Za Dinamo je takrat igral legendarni Dražen Jerković, ki je Partizanu zabil več golov, kot jih je sodnik, sicer oficir jugoslovanske armade, lahko razveljavil. Dinamo je zmagal, igralci so po koncu tekme prejeli prestižni pokal in nekaj besed je moral ob tem spregovoriti tudi kapetan moštva Jerković. Zahvalil se je in dodal vse tisto, kar je bilo potrebno ob takšnem slavju. Potem pa se je, verjetno povsem ob koncu, zgodilo usodno. Pripomnil je še, da bo dobljeni pokal odnesel v ljubljeni Zagreb, zibelko hrvaškega nogometa. Za tista leta je bil prav ta stavek preveč. Stadion je obnemel, hrvaška javnost je slavila. Predsednik nogometnega kluba Dinamo, Ivan Šibl, je moral odstopiti tudi z vseh svojih političnih položajev, Jozo Šentija, direktor zagrebškega radia, ki je govor neposredno prenašal, je bil razrešen.
Pa se tu zaplet ni končal. Predsednik jugoslovanskega nogometnega kluba Partizan je bil ljubitelj nogometa, redni obiskovalec nedeljskih tekem, general Franjo Tuđman, ki se je prav v tistem času zaradi nove delovne zadolžitve vračal nazaj v Zagreb. Pri navijačih Dinama je bil osovražen. Bil je simbol Partizana in sodniških krivic.

Ne povsem dobesedno, saj je bil še otrok, toda vzpon Zdravka Mamića se je začel prav takrat.

Ko je v devetdesetih letih prišel dr. Tuđman na oblast, postal je hrvaški predsednik, je želel takoj spremeniti ime nogometnega kluba Dinamo. Formalni razlog je bil, da ime Dinamo povezuje Zagreb s tistimi vzhodnoevropskimi prestolnicami ter Moskvo, ki se ne morejo otresti dediščine komunizma. Dinamo se je preimenoval najprej v Hrvaški akademski športni klub Građanski, kmalu zatem pa v nogometni klub Croatia. Tuđman je umiril svoje neprijetne spomine na šestdeseta leta. Da bi jih povsem odgnal, je poklical iz Francije v Zagreb trenerja Miroslava Blaževića, ki mu je v hladnih letih dostavljal vstopnice za zagrebške nastope Dinama. Tuđmanova cilja sta bila dva. Klub Croatia naj bi postal najbolj razpoznaven promocijski simbol republike Hrvaške v političnih in gospodarskih evropskih elitah ter stalni član najbolj prestižne evropske lige, Lige prvakov.

Za vse te načrte je bil potreben denar, veliko, zelo veliko denarja. Blagajne zavarovalnic, državnih podjetij in bank, pa tudi državnega in mestnega proračuna Zagreba so se na široko odprle. Obenem se je krepil demokratični upor. Najprej navijačev, ki so želeli vrnitev imena Dinamo, nato še demokratične javnosti. Tuđmanovi odgovori so bili srditi. Šestdeseta leta in spomini nanje niso bili pozabljeni. Zato je govoril, da bi pomenila vrnitev imena Dinamo vdajo pred nostalgiki boljševizma in zahtevami vseh tistih družbenih skupin, ki žele nazaj komunizem in Jugoslavijo.

Nekako v tem času pride v klub tudi Zdravko Mamić, ki je natančno vedel, kje v tej hobotnici in prepletu denarja, politike in tajnih služb, ki so vsaj doma skrbele, da je bila Croatia vedno državni prvak, je njegovo mesto.
Ko je bil Tuđman že bolan, je njegov zaupnik in takratni predsednik nogometnega kluba Croatia, Zlatko Canjuga, obvestil vodstvo vladajoče stranke, da mu je na smrt bolni gospodar države prišepnil, da se lahko Croatia preimenuje nazaj v Dinamo. Canjuga je bil prepričan, da bo to prineslo njemu in stranki potrebne volilne glasove na novih parlamentarnih volitvah.

Mamić, ki je v operaciji sodeloval, je postal športni direktor kluba, gospodar bogate klubske blagajne, skrbnik finančnih transakcij in prodajalec najboljših hrvaških nogometašev. In kmalu zatem tudi odločujoči glas hrvaške nogometne zveze. Njegova moč je strahovito rasla. Državni politiki in vlade so se menjavale, on je ostajal, in prav vsakič so prišli k njemu po volilno pomoč. Bil je osebni prijatelj in ljub gost Kolinde Grabar Kitarović. Prav ona je, tedaj že predsednica države, 5. februarja 2016 obvestila šefa hrvaških tajnih služb Dragana Lozančića, da ne uživa več njenega zaupanja in da zahteva njegov odstop. Razlog njenega očitnega besa je bil strah. In strah je bil povezan z Mamićem. Državni tožilec je predsednico obvestil, da je bil njen donator, dobrotnik in organizator njene rojstnodnevne zabave ter raznih drugih kosil in večerij tarča prisluhov in ostalih ukrepov tajne službe, da je o prisluhih Lozančić ni želel posebej opozoriti in da so njeni klepeti z Mamićem del obremenilne dokumentacije.

Zdravko Mamić bo, očitno, nekaj prihodnjih let živel v Hercegovini in občasno obveščal hrvaško javnost o vsebini svojih zaupnih zabeležk.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s