Borut Šuklje

Dokumenti o skritih ozadjih vladnih odločitev reševanja hrvaškega koncerna Agrokor, včeraj jih je objavil zagrebški medijski portal Index.hr, glede vsebine ne prinašajo prav veliko novega.

Predvsem kažejo na način priprave posebnega zakona, ki naj bi omilil posledice kolapsa največjega in najpomembnejšega hrvaškega prehranskega velikana. Podjetje je imelo neomejeno gospodarsko moč in je lahko dobesedno narekovalo njej odgovorjujoče državne odločitve, in ki ga lastniki, družina Todorić, so imeli odločilno politično moč.

Prav zato so realni podatki o razmerah v Agrokorju povzročili dejanski potres v hrvaški vladi. Po dramatičnih sejah sta bila lanskega februarja sprejeta dva vladna sklepa, prvi, da država ne more in ne sme reševati družb preko javnih financ in drugi, da mora veliki lastnik zapustiti Agrokor. In prav tu nekje, znotraj časa strahu predsednika hrvaške vlade, Andreja Plenkovića, da lahko njegova vlada pade in znotraj bojazni o razpadu hrvaškega gospodarstva, so nastajali sedaj objavljeni dokumenti.

Gre za odtujeno osebno pošto, poslano, na naslove različnih advokatskih, svetovalnih in borznih pisarn, preko osebnega elektronskega naslova hrvaške gospodarske ministrice in vplivne podpredsednice vlade, Martine Dalić.
Vsebina pisem je razmeroma dolgočasna, kaže predvsem na to, da je bila očitno glavna avtorica zakonskih rešitev, največkrat poimenovanih kar Lex Agrokor, podpredsednica Dalić ter da se je v procesu priprave devetih različnih verzij zakona posvetovala z različnimi svetovalci. Nič nenavadnega in posebnega torej.
Razen presenetljivega dejstva, da je podpredsednica vlade za tako pomembno in občutljivo dogovarjanje uporabljala svojo osebno elektronsko pošto in da se je skrbno izogibala, prav za take namene, zaščitenih in njej popolnoma dostopnih vladnih komunikacijskih možnosti.
In druge zanimive podrobnosti, da je sklicevala sestanke o najbolj nevralgičnem predmetu hrvaškega gospodarstva v različnih privatnih pisarnah družb in skritih kleteh restavracij.

Oboje se da seveda pojasniti.

Ministrica je v skladu s poslovnikom o delu vlade in zakonom o organizaciji ministrstev ter temu podrejenih aktov, dolžna, preden posreduje zaupne vladne podatke posameznikom izven vlade, dobiti za to ustrezen vladni sklep.
Dalićeva vsaj po sedaj dostopnih podatkih takšnih sklepov ni predlagala vladi v sprejem, kar je zanimivo še posebej zato, ker je nadvse zaupne podatke o poslovanju Agrokorja, delila s posamezniki in njihovimi pisarnami, ki zaradi narave dela, konkurenčne klavzule in možne zlorabe dostopa do takšnih podatkov, le teh, ne bi smeli imeti. Temu primerna je bila seveda uporaba osebne elektronske pošte in zakritih lokacij. Toda samo ta dejstva nimajo prav velike uporabne politične moči in najverjetneje zgolj napotujejo bralca k oceni, da je imela podpredsednica vlade ustrezna ustna zagotovila predsednika vlade Andreja Plenkovića, o primernosti njenega načina dela.
Prav zato moramo izstopiti iz zgolj gospodarsko ekonomskega okvira njenih pisem, da bi lahko odgovoril na osnovni vprašanji, zakaj se je odtujena korespondenca, pojavila prva sedaj, dobro leto po njihovem sestanku in kdo jih je posredoval medijem oziroma kdo je hrvaški žvižgač?

Odgovor na drugo vprašanje bo verjetno lažji, zato bom začel z njim. Ivica Todorić je pred meseci začel pisati svoj blog in obveščati predvsem hrvaško javnost o svoji resnici propada imperija. In prav v teh tekstih je nekajkrat omenjal nekakšna pisma, ki naj bi jih pisala ministrica Delić. Vsi vladni viri so seveda zanikali, da bi obstajala kakršna koli privatna korespondenca, ki bi še pred ustreznimi vladnimi odločitvami posegala v pripravo posebnega zakona o Agrokorju. Todorićeve navedbe so ostale bolj ali manj v njegovi lasti, kot dobesedna njegova resnica. Ni pa mogla ostati preslišana druga Todorićeva trditev, da ga je podpredsednica vlade in gospodarska ministrica ustrahovala in izsiljevala. Njega in člane uprave njegove družbe. Dalo se je razumeti, da naj bi bile grožnje izrečene nekje med koncem februarja in začetkom marca lani.

26. februarja 2017 je hrvaški predsednik vlade, sklical tajni sestanek. In imel je samo en namen, omehčati in prepričat Todorića naj odide. Pa zopet ni zanimiv sam sestanek in različne obnove, kaj in o čem je tistega večera kdo govoril. Bolj je zanimiva sestava vabljenih. Ob gostitelju, še minister za finance, Zdravko Marić, ministrica Dalić ter Todorić in Ivan Crnjac, član Agrokorjeve uprave. Todorić je kasneje napisal in pripovedoval, da mu je bilo zelo nenavadno, da ga je Plenković sprejel »tajno in pod okriljem noči«, da je presenečeno med udeleženci zagledal tudi Crnjaca ter da se je, čez nekaj dni, predsedniku zahvalil za pomoč, ki je ne potrebuje. Očitno, tako kaže tudi sedaj objavljena tajna pošta ministrice Delić, je prav tistega dne, ko se je Todorić zahvalil za ponujene vladne darove, ministrica brez ustreznih vladnih ali parlamentarnih sklepov, »pospešila svoje delo na Lex Agrokor«.

Takrat je že imela vse potrebne, tudi najbolj skrite in zaupne dokumente iz Agrokorjevih sefov. Takrat je tudi že vedela, da je potreben pogoj njenih načrtov, Todorićev odstop in njegov podpis, da podjetje predaja državi.

Prav v tistih dneh naj bi bile uporabljane tudi grožnje. Plenković je odredil posebno preiskavo. Dalićevi so agenti hrvaške tajne službe zasegli in pregledali vso njeno osebno in službeno korespondenco, vse njene osebne in službene računalnike in telefone ter kasneje tudi zavrgli Todorićeve navedbe, saj niso našli dokumenta, ki bi lahko njegove obtožbe potrdil. Toda, za potrebe preiskave so pridobili tudi vsa pisma, ki so sedaj nenadoma prispela v javno objavo in ki bi jih lahko v celoti hranila samo Dalićeva. Plenkovićevo iskanje hrvaškega žvižgača se tako zelo nevarno zoži.

In prav zato ga verjetno ne bo iskal.

Ima pa celotna objavljena ministričina tajna pošta vsaj še enega skrbnega bralca.

Londonsko sodnico Emmo Arbuthnot, ki je 23. aprila letos odločila, da bo Velika Britanija izročila Todorića hrvaškim oblastem. Prav tako je pritrdila obsežni dokumentaciji, ki so jo za londonsko sodišče pripravili v Zagrebu in z njo dokazovali, da v preiskavi proti Todoriću ne gre za političen proces, temveč, da mu žele soditi zgolj zaradi gospodarskega kriminala in da ni razlogov, ki bi preprečevali njegovo izročitev.

Ministrica Dalić je bila nekajkrat zaslišana pred parlamentarnimi preiskovalnimi komisijami. In preživela. Tudi predlog ministričine nezaupnice ni dobil zadostne podpore. Njej sedanja objava pravzaprav politično ne more več škoditi.

Lahko pa njenemu šefu, predsedniku vlade, Andreju Plenkoviću. Zato jo je morda treba brati tudi kot instrument merjenja moči znotraj hrvaške vladajoče stranke.