Zaščiteno kodno ime – Magister

Ni povsem jasno, kdo je bil izzivalec na dvoboj, ki je bil označen kot vprašanje časti. Zato tudi ne vemo, kdo od dvojice je bil tisti, ki je ponudil možnost izbire orožja med pištolo, puško ali kar rokami.

Zanesljivo je zgolj troje, da je bil usodni poziv o spopadu, izrečen leta 1993, da je bilo predvideno mesto obračuna, glavno mesto Srbije, Beograd ter da sta bila udeleženca, filmski režiser Emir Kusturica in takratni vplivni srbski politik, dr. Vojislav Šešelj.

Prav ta drugi, takrat že tesen sodelavec srbskega vodje, Slobodana Miloševića je dvoboj zavrnil. Skoraj natančno deset let kasneje, bila je nedelja 23. februarja 2003, je Šešelj razložil, da bi spopad lahko skorajda mimogrede sprejel, a da je vseeno predlagal, naj se ga namesto Kusturice udeleži zaprt pripadnik beograjskega kriminalnega podzemlja, z imenom Lale Robija, saj da ne bi mogel kar tako ubiti umetnika. Tudi zato, ker se je sam velikokrat spraševal, kako se je počutil oficir d Anthes, ko, prav tako na dvoboju zaradi zaljubljenosti v Puškinovo soprogo, usodno ranil slavnega ruskega pisca.

Razlog jeze slavnega režiserja, ljubljenca najbolj uglednih filmskih festivalov, nagrajenega z najprestižnejšimi nagradami, ter njegovega spora s politikom Šešljem, seveda ni imel povsem neposredne zveze z ljubeznijo, zvestobo in zanosom.

Čeprav so prav takrat nekateri namigovali tudi na to. In deloma so, vsaj kar zadeva zvestobo, imeli prav.
Jeseni leta 1993 se Šešelj politično razide z Miloševićem. Šešelj je bil nadvse uporabno orodje, bil je politik, ki je lahko povedal natančno tisto, česar Milošević najprej ni smel, nato pa ni mogel. Obenem je imel političen program, ki je prepričal širok krog poslušalcev in ki je z Miloševičevo podporo dobil strahovito možnost javne promocije in dostopa do volilnih skrinjic povsod tam, kjer je bilo premalo prepričanih volivcev. Ko je Šešelj ponavljal, da mora Srbija postaviti svoje zahodne meje na črti Ogulin-Virovitica-Karlovec –Karlobag, so temu vedno sledila, Miloševićeva zagotovila, da ga zelo ceni, saj da je redek srbski politik in vodja stranke, ki je dosleden. Bila sta tesna zaveznika.

Kot je pričal Šešelj, so mu bila takrat vrata vseh policijskih in vojaških skladišč povsem odprta.

Na voljo je imel vso potrebno vojaško in policijsko logistiko. Zato je lahko in uril in oborožil prostovoljce, ki so odhajali na plenilske in morilske pohode v Slavonijo, Bosno ter Vojvodino. Tako je bilo do jeseni leta 1993, ko želi Šešelj več.
Ustanovi vlado v senci. Bilo je preveč.

Tokrat mu je dvoboj napovedala Miloševićeva soproga, Mira Marković. Objavljala je komentarje v političnem štirinajstdnevniku Duga, ki jih je bilo potrebno brati, saj so napovedovali ne samo, kdo so tarče aktualne politike in kdo se lahko začne bati za svoje življenje, temveč so nezmotljivo napovedovali ključne odločitve srbske notranje in zunanje politike.
Soproga je takrat napisala, da dosedanji voditeljev partner, Šešelj sploh ni Srb, da je Turek, v najslabšem pomenu te besede in v najbolj primitivni zgodovinski izdaji ter da najbrž ni niti moški.

Kmalu zatem so ga zaprli.
Po izhodu iz zapora je bila njegova prva izjava, da je Milošević največji zločinec in sovražnik Srbije. Načrtoval je državni udar in se povezal z nekaterimi oficirji jugoslovanske vojske, vendar so tajne službe razkrile načrte. Kljub temu ga Milošević ni pustil ponovno zapreti. Eden od dolgoletnih šefov srbske Službe državne varnosti, Zoran Mijatović, je kasneje pripovedoval, da so Šešlja spremljali že pred njegovim političnim vzponom, saj so sumili, da, s kodnim imenom Magister, prenaša informacije o srbskih opozicijskih intelektualcih in njihovih načrtih rešitve jugoslovanskega vprašanja, službi državne varnosti bivše Bosne in Hercegovine.

Milošević in Šešelj sta leta 1996 ponovno sklenila politično zavezništvo, takrat kot skorajda enakopravna partnerja, ki sta ga ohranila tudi v haaških zaporih.

Mednarodno sodišče, ki ima nalogo zaključiti vse sodne postopke, ki so ostali ob zaprtju Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjeni na območju bivše Jugoslavije v Haagu, je to sredo popoldne, 11. aprila 2018, v pritožbenem postopku razveljavilo prvostopenjsko oprostilno sodbo in Šešlja obsodilo na 10 let zapora. Obenem so sodniki odločili, da je kazen odslužil že v času trajanja pripora, v katerem je bil od leta 2003 do 2016, ko so ga zaradi bolezni poslali domov.

Ko je decembra leta 1992 ameriški državni sekretar, Lawrence Eagleburger pozval k ustanovitvi sodišča za vojne zločine v bivši Jugoslaviji, je posebej imenoval tako Miloševiča kot Šešlja. Oba sta vedela, kaj ju čaka po padcu režima, le da je prvi ocenjeval, da ga kot predsednika države nobena nova demokratična oblast ne bo izročila haaškemu sodišču, drugi pa, da bo mogoče oblast dr. Zorana Đinđića odstraniti nadvse hitro, vsekakor pa, preden bodo izročene sodne obtožnice.
Haaško sodišče je Šešlja na prvi stopnji oprostilo vseh obtožb. Tudi tiste o sovražnem govoru in hujskaštvu. To sredo je bil obsojen. Razlika med prvo sodniško obrazložitvijo, zakaj ni kriv in predvčerajšnjo, zakaj je kriv, je ključna.

Na prvem sojenju so haaški sodniki, ocenili, da je bil načrt oblikovanja velike Srbije samo političen program, ki ni imel nikakršnih znakov kaznivega dejanja, sedaj, predvčerajšnji, so z obsodbo Šešlja, sodniki pokazali prav na neposredno povezanost načrtov o veliki državi in vojno. Da brez vojne ni bilo mogoče uresničiti načrtov o velikih državah, delitvi Bosne in Hercegovine in obsežnih preselitvah etnično nečistega prebivalstva, o katerih sta govorila srbski in hrvaški predsednik, Milošević in dr. Franjo Tuđman na tajnem sestanku v Karađorđevem.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s