Borut Šuklje

V ponedeljek, 26 marca se je vse zgodilo tako nasilno, kot bi se z vpadljivostjo in neprimerno uporabo sile želelo prekriti nekaj drugega, dosti manj vidnega.

Najprej je bila samo najava, skorajda rutinska objava, da nameravajo Marko Đurić, visoki predstavnik srbske vlade, Nikola Selaković, generalni sekretar Urada predsednika republike Srbije ter Vladan Vukosavljević, minister za kulturo obiskati Kosovsko Mitrovico in se udeležiti posveta predstavnikov srbskih občin na severu Kosova.
Nato je sledilo obvestilo, da kosovke oblasti dovoljenja za vstop v državo Đuriću ne bodo izdale. Delegacija se je kljub temu odpravila na pot. V Mitrovico sta z nekaj urno zamudo prispela Đurić in Selaković, katerega prihod očitno ni bil sporen. Tretji član delegacije, minister Vukosavljević, se je obisku Mitrovice odpovedal in odšel na pogovor z redovnicami v samostan Žiću pri Kraljevu.

Potem se je vse zgodilo zelo hitro. Đurić je ob prihodu na sestanek povedal, da prinaša sporočilo, da sever Kosova, nikoli ne bo del Republike Kosovo ter da je cilj srbske politike najti kompromis potreben za mir v regiji. Videti je bilo, da se bo s tem vse skupaj tudi razmeroma mirno končalo. A so se takoj nato pojavili novi akterji, pripadniki specialnih enot kosovske policije, ki so z avtoriteto orožja dolgih cevi grobo in brez prave potrebe tudi agresivno prekinili sestanek političnih predstavnikov kosovskih Srbov. Marka Đurića, spoznal sem ga v Berlinu, na enem izmed sestankov, namenjenih političnim in ekonomskim spodbudam razvoja zahodnega Balkana, ki ga je organizirala nemška kanclerka, Angela Merkel, so odvedli.
In prav vse je bilo narejeno izven pravil. Mame, tete in soproge kosovskih specialnih policistov, ki so skrbno pazili, kako in v kakšnem profilu jih bodo med akcijo ujele kamere, so bile ob spremljanju televizijskega prenosa najverjetneje v hudem strahu, da se komu ne sproži orožje in rani samega sebe ali da ne postane žrtev dimnih bomb, ki so jih odmetavali. Policisti, ki so nosili različne uniforme in bili oboroženi z različnimi tipi orožja, očitno niso bili navajeni na najbolj splošno vojaško dejstvo, da je nekdo poveljnik.
Visokega predstavnika srbske vlade so dobesedno vlekli proti policijskim vozilom, ki niso bila prav blizu. Podobno je bilo v Prištini, kamor so ga kasneje pripeljali. Tudi tu je šlo predvsem za dogodek, namenjen širši javnosti. Policijska oklopna vozila so namreč parkirali zadosti daleč od poslopja preiskovalnega sodnika, da so aretiranega in svojo moč lahko ponovno ponosno razkazovali. In prav tu se velja ustaviti, saj bi nas nadaljevanje opisovanja nenavadnosti takšnega policijskega posega in takojšnih srbskih odgovorov, napovedi ukaza o dvigu stopnje pripravljenosti srbske vojske, zanesljivo odpeljalo stran od dejanskih razlogov in posledic vsega, kar se je v ponedeljek zgodilo.

Moramo se vrniti vsaj nekaj dni nazaj. V petek, 23. marca, je evropska zunanja ministrica, Federica Mogherini, začela nov krog bruseljskega dialoga o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino. Običajno se sestanki začno popoldne in trajajo. Mogherinijeva se je tudi tokrat srečala bilateralno s kosovskim predsednikom, Hashimom Thacijem, nato s srbskim predsednikom, Aleksandorom Vučićem, ter za konec kot običajno povabila oba za skupno mizo, nekakšno obliko delovne večerje. Ena izmed ključnih tem sestanka je bila ponovno, Skupnost srbskih občin na Kosovu.

Vladi Srbije in Kosova sta avgusta leta 2015, ob posredovanju Evropske unije sklenili sporazum o pravici do oblikovanja zveze občin s srbsko večino na severu Kosova. Sporazum, ki je po obsegu razmeroma kratek, ima zgolj 22 točk, je po svojih vsebinskih določilih zelo obsežen. Srbskim občinam dopušča popolno upravno avtonomijo, omogoča oblikovanje lastnega parlamenta in delujoče vlade, ter omogoča politične in finančne povezave z Beogradom in polno svobodo pri oblikovanju zdravstvenih, šolskih, socialnih politik ter ekonomije. Samo nekaj mesecev po podpisu sporazuma, decembra 2015, je takratna kosovska predsednica Atifete Janjaga vložila zahtevo po oceni ustavnosti podpisanega dokumenta.
Ustavno sodišče Kosova bi moralo presoditi v prvih mesecih leta 2016, vendar najkasneje marca tistega leta. Seveda se ni zgodilo popolnoma nič. Le takratni predsednik vlade, Isa Mustafa, je napovedal, da Kosovo sporazuma ne bo uveljavilo. Prav o tem, o časovnem okviru in načinu formiranja skupnosti srbskih občin so pretekli teden ponovno govorili Vučić, Thaci in Mogherinijeva.

Oba predsednika sta samo nekaj dni pred tem obiskala, rekli so povsem naključno, tudi New York. Thaci zaradi promocije svoje nove knjige, Vučić zaradi srečanja z generalnim sekretarjem OZN in krajšega dopusta s hčerko. Kakorkoli.
Vučić je v Bruslju zahteval hitro izpolnitev dogovorjenega Sporazuma. In ob tem tudi ne samo napovedal Đurićeve udeležbe na sestanku v kosovski Mitrovici, temveč istočasno tudi odgovoril, da se bo visoki predstavnik srbske vlade, srečanja udeležil kljub morebitni prepovedi. Kmalu zatem je bila objavljena vest, da bo srbski predsednik sklical sejo sveta za nacionalno varnost, ki naj bi bila samo dan po sestanku v Mitrovici.
Ostali sta dve možnosti, da se Đurić sestanka na Kosovu ne udeleži in druga, da kosovska policija njegovo udeležbo nekako spregleda in kasneje vloži diplomatski protest.
Te dni nobena od možnosti ni bila več mogoča, saj pogajanja v Bruslju prehajajo v svojo končno fazo, ki ji lahko sledi samo rešitev.

Predsednik Vučić je napovedal, da bo objavil svoj predlog o normalizaciji odnosov Srbije in Kosova, maja ali konec aprila. Predstavniki srbskih občin na Kosovu so se najprej dogovorili, da politična stranka Srbska lista izstopi iz vladne koalicije Ramusha Haradinaja in s tem sproži kosovsko vladno krizo, saj brez njih ni vladne večine, ter nato, da razglasijo ustanovitev Zveze srbskih občin 20. aprila letos.
Thaci je napovedal, da bodo razmeroma hitro oblikovali potrebno ekspertno skupino za pripravo podlag za delovanje skupnosti srbskih občin.

Tako Vučić, kot Thaci sporočata, da je cilj kompromis, ki bo omogočil ohranitev miru in stabilnosti.

Vsebino tega kompromisa je napovedal najprej pokojni predsednik dr. Zoran Đinđić in dobri dve leti kasneje Dobrica Ćosić. Septembra 2004 je napisal tekst predloga o koeksistenci albanskega in srbskega naroda, dokument, ki ga te dni predlagam v branje svojim klientom, ki se ukvarjajo z naložbami in denarjem.
Ćosić piše o teritorialni razmejitvi med Srbi in Albanci na Kosovu, utemeljeni na kompromisu zgodovinskega in etničnega prava, ki lahko predstavlja konec stoletnih med etničnih antagonizmov.

Temu se danes zelo poenostavljeno reče: delitev.