Obiskovalec, ki je prinesel sporočilo

Njegov zadnji sestanek s Slobodanom Miloševićem, tretji v treh dneh, je bil popoln polom. Poseben ameriški odposlanec, Richard Holbrook, je tudi zato, tistega marčevskega dne, leta 1999, takoj zapustil Beograd. Njegov odhod je bil samo potrditev previdnega komentarja Billa Clintona, izrečenega le nekaj mesecev prej, da obljube niso dejanja in da so pokopališča polna praznih Miloševićevih obljub. Ameriški predsednik namreč ni popolnoma verjel svojemu balkanskemu odposlancu, ki mu je prve dni oktobra 1998 sporočil, da sta s srbskim predsednikom dosegla dogovor, ki ga pred tem ni bilo mogoče doseči. Milošević, tako je poročal Holbrook, naj bi pristal, da bo končal ofenzivo na Kosovem, umaknil večji del srbske vojske in tajno policijo, pustil prihod mednarodnih opazovalcev v pokrajino ter omogočil vrnitev beguncev domov. Del njunega sporazuma, ki je še omenjal ozemeljsko celovitost takratne Jugoslavije, pa je tudi že določal, da bo imelo Kosovo svojo lastno vlado in policijo. Milošević je dogovor s Holbrookom oktobra 1998 potreboval, da je lahko sporočil državljanom, da nevarnosti vojaškega posega proti Srbiji ni več, saj da je dosegel dober dogovor z vplivno in odločilno politiko ZDA.

Mesec dni kasneje je bil dogovor, resda primerno predelan, tudi javno objavljen. Celovito verzijo je prvi objavil kosovski publicist in kasnejši politik, Veton Surroi v svojem prištinskem časopisu Koha ditore. Prvi, ki so ta celotni tekst dobili v Beogradu v branje, so bili visoki funkcionarji tajne službe. Eden izmed njih, vplivni Zoran Mijatović, je kasneje pripovedoval in nato tudi napisal v svoji knjigi spominov, Pričevanje iz vrha državne varnosti, da so takrat prvič videli, da sporazum govori tudi o temeljih neodvisnega Kosova, ustroju parlamenta, predsedniku, neodvisnem sodstvu in izobraževanju.

Marca 1999 je Milošević večino dogovorjenega pozabil.
Holbrookov hitri odhod iz Beograda ni mogel ostati brez odgovora. Veleposlaniki evropskih držav v srbski prestolnici so začeli pospravljati svoje rezidence, na ambasadah uničevati zaupna gradiva in onesposabljati zapleteno tehnično opremo.

Prav enega izmed tistih marčevskih dni me je poklical dr. Janez Drnovšek in me prosil, naj se takoj odpeljem na letališče Brnik in tam sprejmem, notranjega ministra republike Črne gore, Vukašina Maraša. Slovenska obveščevalna služba mu je namreč omogočila polet preko Ljubljane, na sestanek v London. To je pomenilo, da je najava cilja leta črnogorskega vladnega letala za jugoslovanske oblasti Ljubljana in da je nadaljevanje potovanja ostalo zakrito. Z Marašem, gospodom, ki je zelo veliko vedel, sva se pogovarjala po njegovem prihodu iz Londona nazaj v Ljubljano. Njegove ocene so me vsaj v enem delu popolnoma presenetile. Seveda smo vedeli, da je aktiven Natov akcijski načrt za napade proti Jugoslaviji, razmeroma dobro smo bili tudi seznanjeni z vsebino pentagonskega sestanka ameriškega obrambnega ministra Williama Cohena in Javierja Solane, 15. marca 1999. Pa vendar je bila Maraševa ocena povsem določna. In prav v tem me je presenetila. Ne, mi je dejal, ne bodo bombardirali samo vojaških ciljev, očitno je, da imajo namen rušiti tudi pomembne civilne cilje.

Teden dni kasneje se je bombardiranje tudi zares začelo. Maraševe ocene in napovedi so bile povsem natančne. Cena Miloševićevega sprenevedanja je bila visoka. Po njegovi aretaciji in izročitvi mednarodnemu sodišču v Haagu se je vprašanje odnosa Srbije in Kosova začelo reševati znova. Morda najbolj odločno in dosledno z načrtom predsednika srbske vlade dr. Zorana Đinđića, ki je ostal ohranjen v njegovih zabeležkah pod najenostavnejšim mogočim naslovom, Strategija za Kosovo.
Đinđić je vedel, da mora demokratična Srbija zahtevati odločitev o Kosovu, saj bodo morali, tako je napisal januarja leta 2003, kot oblast končno definirati državne interese na Kosovu. Njegova ocena je bila, da je treba v skladu z Resolucijo VS OZN 1244 zahtevati pravico do vrnitve dela vojaškega in policijskega kontingenta v pokrajino. Nato začeti razpravo o konstitutivnosti srbske skupnosti, ki bi imela svoje institucije, preko katerih, bi uveljavljala svoje interese. Toda če bo Kosovo vztrajalo in želelo razglasiti neodvisnost, potem bomo morali, je zapisal Đinđić zahtevati teritorialno delitev, dobre mednarodne garancije za Srbe, ki bodo ostali v albanskem delu, ter poseben status verskih objektov. Đinđića so kmalu zatem ubili pred vrati njegove pisarne.

Boris Tadić, predsednik Srbije, je konec leta 2011oblikoval predlog štirih točk, s katerim naj bi začeli tehnična pogajanja Beograda in Prištine. Sedanji predsednik, Aleksandar Vučić, je podpisal v sklopu pogovorov, Beograd-Bruselj-Priština, vrsto pomembnih delnih dogovorov.

Prve dni tega tedna, marca 2018, je Beograd in dan pred tem Prištino, obiskal visok funkcionar ameriškega zunanjega ministrstva, zadolžen za Evropo in Evrazijo, Wess Mitchell.
Morda je bila najmanj slišana, a politično najpomembnejša njegova najava, da bo imela Amerika v naslednjem obdobju ponovno aktivnejšo vlogo. Morda je moja ocena prenagljena, tudi zato, ker Mitchella osebno ne poznam, toda vsaj v eni stvari se mi je zdel podoben Holbrooku. Je bolj tehnik in diplomat kot politik.
Ve, kaj je cilj, ki ga mora doseči. Zato je vsem najvišjim političnim sogovornikom ponavljal predvsem tri zaveze.
Prvo, splošno, da morata in Beograd in Priština izpolniti vse podpisane in dogovorjene obveznosti ter nadaljevati pogovore.
Ter drugi dve, ne prav lahko sprejemljivi. Najprej tisto, ki so ji v Prištini takoj pritrjevali. Da bo, ameriška administracija, še naprej podpirali transformacijo kosovskih varnostnih sil v profesionalno vojsko, saj, da ima Kosovo pravico oblikovati varnostne sile, ki bodo vključevale tudi kosovske Srbe. Pri čemer ni pozabil omeniti, tega v Prištini niso bili prav veseli, da je njihova naloga tudi takojšnje sprejetje sporazuma o demarkaciji meje s Črno goro in začetek dela specialnega sodišča za vojne zločine, storjene v pokrajini po letu 1999. Naslednja zaveza, o kateri je govoril Mitchell, bo prav tako dokončna. Da imajo kosovski Srbi pravico do oblikovanja posebne zveze srbskih občin s širokimi upravnimi pooblastili.

Korak od Holbrooka do Mitchella je časovno dolg. Pa vendar kaže na cilj, ga je Vučić označil kot kompromis, ki bo težak.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s