Cerarjevo pismo

S predsednikom vlade sva se v torek dopoldan pogovarjala v njegovem kabinetu v šestem nadstropju vladne zgradbe.
Miro Cerar je bil primerno nerazpoložen, zaradi ponovne prekinitve pogajanj s sindikati, se je pripravljal na sejo svojega kabineta in še posebej na točko dnevnega reda s povsem vsakdanjim, skorajda dolgočasnim naslovom, pismo Evropski komisiji.
Zaupen dokument je vlada, pred tednom dni, že obravnavala, dobila zanj potrebno politično in parlamentarno soglasje, včeraj so ga imeli ministri na svojih mizah drugič. Seveda nas že samo dejstvo, da bo pismo poslano z naslova slovenske vlade, v povsem zadostni meri prepriča, da njegova vsebina, ne more slediti najvznemirljivejšim pismom evropske literature, kot sta v Kierkegaardovem Dnevniku zapeljivca, v katerih Johannes piše Kordeliji o duši, ki vre, kakor razburkano morje v viharju strasti.

Dolgotrajna, zelo natančna in pred vsiljivimi očmi ter ušesi skrbno varovana priprava pisma o pravnih postopkih proti republiki Hrvaški za implementacijo arbitražne sodbe dokazuje, da ne gre za morebitno običajno korespondenco. Že najava pisma, ki bo danes odposlano predsedniku Evropske komisije, je pokazala na vse nelagodje naslovnika in željo, naj si pošiljatelj morebiti le premisli.

Pismo moramo poslati, mi je v torek govoril Cerar, saj lahko spor o priznanju arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško dobimo samo po pravni poti, druge poti enostavno nimamo.

Predsednik evropske komisije, Jean – Claude Juncker se pisma slovenske vlade ne veseli. Najprej zato, ker ve, da se bo o njegovi vsebini najverjetneje moral opredeliti. Nato zato, ker verjetno tudi sam pripravlja potreben odziv na hrvaško zavračanje evropskega pravnega reda in razsodbe arbitražnega sodišča. In na koncu tudi zato, ker ve, da je pismo slovenske vlade, ki je v principu zgolj uvod v mogočo tožbo, dejansko tudi že začetek tožbenega postopka pred mednarodnim sodiščem v Luxembourgu.

Pomembno je, kako se bo Evropska komisija opredelila do pisma. Ali bo ocenila, da gre za politično preobčutljivo vprašanje in se obnašala, kot da ga ni, ali pa bo sprejela odločitev in na pismo odgovorila. Pri tem bo imel pomembno vlogo že skorajda pozabljen dokument, ki ga je po Junckerjevem naročilu, pred slabim letom, pripravila pravna služba Evropske komisije. Ključna teza tega pomembnega pravnega mnenja je, da je arbitraža, sodba o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško, rezultat veljavnega mednarodnega sporazuma in da je navedena tudi v hrvaški pristopni pogodbi za članstvo v Evropski uniji. Prav zaradi tega so napisali, je Evropska unija pravno udeležena v postopku, saj ima primer neposredne pravne učinke na evropsko pravo.

Predvidevam in dostopni javni dokumenti mi pritrjujejo, da republika Hrvaška pripravlja odgovor na pismo, ki je bilo danes poslano iz Cerarjevih vladnih pisarn. Najverjetneje se bo uradni Zagreb skliceval na tri teze.
Prvo, da so bili v sporazum o arbitraži prisiljeni, da je sporazum, ki ga je podpisala takratna predsednica hrvaške vlade, Jadranka Kosor, rezultat slovenskega političnega izsiljevanja nemočne države, ki je želela postati član Evropske unije. Da tudi zato arbitražna razsodba za Hrvaško ni obvezujoča, kar naj bi pomenilo, da mejni problem med državama formalno ni rešen. In ga je kot pravi predsednik vlade Andrej Plenković potrebno, citiram, dedramatizirati, saj ne gre za veliko stvar, ki bi jo bilo treba obravnavati izven odnosa Zagreba in Ljubljane.
Druga teza je zavračanje pristojnosti Evropske komisije, saj da njene odločitve nimajo nikakršnega pravnega učinka in da njeni nasveti ali priporočila niso obvezujoči.
Tretji del zagrebškega odgovora verjetno ne bo javen, bo pa ponovil staro tezo o tem, da je Hrvaška pripravljena deliti svoj dominanten položaj na Jadranskem morju zgolj in samo z republiko Italijo, ter da ima pravico razglasiti izključno gospodarsko cono na morju ter tako razširiti svojo jurisdikcijo. Temu bo sledil prav tako star predlog o skupnem hrvaško slovenskem upravljanju Piranskega zaliva, po vzoru na nemško-holandski dogovor o zalivu Dollart v Wadenskem morju.

Evropska komisija ima na voljo tri mesece za odgovor Sloveniji.
V Bruslju bo to najprej čas, ki ga bodo hrvaški diplomati in njihovi javno manj znani vladni kolegi posvetili prepričevanju, da arbitražni sporazum nikoli ni bil del hrvaškega pristopnega sporazuma v članstvo Evropske unije ter da je bila Slovenija politično agresivna in zlonamerna.
Dejstva so seveda drugačna.
Hrvaška v arbitražni sporazum ni bila prisiljena. Šestega januarja 2006 je takratni predsednik vlade, Ivo Sanader, na enem izmed sestankov svoje stranke v Splitu, naslovil na Slovenijo sporočilo, naj bo vsem v Ljubljani jasno, da je sporazum Drnovšek – Račan za Hrvaško mrtev in da zato poziva k novemu začetku pogajanj in mednarodni arbitraži o meji med državama. Istočasno je Hrvaška sistematično pošiljala evropski komisiji ponarejene zemljevide o poteku meje s Slovenijo. Pričakujoč, da do arbitraže še vrsto let ne bo prišlo.
Sanader je takrat pristal na predlog Janeza Janše o členu sporazuma, ki bo uvedel načelo pravičnosti. Pristal je tudi zaradi namiga Svetega sedeža, ki je latinski justum et aequom prevedel v just and fair solution in upravičeval zahtevo, da morajo arbitri poleg pravnih iskati tudi pravične rešitve.
In povsem na koncu. Slovenija je pristala na ključno prošnjo Hrvaške, da ta lahko nadaljuje in zaključi evropska pogajanja še pred implementacijo arbitražne razsodbe.

Vladno pismo bo naslednji teden začelo svojo naporno bruseljsko pot. Morali bomo biti vztrajni in potrpežljivi, mi je v torek rekel Cerar.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s