Borut Šuklje

Prve dni letošnjega februarja sem spremljal velik protestni shod v grških Atenah. Organizatorji so najprej govorili o milijonu udeležencev protesta, katerega cilj ni bil opozoriti na slab socialni ali plačni položaj udeležencev, na odnos države do velikih bank in vedno večjega državnega dolga, niti ne na vsakdanje težave ljudi, temveč je bil nenavadno drugačen. Videti je bilo, kot da gre za svojevrstno nadaljevanje velikega protesta, ki je bil sredi januarja v Solunu.

Med množico udeležencev atenskega shoda nisem mogel zgrešiti obraza legendarnega skladatelja Mikisa Teodorakisa. Predvsem pa se ni dalo preslišati njegovih pozivov k veliki enotnosti grških državljanov. Moramo se združiti, je govoril, kot še nismo bili nikoli združeni. Makedonija je grška, so mu odgovarjali protestniki in njihov odziv se je širil in bohotil kot igralčev glas v amfiteatru.

Povod za nove grške proteste je povsem enak, kot je bil na velikih shodih sredi decembra leta 1992 ali marca 1994 ali podobnih kasnejših javnih izrazih podpore grški politiki. Protestniki so različne grške ministrske kabinete prav vedno opominjali, da so na njihovi strani, strani upora, nasprotovanja in zanikanja pravice, da se sosednja država predstavlja z imenom Makedonija. Pa vendar so bile tokratne, februarske demonstracije, drugačne. Pa ne zaradi vsebine, temveč zaradi zunanjih okoliščin.

Protesti v Solunu in Atenah so tokrat pokazali na nekakšno nelagodje ob nakazujoči se možnosti rešitve velikega konflikta med Grčijo in Makedonijo, ki se je skorajda nezmotljivo ali celo vnaprej napovedljivo začel z razpadom Jugoslavije v devetdesetih letih. Vplivni evropski in ameriški analitiki ter obveščevalci, ki jih je predvsem skrbela možnost vojne med takratno JLA ter makedonsko policijo in teritorialno obrambo, so prve znake povsem zanemarili.

Grčija je v začetku devetdesetih let prvič protestirala proti novi makedonski ustavi. Pravzaprav proti njenemu 3. členu, ki je določal, da mora republika Makedonija skrbeti za pripadnike makedonskega naroda v sosednjih državah in pomagati pri njihovem kulturnem razvoju ter krepiti vse potrebne vezi z njimi. Po dobrohotnem ameriškem namigu so v makedonskem parlamentu sprejeli ustavni amandma, s katerim so potrdili, da nimajo nobenih in nikakršnih zahtev proti sosednjim državam, niti želja po spremembi meja. Pojavile so se namreč lažne vesti, takšne, kot se lahko rojevajo v času priprav na vojne, da želi Makedonija ob turški pomoči anektirati sever Grčije.

Grški mediji so v začetku devetdesetih let sosednjo državo imenovali zemljica ali skopljanci. Predsednik Konstantin Karamanlis je januarja 2007 govoril v Svetu Evrope in ponovil, da je tudi sam Makedonec, kot je tudi večina drugih Grkov Makedoncev. Da zato sosednja država ne more nositi imena Makedonija. Problema sta bila dva. Prvi, da imajo vsaj tri izmed 13 grških regij, če odmislimo samostanski Atos, v svojem imenu Makedonija, to so vzhodna, osrednja in zahodna Makedonija. Druga težava je, da je meja med Makedonijo in Grčijo teritorialna, a tudi povezana z nacionalno identiteto.

Predsednik Kiro Gligorov je v začetku devetdesetih let vedel, bil je enostavno zadosti politično pragmatičen in spreten, da se Makedoniji nudi enkratna možnost osamosvojitve in razglasitve neodvisnosti. Vedel je, da ameriška administracija ne bo dopustila vojaškega posega v Makedoniji, da bodo v državi razporejene mednarodne mirovne sile, tudi z udeležbo ameriške vojske, in vedel je, da vabila v nove jugoslovanske zveze niso realne.

Gligorov je bil leta 1991 – povabil ga je slovenski predsednik Milan Kučan – gost obrtnega sejma v Celju. Kasneje je pripovedoval, da ga je med ogledom poklical hrvaški predsednik Franjo Tuđman in mu predlagal, naj se ob vrnitvi ustavi v Zagrebu, saj mu mora sporočiti nadvse pomembno stvar. Gligorov je obisk opisoval z mešanico presenečenja, začudenja in ironije. Kako mu je pred Banskimi dvori najprej salutirala skupina desetih ali petnajstih ljudi, kot je ponavljal, oblečenih v nekakšne srednjeveške uniforme s čeladami in perjem. In da je ta del ceremonije trajal deset minut. Potem so ga vodili iz ene v drugo dvorano, povsod so stali gardijski oficirji, kot bi bil v Versajski palači, je dodal, da bi na koncu prišel v dvorano, kjer je sedelo celotno hrvaško vodstvo. Nato ga je sprejel Tuđman.

Po pozdravu je takoj odprl sef in izvlekel šop zemljevidov. Poglej Kiro, mu je dejal, na teh mapah je vrisana edina rešitev za Bosno in Hercegovino. Ves ta del BiH, tako je Gligorov opisoval Tuđmanov nastop, se mora priključiti Hrvaški. Vsako mesto in vsaka vas je označena. Ta drugi del bo srbski. S preostankom pa naj muslimani delajo, kar hočejo. Potem bo mir, mir med Srbi in Hrvati, mir v Jugoslaviji. Gligorovu je Tuđman uro in pol dopovedoval, naj prepriča Alijo Izetbegovića, da gre za odlično idejo. Verjetno je prav ta pogovor Gligorova dokončno prepričal, da se mora Makedonija osamosvojiti. In takrat je nastal problem z imenom države, ki je bil povod za vrsto protestnih shodov v Grčiji in tudi povod za postavitev velikanskega kipa Aleksandra Velikega v centru Skopja in poimenovanja skopskega letališča po njem.

Pa vendar je bil zadnji protest v Atenah drugačen. Ponovno se kaže možnost dogovora med državama in konec grške blokade makedonskih pogajanj z EU in Natom. Konec februarja je makedonski premier Zoran Zaev sporočil štiri nove predloge imena države: Severna Makedonija, Gornja Makedonija, Vardarska Makedonija in Makedonija-Skopje. Pred dnevi je makedonska vlada odločila, da bo s skopskega letališča umaknila ime Aleksandra Velikega in ga najverjetneje poimenovala po pokojnem Gligorovu. Še pred tem se je Zaev v Berlinu pogovarjal z kanclerko Angelo Merkel, ki je kasneje, stoječ ob makedonski zastavi, povedala, da je Makedonija bliže rešitvi dolgoletnega spora z Grčijo kot kadar koli v preteklem desetletju. Ter dodala, da je o tem, pred sestankom z Zaevim po telefonu govorila tudi z grškim premierjem Alexisom Tsiprasom.