Bilo je enostavno veliko prezgodaj za običajni dnevni pomenek. Predvsem pa je skrajno redko klical ob takšnih urah. Morda ob raznih zapletih v delu vlade in vladne koalicije ali predlogu naj se pred odhodom v pisarno oglasim še pri njem doma. Vendar je bil ta poletni dan povsem drugačen. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek se je umaknil v vladno rezidenco v Bohinju in pisal potrebne zabeležke za vrsto najavljenih srečanj in nastopov, ki so vsi imeli eno samo temo, članstvo Slovenije v Evropski uniji in zvezi Nato. Bližale so se poletne počitnice, ki jih je kot običajno nameraval preživeti nekje v hribih, s prav tako običajno določenim urnikom sprehodov, teka in branja. Bil je povsem običajen dan. Razmere v takratni vladni koaliciji s Slovensko ljudsko stranko so bile poletno umirjene in jih ne bi mogel označiti s predsednikovim znanim geslom, s katerim je tolikokrat plašil novince, ki so prvič zasedli premiersko mesto, in še večkrat nasmejal stare politične mačke. Enega od njih, bivšega španskega zunanjega ministra in kasnejšega posebnega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko, Javierja Solano, prav vsakič znova. Mislim, da ni bilo njunega srečanja, na katerem ne bi ali ob kosilu ali ob koncu pogovora prosil, naj mu znova pove tisto univerzalno, prav za vse demokratične vlade, uporabno domislico spregatve pojma koalicijski partner. In je Drnovšek s svojim prav posebnim nasmehom povedal – sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner.
In tistega dne, ko me je presenetilo jutranje zvonjenje telefona, na katerem se je izpisala predsednikova osebna številka, je bilo natančno mesec dni od pomembnega obiska, ko je Drnovšek v Ljubljani sprejel ameriškega predsednika Billa Clintona in veliko ameriško delegacijo. Že ko so tudi uradno potrdili datum obiska, da bo to ponedeljek, 21. junija 1999, je bil izredno vesel. Kazalo je in Drnovšek je verjel, da je Slovenija blizu cilja. Operativne priprave na obisk so bile razmeroma kratke. Dejanske, politične, pa dolge vsaj nekaj let. To je bil čas, ko je slovensko zunanjo politiko vodil samo Drnovšek. Predsednik vlade, ki je znal poslušati svoje zunanje ministre in je obenem vedel, da se mladi državi odpira povsem in zgolj enkratna možnost vstopa v svet. In poznal je pot. Najprej članstvo v zvezi Nato in nato polnopravno članstvo v Evropski uniji. Prav zato je bil tako skrbno natančen ob obeh projektih. In tudi zato je bilo povsem običajno, da je veleposlanike v ključnih ali najvplivnejših svetovnih prestolnicah imenoval sam. Poslušati je znal tudi njih, predvsem pa jim je znal naročiti, kaj je treba storiti za dosego cilja. Clinton je v Slovenijo pripotoval z evropsko-ameriškega vrha, ki je bil v takratni nemški prestolnici, v Bonnu. Obisk ni bil naključen, bil je pričakovan rezultat sistematične graditve Drnovškovih odnosov z Združenimi državami Amerike. Ko je ameriška politika postavila vprašanje razmer in vojn na zahodnem Balkanu v osredje svojih interesov, je potrebovala znanje slovenske policije, obveščevalnih služb, zlasti Sove – in predvsem znanje slovenske politike in Drnovška. To je bil čas, danes bi rekli, povsem odprtih vrat. Naši obiski v Washingtonu so bili skorajda običajni, obiski visokih ameriških in političnih in varnostnih funkcionarjev Slovenije prav tako.
Morda za opis. Da si bomo laže predstavljali. Drnovšek je enega od tistih dni, najverjetneje zaradi domačih, notranjepolitičnih težav, prelagal ure potovanja v Berlin. Ob prihodu, dodobra smo zamujali, ga je čakalo sporočilo ameriškega zunanjega ministrstva, da je državna sekretarka Madelaine Albright v letalu in na poti iz Južne Amerike domov. Da pa ga prosi, naj jo nujno pokliče na telefon ameriškega vladnega letala.
Tudi takrat ga je spraševala o njegovih ocenah razmer v regiji in mnenju o ameriških namerah. Zato Clintonovi oceni na obisku v Ljubljani, da je Slovenija izvrstna država in da se ji zahvaljuje za vso pomoč v prizadevanjih ZDA za reševanje krize na Balkanu, nista bili naključni. Drnovšek je – to je dobro vedeti tudi danes – Clintonu predstavil vprašanje morske meje s Hrvaško in vlogo nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja pri reševanju tega problema. Zato je bil tudi ob koncu obiska tako vesel. Ameriškega predsednika, soprogo Hillary in njuno hči je tik pred odhodom celo povabil k sebi domov na čaj. Šef Clintonovih varnostnikov je prinesel zelo natančen načrt ljubljanske občine Vič, na katerem so bile skrbno vrisane meje naselja Murgle. To je predsednikova rezidenca, je vprašal. Ne, je dobil odgovor, to je celotno naselje, Drnovškova je samo ena od hišic znotraj naselja. Bolj začudenega pogleda še nisem videl. Obiska doma seveda ni bilo. Je pa bil Drnovšek z rezultati obiska in pogovori z ameriškim predsednikom skrajno zadovoljen.
Zato sem mesec dni kasneje, tistega dne, ko me je klical zelo zgodaj, vedel, da je nekaj povsem drugače. Da to ne bo običajen dnevni pomenek, ki bi se začel z drobno šalo, vprašanjem, kaj je novega, spraševanjem o predlogu mesta za skupno kosilo ali zgolj sporočilom, naj ga ob določeni uri pokličem po zaščiteni liniji. In na žalost je bilo tako. Drnovšek mi je povedal, da ima hude bolečine, da celo noč ni spal, in me prosil, naj mu čim prej poiščem zdravnika. In naj bo iskanje hitro in diskretno, saj da je za vse hudo morda krivo le nesrečno naključje, ocvrti sir, ki da ga je jedel prejšnji večer. Ter da ne potrebuje zdravnika v bohinjsko vladno rezidenco, temveč mora imeti pregled v ordinaciji, ki bo imela ustrezna orodja za preiskave. Bila je sreda, 21. julija 1999. Pisarna notranjega ministra je bila takrat povsem v centru Ljubljane in ob jutranjih prihodih v službo sem pogosto srečaval namestnika ministra za zdravje dr. Janeza Zajca, ki je imel svoje prostore čez cesto. Mislim, da je bilo tako tudi tisto jutro, zato sem ga poklical preko interne vladne povezave. Zajc, bil je zelo operativen, saj je bil pred prihodom na ministrstvo sodelavec dr. Primoža Rodeta, generalnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra, je takoj uredil vse potrebno za Drnovškov pregled v blejskem diagnostičnem centru, najbližjem Bohinju. S predsednikom sva se ponovno pogovarjala uro ali dve kasneje. Izvidi niso dobri, mi je dejal. Peljali so ga v Ljubljano. Obvestil sem Gregorja Golobiča. V Univerzitetnem kliničnem centu so mu potrdili diagnozo hude bolezni ledvic. Drnovšek je bil naslednji dan operiran. Dan je bil drugačen.
Borut Šuklje 