Nihče ne ve, kakšen bo konec

Dvanajstega januarja leta 2003, samo par mesecev preden so ga ubili, je Zoran Đinđić, srbski predsednik vlade, povabil na obisk izjemno vplivnega pisatelja, akademika in občasnega politika Dobrico Ćosića. Predsednik je pisatelju pripovedoval o svoji odločitvi in nameravanih obiskih Nemčije, Velike Britanije, Francije, Rusije in Združenih držav Amerike. Potreboval je sogovornike in zaveznike, saj je želel prekiniti čakanje in začeti pogovor o statusu Kosova. Borut Šuklje strateški analitikwww.borutsuklje.com

In to v času, ko je veljalo zgolj eno mednarodno pravilo, da je dovoljena razprava o vsem, le o statusu Kosova ne, in ko je bila takšna razprava v Srbiji povsem na meji izdaje nacionalnih interesov.

Đinđić je bil prepričan, da lahko takšna politika vodi le v presenečenje, ko se bomo, tako je pravil, nekega jutra zbudili in nas bodo samo še obvestili, da je Kosovo neodvisna država. Saj bo, je nadaljeval, neodvisno Kosovo najlaže nastalo v mraku in tišini. In prav zato moram, je bil prepričan Đinđić, prižgati luči in odpreti razpravo. To je bil razlog, da je tistega januarskega večera, v miru svojega doma, Ćosiću razlagal načrt, kako bo nagovoril najvplivnejše evropske državnike in jih prepričal, da se ne more v Srbiji prav nič pomembnega spremeniti, dokler kosovsko vprašanje ne bo rešeno in ne bo Srbija teritorialno določena.

Govorila sta tudi o delitvi Kosova. Pravzaprav se je Ćosić spomnil, da je konec leta 1991 ali na začetku leta 1992, tik preden je bil izvoljen za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije, dobil (seveda neuraden) ameriški predlog o delitvi Kosova. Ćosić je bil prepričan, da je mogoče nasprotja – vedno je uporabil izraz zgodovinski antagonizem – med Srbi in Albanci rešiti samo s kompromisom in trajno razmejitvijo, ki bo šele omogočila razvoj. Đinđić je nekaj dni kasneje poslal pisma v najpomembnejše evropske prestolnice, Moskvo in Washington.

Njegova ključna teza je bila, da glede kosovskega problema mednarodna skupnost ni dosledna ter da tudi zato ni več nikakršnega dvoma, da je Kosovo de facto neodvisna država. In da Srbija nima nikakršne možnosti vpliva na te procese. Zato je predsednik predlagal, da se odpre razprava o novem ustavnem okviru, ki bi priznala srbsko entiteto kot politični subjekt, ki prek svojih institucij uveljavlja svoje interese.

Đinđić je ta novi politični sistem Kosova razumel kot koncept sodelovanja dveh entitet, albanske in srbske. Obe bi imeli svoje posebne institucije za upravljanje in organiziranje gospodarskega, kulturnega, izobraževalnega, zdravstvenega sistema, skupne interese pa bi uveljavljali prek skupaj ustanovljenih državnih ustanov. Ob tem bi morala imeti Srbija tudi učinkovite mehanizme za zaščito kulturnih in verskih spomenikov.

Nekaj mesecev kasneje so dr. Zorana Đinđića ubili. Njegova pisma so ostala brez odgovorov.

Pet let kasneje, 10. oziroma 11. januarja 2008, se je pogovor o Kosovu ponovil. Tokrat sta govorila ameriški predsednik in nemška kanclerka, George Bush in Angela Merkel. Gradivo sta pripravili zunanji ministrstvi in tajni službi obeh držav, zato je bil lahko pogovor kratek in zelo določen. Dogovorila sta se , da bosta obe državi neposredno po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti priznali Kosovo. Iz pogovora je bilo razumeti, da bodo temu takoj sledile še italijanska, francoska in angleška vlada. Sogovornika sta bila prepričana, da bo priznanje pomenilo pomemben del nove stabilizacije razmer na zahodnem Balkanu.

Deset let kasneje, 6. februarja letos, je Evropska komisija sprejela novo širitveno strategijo za države regije. Svoje mesto je v dokumentu dobilo tudi Kosovo. Obeti Prištini so precej megleni in oddaljeni v skorajda neoprijemljivo in nepredstavljivo prihodnost. Tudi zato niso bili sprejeti s prav posebnim navdušenjem. Pravzaprav so znova odprli vprašanje, ali je članstvo v EU za Kosovo sploh dosegljivo.

Problemi Kosova so realno težko rešljivi. Tu mislim najprej na začetek delovanja posebnega mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na Kosovu konec devetdesetih let. To je bil čas terorja nad Srbi. Oblasti v Prištini – nekateri izmed najvišjih nosilcev državnih funkcij so med osumljenci – delu sodišča nasprotujejo. Šele po izrazitem in povsem neprikritem političnem in diplomatskem pritisku Nemčije, Italije, Francije, Velike Britanije in Amerike so prenehali nasprotovati začetku dela posebnega sodišča. Ramush Haradinaj, kosovski premier, je moral javno povedati, da ne bo več oviral dela sodišča. Seveda vsi vedo, kakšne politične posledice bo povzročil začetek dela sodišča in kaj se bo zgodilo, ko bodo poslani prvi sodni pozivi na državne naslove.

Drugi kosovski problem je priznanje delovanja skupnosti srbskih občin, ki je bilo predvideno z bruseljskim sporazumom Beograda in Prištine, podpisanim konec julija 2015. V skladu s sporazumom naj bi občine severa Kosova oblikovale Skupnost, ki bi imela svoj statut, predsednika, podpredsednika, vlado in skupščino ter upravljalske pristojnosti na področju ekonomije, planiranja, razvoja, izobraževanja in zdravstva. Ustavno sodišče Kosova je nekaj mesecev kasneje, decembra 2015, odločilo, da dogovorjeni principi delovanja skupnosti srbskih občin niso v skladu z kosovsko Ustavo in nekako vse skupaj zamrznilo. Na veliko zadovoljstvo kosovskih oblasti.

Tretja velika težava je razmejitev Kosova in Črne gore. Državi sta osmega avgusta 2015 na Dunaju slavnostno podpisali sporazum o določitvi meje. Kot mejo sta enostavno priznali tisto, ki je bila določena z Ustavo nekdanje SFRJ iz leta 1974. Kmalu po sprejetju sporazuma in njegovi ratifikaciji v parlamentu Črne gore so se v Prištini začele težave. Pojavil se je neke vrste hrvaški sindrom zavračanja vsega, kar je podpisano. Že na prvi seji novoizvoljene Haradinajeve vlade so pričakovano sklenili, da je potrebno sporazum preklicati in začeti z novo markacijo meje, saj naj bi po podpisanem sporazumu Kosovo izgubilo 8000 hektarjev ozemlja.

Črna gora je predlog o novem sporazumu prav tako pričakovano zavrnila. Prav na tej točki se kaže, da bodo mednarodna arbitražna sodišča, tako kot je napisano v evropski širitveni strategiji, edina možnost in edini instrument rešitve mejnih vprašanj na zahodnem Balkanu. Zato sta hrvaški sindrom zanikanja vseh mednarodnih pogodb, ki niso neposredno v njihovo korist, in hrvaški spor z haaškim arbitražnim sodiščem tako nevarna. Prav s kosovsko ratifikacijo mejnega sporazuma je povezan problem vizne liberalizacije za državljane Kosova. Tudi v Bruslju bo potreben resen političen razmislek, kako pomagati.

Zelo je predvidljiva možnost, prve ideje so že na mizah, da če se bo proces približevanja Evropski uniji zaradi postavljenih pridružitvenih pogojev upočasnil, se bosta začeli razpravi o možnostih delitve Kosova in priključitve albanskega dela državi Albaniji.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s