Borut Šuklje

Obtožbe ali vsaj sumničenja in namigovanja se skoraj tako redno kot letni časi izmenjujejo in ponavljajo. Osumljeni je vedno določen vnaprej, zato se opisi njegove krivde razlikujejo le po trdoti orisa dejanja, ki naj bi bilo storjeno. Kot po pravilu se bolj ali manj prirejene zgodbe ponavljajo vsakič, ko se ali politično ali pravno aktualizira spor o državni meji.

Tako je bilo tudi tokrat, ko je včeraj ugledni zagrebški tednik, Globus, objavil tekst prav tako ugledne zagrebške profesorice, dr. Mirjane Kasapović, o dolgi tradiciji slovenske protihrvaške politike. Tokratna obtožba, da naj bi Slovenija dala mandat takratnemu predsedniku Srbije, Slobodanu Miloševiću, za začetek vojne na Hrvaškem, uničenje Vukovarja in napad na Dubrovnik, pa je vsaj po svoji grobosti, popolna novost. Sporočilo obtožbe je samo deloma namenjeno hrvaški javnosti, zaradi vnovične buditve občutja nelagodja ali celo nestrpnosti do sosednje države.
Prav tako je samo deloma naslovljeno na slovensko javnost,na tisti del, ki je v dvomu glede odločitve slovenske vlade o rešitvi spornega mejnega vprašanja s Hrvaško.
V celoti pa je naslovljeno na zainteresirano mednarodno javnost in diplomacijo. Tisto, ki spremlja spor, ki ga vodi država Hrvaška z Mednarodnim arbitražnim sodiščem v Haagu ter razsodbo o določitvi tudi morske meje med Slovenijo in Hrvaško. Vsebina spora je zelo preprosta. Hrvaška dokazuje, da zanjo ne morejo veljati vse tiste mednarodne obveze ali sodbe, ki ji ne ustrezajo ali bi povzročile druge posledice in da prav zaradi tega ne more sprejeti sodbe haškega arbitražnega sodišča. Tudi zato ne, ker bi lahko postal princip arbitražnega reševanja odprtih mejnih vprašanj, ki jih ima na jadranskem morju z Bosno in Hercegovino ter Črno goro in na reki Donavi s Srbijo, za Hrvaško vir novih težav in novih sporov, saj bi bile odločitve sodišča lahko drugačne od želja uradnega Zagreba.
In prav tej javnosti , v Berlinu, Parizu in Bruslju, je včeraj objavljeni tekst v reviji Globus, tudi namenjen. Sporoča jim, da je Hrvaška žrtev dolgotrajne slovenske zarote, ki se začne vsaj že z notranjim ministrom v stari Jugoslaviji, Antonom Korošcem, nadaljuje z Milanom Kučanom in tudi sedanjim predsednikom slovenske vlade dr. Mirom Cerarjem. Da tudi zato ne morejo in ne smejo od nje zahtevati, da prizna odločitev arbitražnega sodišča, ki posega tudi v spomin na »smrt tisoče vojakov in civilistov, stotine razrušenih mest in vasi«, ki so bili, vsaj posredna, posledica takšne slovenske zarote.

Dokaz takšne trditve in obtožbe naj bi bil sestanek slovenskega in srbskega državnega vodstva, 24. januarja 1991.

Srečanja se dobro spomnim, takrat sem vodil slovensko nacionalno televizijo, urejal programe in imel seveda zelo dober pregled nad vsemi zlasti političnimi dogodki. Pogovor sta vodila Kučan in Slobodan Milošević, v slovenski delegaciji pa so bili še član predsedstva, Dušan Plut, predsednik parlamenta, France Bučar in podpredsednik vlade, dr. Jože Mencinger.
Sestanek je imel dve ključni tezi.
Prvo, da mora reševanje jugoslovanske krize izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki je lahko omejena samo z enako pravico drugih narodov, da mora spoštovati različnost interesov ter ne sme biti v škodo drugih narodov. In da v skladu s tem, Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi.
Druga teza je bila, da se morajo v skladu s sklepi helsinške konference in načelom o nenasilnem spreminjanju meja, dogovarjati republike oziroma nove države.
V Zagrebu je bil sestanek razumljen kot proti hrvaški dogovor. Prav zato se je Kučan istega dne, zvečer, srečal z dr. Franjo Tuđmanom, mu obnovil potek beograjskega pogovora in predvsem pojasnil, da prav ista pravica samoodločbe in življenja v eni državi, velja tudi za Hrvaško. Tuđman je bil po pogovoru zadovoljen. A ne povsem. In za takšno Tuđmanovo nelagodje nista bila kriva, ne Kučan in še manj Slovenija.
Krivec je bila vsebina beograjskega pogovora, ker je bila v nasprotju s Tuđmanovo politično filozofijo in državniško doktrino.

Na enem prvih pogovorov, takrat še, hrvaških in slovenskih opozicijskih strank, leta 1990, na gradu Otočec, Tuđman ni več govoril o avnojskih mejah bivših jugoslovanskih republik, temveč o naravnih in zgodovinskih mejah. In prav to ga je družilo z Miloševićevo politiko. Ni ju družilo samo obče prepričanje, da razpada Jugoslavije ni več mogoče preprečiti, kar je bilo takrat že povsem prepoznavno dejstvo, temveč ju je usodno povezala misel, da morajo iz Jugoslavije po razpadu iziti narodi kot taki in ne republike. Tuđman je prav v razpadu Jugoslavije videl pravo zgodovinsko priložnost oblikovanja idealne in čiste, velike Hrvaške.

25. februarja 1990 je izšel proglas Tuđmanove stranke, kjer kot enega ključnih programskih ciljev navaja oblikovanje novih naravnih in zgodovinskih hrvaških meja. Dosegel bi jih s tako imenovanim humanim preseljevanjem (nečistega) prebivalstva ter delitvijo Bosne in Hercegovine.
Drugi razlog Tuđmanovega nezadovoljstva je bil v datumu. Istega dne, istega 24. januarja 1991, ko se je Kučan sestal z Miloševićem, je Stipe Mesić prinesel v Beograd Tuđmanovo povabilo Miloševiću na zaupen sestanek o rešitvi jugoslovanske krize.
Dva meseca kasneje sta v Karađorđevu, med sprehodom po bivših Titovih loviščih, iskala načine za uresničitev koncepta dveh velikih držav, velike Hrvaške in velike Srbije.

Tuđman je bil prepričan, da Jugoslovanska armada ne bo nikoli napadla Hrvaške. Imam osebna zagotovila, generala Veljka Kadijevića, je ponavljal. Zato je tudi 30. julija 1991 sklical Vrhovni državni svet, pojasnil, da je ključ rešitve krize samo njegov dogovor z Miloševićem in delitev BiH, povedal, da je bila vojna v Sloveniji dogovorjena, odpovedal skupni obrambni sporazum Hrvaške in Slovenije ter zamenjal generala Špeglja, ki mu je upal ugovarjati in zahteval naj hrvaška vojska onemogoča premike jugoslovanske vojske proti Sloveniji. To je bila prva posledica sporazuma Miloševića in Tuđmana.
Brez tega ne moremo razumeti ne kasnejšega padca mesta Vukovarja, ko hrvaški branilci enostavno niso več smeli dobiti orožja in novega streliva, ne razlogov kasnejšega premika bojišča v Bosno.

Tuđman je bil v času najhujših spopadov pripravljen prodajati srbski vojski nadomestne dele za tanke in oklopna vozila samo, če dobi zagotovilo, da je Prevlaka na morski meji s Črno goro, Hrvaška.

Danes je za odpoved mednarodne razsodbe o morski meji s Slovenijo, očitno prav tako dovoljeno prav vse.

Tudi obtožba o stoletni, proti hrvaški zaroti.