72 ur za premierjev odgovor Tromblonu

Federica Mogherini, zunanja ministrica držav EU, verjetno nikoli ni ne srečala in še manj spoznala upokojenega polkovnika hrvaške vojske Petra Janjića. Zelo verjetno tudi nikoli ni prebrala njegove knjige spominov Žejni krvi, lačni izdaje, o obrambi in padcu ter kasnejši golgoti mesta Vukovar.
Knjiga polkovnika Petra Janjića je ob vseh opisih trpljenja in smrti odprla tudi nikoli povsem odgovorjeno skrivnost, ki je danes prav tako aktualna, kot je bila v devetdesetih letih. Zakaj hrvaška oblast ni pomagala Vukovarju in je pustila mesto pasti?

Brez odgovora na to vprašanje ne moremo razumeti kasnejših vojn v Bosni in Hercegovini ter dogovorov srbskega in hrvaškega predsednika, Miloševića in Tuđmana o dokončni rešitvi jugoslovanskega vprašanja.
Polkovnik Janjić, z vojnim imenom Tromblon, je pred dvema dnevoma, v sredo zvečer, ponovno pisal. Tokrat ne novih spominov, temveč pismo, svojevrsten političen pamflet, ki ga je namenil predsedniku hrvaške vlade, Andreju Plenkoviću. Predsedniku je dal 72 ur za odgovor. Pa si polkovnik ne želi in ne pričakuje Plenkovićevega pisma, temveč Plenkovićevo akcijo in vojaški odgovor sosednji državi. Plenkovićev bum-bum. Če tega ne bo storil, bodo, tako piše polkovnik, to storili oni, upokojeni vojaki ter organizirali floto stotih ribiških čolnov in ladij vojnih veteranov ter dokončno zaščitili hrvaško državno mejo s Slovenijo pred nezakonitimi posegi tuje policije v hrvaških teritorialnih vodah.

Do tu bi bilo polkovnikovo pismo zgolj eno izmed mnogih odzivov na aktualen spor hrvaške vlade in mednarodnega arbitražnega sodišča o izrečeni sodbi in določitvi hrvaške državne in pomorske meje z republiko Slovenijo. A se nadaljuje z novim opozorilom. Da Hrvaška, predvsem zaradi neodločnosti vladajočih politik, nima urejenih mejnih vprašanj s sosednjimi državami in da je prav to razlog, da Srbija zaseda 24.000 hektarjev hrvaškega teritorija ob mejni reki Donavi.
Navedba ima svoja ozadja, predvsem pa kaže na zmuzljivost hrvaške državne politike o mejah, saj spreminja načela ureditve in rešitve mejnih vprašanj povsem v skladu s svojimi interesi. In prav zaradi tega je na Donavi leta 2001 res prišlo do bum-buma.

Federica Mogherini je 18. decembra lani, kratek čas pred polkovnikovim pismom Plenkoviću, gostila predsednico srbske vlade ter predsednike vlad Albanije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova in Makedonije. Ob znanih tezah o pomenu članstva držav zahodnega Balkana v EU in določitvi leta 2025 kot nove meje za sprejem Srbije in Črne gore, se je na večernem sestanku skorajda prikrito ponavljala obveza o ureditvi medsebojnih mejnih vprašanj. Le predsednik makedonske vlade, Zoran Zaev, se je ob tem lahko mirno zleknil v svojem stolu in opazoval sogovornike, saj je Makedonija edina država, ki ima povsem urejeno vprašanje meja. Mogherinijeva je govorila o odločiti Evropske komisije, da so rešena mejna vprašanja brezpriziven pogoj novega članstva v EU, saj da nihče ne želi uvažati desetletja nerešenih sporov.

To je ključna novost. Sposobnost posamičnih vlad, da dogovorno zaprejo mejna vprašanja in določijo meje svojih držav bo temeljno merilo njihove mednarodne uspešnosti in pripravljenosti za skupno življenje v EU.
Postavljen je torej nov temeljni pogoj. Če je bila po letu 2000 to sposobnost vlad balkanskih držav za sodelovanje s haaškim sodiščem za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, bo to poslej, po letu 2017, sposobnost vlad istih držav urediti medsebojna mejna vprašanja.

Oba temeljna pogoja pomenita več, kot bi lahko sklepali zgolj po opisu. Sodelovanje s sodiščem v Haagu ni bil samo stalen strah predsednikov vlad ob obiskih glavne tožilke Carle del Ponte ter nelagodje ob njenih zahtevah, temveč je bilo neposredno in skorajda otipljivo merilo moči in odločenosti za spremembe. Za spoštovanje razlik, pravic do drugačne vere, jezika, običajev, sprave in demokracije. Zato sta bila srbski in hrvaški premier, Zoran Đinđić in Ivo Sanader, evropsko uspešna. Ne zato, ker sta se znala dogovoriti z glavno haaško tožilko, temveč ker je bila pogoj takšne odločitve sposobnost prepričati svoje politične partnerje in nasprotnike, da je spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega pravnega reda pogoj razvoja.

Đinđićeva odločitev o izročitvi Slobodana Miloševića ni bila samo pravosodna, bila je predvsem dokaz nove politične doktrine. Prav tako danes, leta 2018, ureditev mejnih vprašanj ni samo sposobnost ustreznega organiziranja vladnih služb in geodetov, temveč predvsem dokaz politične moči predsednika vlade ali države, da dobi v parlamentu zadostno podporo za takšno odločitev. Zato se zdi zadnji bruseljski sestanek Mogherinije še posebej pomemben. Določil je načelo, ki ga je potrebno izpolniti.

Leta 2000 je bil način sodelovanja z mednarodnim haaškim sodiščem skorajda neposredno povezan ali nagrajevan s finančnimi pomočmi posamičnim državam regije. Tudi leta 2018 je ta finančni mehanizem pripravljen. Promovirala ga je nemška kanclerka Angela Merkel s tako imenovanim Berlinskim procesom, sistemom velikih infrastrukturnih investicij v regijo.

Države zahodnega Balkana zadnjih dvajset ali nekaj manj let niso bile sposobne z medsebojnimi pogajanji rešiti odprtih mejnih vprašanj. Leta 2015 sta Črna gora ter Bosna in Hercegovina podpisali mejni sporazum, vsi ostali so daleč od rešitve. Tudi tisti, o katerem piše polkovnik, med Hrvaško in Srbijo. Zato je bil princip arbitraže, kot pomoč tretjega, za vse države regije tako vabljiv. Tudi za določitev hrvaške meje z Bosno in Hercegovino, za rešitev mirujočega mejnega vprašanja Hrvaške in Črne gore, Črne gore in Srbije ter seveda Kosova.
Hrvaški spor z mednarodnim arbitražnim sodiščem o razsodbi in dokončni določitvi meje s Slovenijo je predvsem spor o enem temeljnih načel delovanja EU, o spoštovanju pravnega reda. Brez tega ostajajo samo še polkovniška pisma.
Decembrski sestanek Mogherinijeve s predstavniki držav zahodnega Balkana in določitev načela ureditve odprtih mejnih vprašanj kot pogoja polnopravnega evropskega članstva, je bila tudi vnovična promocija arbitraže in arbitražnega sodišča. Tudi kot del evropske pomoči regiji.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s