Razlog zadovoljstva je bila vsaj na prvi pogled ena sama beseda. Zelo kmalu se je začelo ob njej sestavljati zapletene zgodbe o naivnosti in prepredenosti, ki bi bile lahko zanimivo branje, a temu niso bile namenjene. Saj je bilo njihovih bralcev zelo malo, a jih je prav teh nekaj izkazovalo avtorju nadvse globok poklon in izražalo skrajno občudovanje. Čeprav tudi danes ne vemo povsem natančno, kdo je bil odkritelj tiste usodne besede, si je politične zasluge pripisal, najverjetneje povsem po pravici, takratni predsednik hrvaške vlade, Zoran Milanović.
V zagrebški restavraciji Tač, kjer je običajno obedoval, se je enega izmed pozno marčevskih dni slišal zadovoljen smeh. Bil je čas nekje med koncem dolgih kosil in začetkom zgodnjih večerij. Takrat sem prvič nekaj slišal, resda posredno, da je bila razlog veselja, beseda memorandum. Milanović je seveda natančno vedel, o čem govori in zakaj se zadovoljno nasmiha. Za uporabo, uradniško suhoparne besede memorandum, se je, tako je ocenil in zato se mu je klanjalo celotno omizje, skrival dokončen prelom s sporazumom o ureditvi odnosov med dvema državama, Slovenijo in Hrvaško, ki sta ju po desetletje in več dolgih pogajanjih najboljših vladnih uradnikov, ekspertzov, ministrov in predsednikov različnih hrvaških vlad, podpisala premiera dr. Ivica Račan in dr. Janez Drnovšek. Sporazum je bil parafiran, a ga Hrvaška nikoli ni nameravala priznati ali ratificirati v svojem parlamentu. Vodilni hrvaški politiki so zgolj ponavljali, da gre za nepomemben dokument, da so se o vsebini pogajali raznorazni, tudi zelo sumljivi posamezniki, da ga je zato potrebno zavreči in začeti z točke nič, nov krog pogovorov, ki naj pripeljejo do novega in pravičnega dogovora.
Milanović, kar se velikokrat pozablja, je dober pravnik. Aprila 1990 se je, kot eden izmed najboljših študentov zagrebške pravne fakultete, skupaj z prijateljem in kasneje svojim nadvse vplivnim svetovalcem, Sinišo Petrovićem, udeležil tekmovanja najprestižnejših evropskih pravnih fakultet. Tema srečanja je bil namišljen spor med dvema državama in kako pripraviti zmagovalni odgovor na tožbo. In Milanović, tudi po zaslugi učiteljev, Budislava Vukasa in Davorja Vidasa, s katerima se je na tekmovanje pripravljal, je bil odličen. Vse tri je dosti kasneje, Milanović je že bil predsednik hrvaške vlade, povezalo iskanje, kako odpovedati sporazum Drnovšek Račan.
V ponedeljek, 11. marca 2013 je bil na gradu Mokrice, pomemben sestanek. Bilo je veliko državniških in tudi povsem osebnih sporočil. Predvsem o pomenu dobrih medsosedskih odnosov, pomenu medsebojnega razumevanja in lahkoti iskanja novih rešitev. Pa tudi besed o tem, kje zelo blizu meje so živeli Milanovićevi stari starši in podobnem. Oba predsednika vlad, Milanović in Janez Janša sta ob zaključku srečanja podpisala memorandum dveh vlad, s katerim se je hrvaška vlada zavezala, da bo ustavila vse postopke proti slovenskim bankam, dokler ne bo dosežena celovita rešitev spora o Ljubljanski banki. Da bo takšna, pravična in za obe državi sprejemljiva rešitev, najdena v oviru pogajanj o nasledstvu bivše SFRJ, ter da bodo prav zato vsi sodni spori pred zagrebškemi sodišči ustavljeni.
Skrivnost besede memorandum se je tudi za tiste, ki so se zgolj nasmihali politični naivnosti interpretacij zadovoljstva omizja iz restavracije Tač in ga pripisovali zgolj delicijam lastnice, gospe Miličević, dokončno odprla prve dni novembra 2013.
Sodnik enega izmed zagrebških sodišč, Nikola Raguz, je takrat tudi javno razkril, skrivnost besede memorandum. Sodnik Raguz je odločil, da se bodo nadaljevali vsi sodni postopki proti Sloveniji, saj da je memorandum, ki sta ga na Mokricah podpisala predsednika vlad pravzaprav nepomemben kos papirja, ki nima prav nikakršnega pravnega ali kakršnega koli drugega učinka. In temu dodal, kar je seveda odličen študent prava Milanović vedel že, ko je memorandum podpisoval, da to ni nikakršna meddržavna pogodba in da dokument ni bil objavljen ne v hrvaškem uradnem listu in še manj potrjen v hrvaškem parlamentu. Da je za hrvaško državo in pravosodje povsem nepomemben.
Jadranka Kosor in Borut Pahor, kasnejša predsednica hrvaške in predsednik slovenske vlade, sta ob ameriški in pomoči Evropske komisije, podpisala sporazum o arbitraži. O pomoči tretjega, mednarodnega arbitražnega sodišča, pri rešitvi in določitvi meddržavne meje. Kmalu po podpisu so se slišala prva sporočila namenjena hrvaški vladi, da je potrebno najti način in iz sporazuma izstopiti. Saj, da tokrat prvič po razpadu Jugoslavije in hrvaških pogajanjih s sosednjimi državami o meji, ne gre za bilateralni dogovor o iskanju sporazuma, temveč je v proces vključeno mednarodno pravosodje. Da torej ne bo mogoče ponavljati ustaljene prakse odpovedi vsemu dogovorjenemu in sporočilu, da je potrebno začeti vse znova, saj bo v primeru nespoštovanja razsodbe, Hrvaška v sporu z mednarodnim pravnim redom.
Zadnji obisk, slovenskega predsednika vlade dr. Mira Cerarja, 19. decembra letos v Zagrebu in pogovore s hrvaškim kolegom, Andrejem Plenkovićem, sem zato razumel predvsem v posredniški vlogi. Slovenija nima mejnih sporov z republiko Hrvaško. O poteku meje, tudi in predvsem v Piranskem zalivu in svojevrstni rešitvi slovenskega stika z odprtim morjem, je presodilo mednarodno arbitražno sodišče v Haagu. In Slovenija bo to odločitev čez nekaj dni tudi uveljavila. Hrvaška je v sporu z odločitvijo arbitražnega sodišča in temeljnim postulatom Evropske unije, spoštovanjem mednarodnega pravnega reda.
Predsednik Evropske komisije, Jean – Claude Juncker enostavno ve, da je prenevarno začeti z posredniško misijo njegovega namestnika Fransa Timmermansa, brez zagotovil za uspeh.
Princip zagrebškega zavračanja mednarodne razsodbe se je namreč začelo nevarno širiti po Balkanu.
Nazadnje prav te dni z podpisovanjem posebne peticije poslancev parlamenta Kosova o ukinitvi posebnega mednarodnega sodišča za zločine, ki so jih storili pripadniki osvobodilne vojske Kosova. Besednjak in argumenti so podobni. Poslušal sem predsednika Kosova, Hashima Tachija, intervju je dal pred nekaj dnevi televiziji Klan Kosova, kjer je povedal, da je bilo sodišče ustanovljeno z mednarodno prisilo in danimi obljubami o liberalizaciji viznega režima, hirega članstva v Interpolu in Svetu Evrope, da pa se ni zgodilo še nič od tega in da je potrebno zato mednarodno sodišče enostavno ukiniti. Srbski predsednik, Aleksandar Vučić je prav te dni preložil svoj obisk v Zagrebu in ponovno odprl občutljivo temo o številu izginulih, pregnanih ali ubitih Srbov in številu prav tako pregnanih, izginulih in ubitih Hrvatov med jugoslovanskimi vojnami.
Zagrebško politično sporočilo o lahkotnosti zavrnitve mednarodnega pravnega reda se nalezljivo širi po Zahodnem Balkanu.
Borut Šuklje 