Zadnja sodba haaškega sodišča

Dr. Franjo Tuđmana in Slobodana Miloševića je, in v nasprotovanju, in ponavljajočem se sovraštvu ter vojni, družila ključna politična misel.
Da je razpad bivše Jugoslavije prava priložnost spremembe obstoječih republiških meja tako Hrvaške kot Srbije.
Ko je Milošević prevzemal oblast, odstranjeval in likvidiral svoje nasprotnike ter postajal nova politična ikona je vedel, da mora govoriti o spremembah. Ne samo zato, ker je bil to čas ob koncu osemdesetih let, ko so evropski komunistični režimi padali in se je napovedoval padec berlinskega zidu, temveč predvsem zaradi krepitve svoje moči.

Dobro leto pred njegovo izvolitvijo, je predsedstvo Srbske akademije znanosti in umetnosti imenovalo komisijo, leta 1985, in ji naložilo naj pripravi poseben memorandum o razmerah v Jugoslaviji in še posebej o vprašanju Srbije v takratni Jugoslaviji. V času njegove izvolitve so bile ključne določitve memoranduma že znane. Da je bila Srbija v drugi Jugoslaviji vedno zapostavljena republika, da so Srbi na Hrvaškem ogroženi, da obstaja tajna republiška koalicija proti Srbiji in da je zato potrebno zahtevati združitev vseh Srbov v eno državo. To je pomenilo dokončno ureditev razmer na Kosovu ter teritorialno združitev Srbije z deli ozemlja Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Takrat Milošević Tuđmana še ni poznal. Je pa Tuđman, Titov general in kasnejši hrvaški politični zapornik in disident, beograjski politični prevrat spremljal. In se odločil. Da bo nadaljeval s pobudo sporočeno desetletje pred tem Milovanu Đilasu o potrebi po medsebojnih pogovorih o srbsko – hrvaških odnosih. Takrat sta Đilas in Dobrica Ćosić pritrdila osnovni tezi, da lahko o usodi Jugoslavije odločata le Zagreb in Beograd.

Kakorkoli, po vrsti odločitev, ki očitno niso bila samo naključna ali slučajna je vodstvo hrvaške milice in tajne policije leta 1987 dobilo odobritev zveznih jugoslovanskih oblasti, zelo verjetno Staneta Dolanca, ki je nadziral vse službe ter Tuđmanu izdalo veljavni potni list. To je pomenilo, da je lahko odpotoval v Kanado in Ameriko na obisk k politično najvplivnejšemu delu hrvaških izseljencev, jim predstavil svoj politični načrt ustanovitve nove hrvaške politične stranke ter promoviral svojo predsedniško kandidaturo.
Tuđmanov glavni konkurent za vodenje nove hrvaške politične stranke HDZ je bil dr. Vladimir Veselica. Tudi politični zapornik in disident. Med njunima programoma je obstajala vsaj ena razlika. Prav pri tej se moram ustaviti.
Brez tega ne moremo razumeti vsebine zadnje sodbe, ki jo je proti šestorici bosansko hercegovskih Hrvatov, pred dnevi izreklo Mednarodno sodišče za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije v Haagu. Obsodbe, ki je tudi obsodba takratne hrvaške državne politike in njenih liderjev. Tuđman je nekaj let pred svojo pomembno ameriško potjo napisal knjigo z naslovom Nacionalno vprašanje v Evropi. V njenem tretjem poglavju, o nacionalnem vprašanju v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, najprej ugotovi, da so tako imenovane avnojske meje določene na škodo Hrvaške ter v korist Srbije in Črne gore, ter takoj zatem temu doda nesoglasje, da je postala Bosna in Hercegovina posebna republika, čeprav je bila vedno v svojem največjem delu povezana s Hrvaško, s katero tvori neločljivo povezano geografsko in gospodarsko prometno celoto.
Če Tuđman proti temu protestira, pa seveda tudi pove katera federalna ureditev bi bila pravičnejša od tako določenih notranjih, medrepubliških meja. Tuđmanov zgled je bila banovina Hrvaška, dogovorna tvorba iz leta 1939 z vključeno zahodno Hercegovino, pa tudi tistimi bosanskimi mesti, kjer naj bi bili Hrvati večinski prebivalci. Znotraj te paradigme je bila umeščena tudi teza o humani preselitvi prebivalstva in oblikovanju čistih nacionalnih območij. Tuđmanov predsedniški konkurent, dr. Veselica, je promoviral nasprotno tezo, o celoviti Bosni in Hercegovini, ter tudi zato izgubil volitve.

16. marca 1991 je Milošević prvič govoril o vojni. Na zaprtem sestanku s predsedniki občin je povedal, da državne meje vedno določajo močni. Da meni, da je pravica Srbije, da vsi Srbi žive v eni državi. In da je borba del takšne pravice. Samo nekaj dni pred tem je poslal sporočilo v Zagreb. Stjepan Mesić takratni član predsedstva Jugoslavije je protestiral pri srbskemu članu predsedstva Borislavu Joviću zaradi Miloševićeve podpore upornim Srbom na Hrvaškem. Jović naj bi mu odgovoril, tako navajajo hrvaški vojaški viri, da jih Srbi na Hrvaškem ne zanimajo saj, da gre za njihove državljane. Da pa je njihov interes pridobiti večji del Bosne in Hercegovine.
Sporočilo je bilo prenešeno. Tu nastane majhna nejasnost. Ali je Tuđman posredoval vabilo Miloševiću za takojšen medsebojni sestanek prek svojega predstojnika predsedniškega urada, Hrvoja Šariniča ali ponovno preko Mesića. Srečanje je bilo hitro dogovorjeno. 25. marca 1991 sta se predsednika sestala v Karađorđevu. Po uvodnih Tuđmanovih protestih zaradi srbske vojaške pomoči upornemu Kninu je Milošević odgovoril, da se lahko dogovorita o popolnoma vsem. Nato sta se dobre štiri ure sprehajala in pogovarjala sama. Brez prič in uradnih zabeležk.
Mesić kasneje pripoveduje o Tuđmanovi evforični vrnitvi v Zagreb. Najožji sodelavci so ga čakali, priletel je s helikopterjem, v njegovih uradih na zagrebški Visoki ulici. Prostore poznam in si jih lahko predstavljam, predvsem pa se vedno spomnim njihovega nenehnega zračenja, saj je bil Mesić strasten kadilec, kadil je posebno vrsto dolgih cigaret, zlati filter 160, ter se vseskozi tudi bal, da bo Tuđman ob katerem ob svojih prihodov, začutil vonj tobačnega dima. Ali je bilo tako tudi tistega večera ob prihodu iz Karađorđeva seveda ne moremo vedeti. Vemo pa, da je Šarinić takoj po vrnitvi na konferenčno mizo razprostrl vojaške mape in dobesedno rekel, »poglejte to nam nudi Milošević«

Bosna in Hercegovina je bila razdeljena tako, da bi Hrvaška dobila vsa ozemlja tako imenovane banovine ter Veliko Kladušo, Cazin in Bihać. Tuđman je Miloševićevi ponudbi verjel in takoj tudi imenoval državno komisijo, ki naj bi se o takšnih novih mejah med Hrvaško in Srbijo, vključujoč z izdelavo ustreznih topografskih map, tudi dogovorila.
Konec julija istega leta je Tuđman sklical sejo Vrhovnega državnega sveta. Šlo je dejansko za njegov obračun in odstavitev generala Martina Špeglja. To je bila prva posledica njegovega razumevanja dogovora z Miloševićem. Špegelj je bil odstranjen ker je želel ob agresiji JLA na Slovenijo spoštovati dosežen dogovor s slovenskima obrambnim in notranjim ministrom, Janezem Janšo in Igorjem Bavčarjem ter blokirati jugoslovansko armado ob prehodu hrvaškega ozemlja. Tuđman je takšno sodelovanje zavrnil, saj kot je poudarjal na omenjeni seji, je ključ rešitve jugoslovanskega vprašanja na relaciji Srbije in Hrvaške.
Da je bila, govoril je, tako imenovana, vojna v Sloveniji dogovorjena ter da je Špegelj želel Hrvaško zvleči v past in katastrofo. Saj, da ima sam nedvoumna zagotovila generala Veljka Kadijevića, da jugoslovanska vojska nikoli ne bo napadla Hrvaške. Tuđman se je pri tem zagotovilu najverjetneje skliceval na svoj zaupen pogovor s Kadijevićem v njegovi beograjski rezidenci dober mesec pred tem. Da je torej potrebno vztrajati na dogovoru z Miloševićem in dokončnem sporazumu s Srbi.

Predsednik Tuđman je vse svoje sestanke, pogovore in drobne klepete snemal. Zaradi zgodovine. Tako je bila posneta tudi njegova ocena, dne 17. septembra1991. Rekel sem, pravi Tuđman in se sliši z uradnega magnetofonskega traku predsednika hrvaške države, del Bosne in Hercegovine Srbiji, del Hrvaški. Lahko pa, nadaljuje, tudi muslimanska državica v sredini, tista zgodovinska Bosna, ki ne bo imela več ambicij oblikovanja velike islamske države v Evropi.
Po koncu krvavih in brutalnih jugoslovanskih vojn je bilo ustanovljeno posebno mednarodno sodišče za sojenje vojnim zločincem v Haagu. Leta 1999 je bilo sojenje hrvaškemu generalu Tihofilu Blaškiću.

Ameriški tožilec Gregory Kehoa je v svoji zaključni besedi obtožil hrvaškega predsednika Tuđmana kot kreatorja delitve Bosne in Hercegovine ter etničnega čiščenja Bošnjakov. Kot je bilo videti iz obrazložitve je ameriški tožilec razumel Tuđmanove spise o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji, ki so prvič v Ameriki izdani že leta 1981 kot načrt, ki je napisan pet let pred srbskim Memorandumom in vsaj leto pred Miloševićevim prohodom na oblast.
Hrvaška uradna politika je tako divjo obtožbo enostavno preslišala. V obtožnici istega sodišča, 2. marca 2004, proti šestorici bosansko hercegovskih Hrvatov, ki so bili ta teden tudi pravnomočno obsojeni, se je ponovno pojavilo ime dr. Franje Tuđmana kot glavnega kreatorja zločinov storjenih v hrvaško muslimanski vojni . Obtožen je bil, skupaj z obrambnim ministrom Gojkom Suškom, generalom Jankom Bobetkom in predsednikom republike Herceg Bosne, Mate Bobanom, za organizirano zločinsko dejanje.

Zato sodba, izrečana ta teden, o krivdi šestorice funkcionarjev in vojakov tako imenovane Herceg Bosne za uradni Zagreb ni mogla biti presenečenje.
In so sedanje izjave najvišjih hrvaških funkcionarjev o krivičnem sojenju in spregledu agresorske vloge Miloševića predvsem alibi zaradi zamujenega in preslišanega ter čakanja , da bodo podrejeni izvajalci , vojaški in politični prevzeli vso odgovornost in krivdo.
Samomor generala Praljka med izrekom kazni je žalosten kot je žalostna vsaka posamična smrt.

Haško sodišče je končalo s svojim delom in presodilo o krivdi.

Za priznanje odgovornosti in poklon spominu na vse žrtve v jugoslovanskih vojnah pa bo še potreben čas.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s