Carle del Ponte so se bali. Bila je glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, imela je politično moč in bila ena redkih, ki je znala ukazovati. Njeni obiski Beograda, Zagreba in ostalih prestolnic držav bivše Jugoslavije, zato nikoli niso bili samo običajni diplomatski obiski, temveč vedno pogovori, ki so se jih gostitelji bali. Ko je namreč predala zaprte kuverte z zahtevami po aretacijah osumljenih za vojne zločine ni bilo več nikakršnega prostora za pogajanja, temveč zgolj za odgovor kdaj bodo izročeni haškemu sodišču. Carla del Ponte je dva mehanizma, ki so ji omogačali takšno brezprizivnost. Prvi je bila naloga haškega tožilstva, da ključne evropske prestolnice ter članice Varnostnega sveta OZN obvešča o sodelovanju posamičnih držav in s tem dejansko oblikuje politične ocene o razmerah v teh državah. Drugi mehanizem, je bil prvemu podrejen. Brez pozitivnega mnenja sodišča so se ustavile ali vsaj resno upočasnile odločitve o odprtju mednarodnih denarnih linij in pomoči posamični državi zahodnega Balkana. Oboje sta razumela predvsem dva, dr. Ivo Sanader in dr. Zoran Đinđić, prvi predsednik hrvaške, drugi predsednik srbske vlade. Če Đinđića ne bi ubili, bi bila republika Srbija že država članica Evropske unije, in če Sanader ne bi bil brezpriziven lider, ki je znal odločiti, bi Hrvaška verjetno še danes skupaj z ostalimi državami regije čakala na evropsko polnopravno članstvo.
Del Pontejeva je ponavljala oceno, da je Ratko Mladić po smrti Slobodana Miloševića najbolj odgovoren za krvave zločine storjene v jugoslovanskih vojnah. Mladića so pred njeninimi zahtevami naj ga privedejo na sojenje v Haag najprej skrivali. V začetku leta 2010 pa je sledil preobrat. Preiskali so tudi beograjsko stanovanje njegove soproge in v enem izmed hišnih skrivališč odkrili 18 skrbno vodenih dnevnikov, skoraj 3500 strani Mladićevih zabeležk o njegovih sestankih, pogovorih in srečanjih. Prvi zvezek se začne z 30. decembrom 1991 in zadnji konča z 28.11.1996. Manjkal je najpomembnejši, pisan med 28. januarjem in 14. julijem 1995, v času genocida v Srebrenici.
Dokumenti so postali pomemben del tožilskega spisa in Mladićeve obtožbe za genocid v Srebrenici, granatiranje in obleganje Sarajeva, zločinov proti človeštvu, kršenja zakonov vojskovanja , načrtovanja, spodbujanja in ukazovanja pri najtežjih zločinih. Del dokazov vezanih predvsem na politična ozadja krvavih vojn v BiH in tudi Mladićevih zločinov storjenih na Hrvaškem je sodišče zgolj omenilo.
Mladić je bil v sredo, 22. novembra 2017, obsojen na najvišjo mogočo kazen, doživljenski zapor. Izrekli so mu edino mogočo obsodbo.
In prav s to obsodbo je haško sodišče ponovno pokazalo tudi na Mladićeve dnevnike, predvsem na dele napisane med med oktobrom 1992 in februarjem 1994, ki beležijo sestanke političnega in vojaškega vodstva bosanskih Srbov s političnim in vojaškim vodstvom bosanskih Hrvatov. Tožilec je namreč ocenil , da so to bila »tajna pogajanja med vodstvi Hrvaške in Herceg Bosne z najvišjimi predstavniki Srbije in Republike Srbske z druge strani«.
Ključna in za haško sodišče pomembna sta bila,ob že znanih visokih političnih srečanjih predstavnikov obeh držav, verjetno dva sestanka. Prvi, 5. oktobra 1992 v madžarskem mestu Pecs, na katerem hrvaški general Slobodan Praljak poudarja, da je njihov cilj obnovitev Banovine Hrvaške iz leta 1939 ter da bodo nadaljevali vojno. Drugi sestanek je bil konec oktobra istega leta v črnogorskem obmorskem kraju Njivice. Mladić ponovno beleži mnenje hrvaških sogovornikov, da »so stvari na dobri poti, da prepričamo Alijo Izetbegovića, da pristane na delitev Bosne , da dobijo muslimani svoj kanton in prostor, kamor se bodo izselili.«
Mednarodno sodišče za vojne zločine storjene na območju Jugoslavije je s priznanjem verodostojnosti Mladićevih dnevnikov, odprlo tudi osrednje vprašanje jugoslovanskih krvavih vojn, načrtov o veliki Srbiji in veliki Hrvaški, skupaj z dogovori o delitvi Bosne in Hercegovini.
Borut Šuklje 