Dodik je risal meje, a tokrat ne na jedilni list

Povsem ob koncu intervjuja sta Miloradu Dodiku, kot nekakšno zaključno vprašanje, ponudila zemljevid držav zahodnega Balkana. Odgovor predsednika Republike Srbske je bil kratek. Ker je Dodik želel biti povsem nedvoumen, je vzel pisalo in na zemljevid v velikosti šolskega atlasa z drobnimi tankimi črtami zarisal nove državne meje.

Ko je Milorad Dodik na zemljevid narisal meje, so vsi trije umolknili. Enostavno ni bilo nič za dodati niti za odvzeti. Sporočilo je bilo tako politično neposredno, da so ostali le še začudeni pogledi obeh spraševalcev.

Opisani dogodek se ni zgodil povsem na začetku jugoslovanskih vojn niti ne pred podpisom daytonskega mirovnega sporazuma, temveč v ponedeljek, 20. novembra 2017.

Dodik je najprej potegnil mejo med Bosno in Hercegovino in Republiko Srbsko, nato razdelil Kosovo, naredil nekaj krožnih črt znotraj Bosne in Hercegovine ter v krog vpisal Bosna in na koncu začrtal še Herceg Bosno. Vse je opremil s tremi pojasnili. Da se bosta Republika Srbska in sever Kosova priključila republiki Srbiji, da bo v centralnem delu sedanje Bosne in Hercegovine ostala državica Bosna, ter da bo Herceg Bosna mejila z republiko Hrvaško.

Nov Dodikov zemljevid je bil presenetljivo podoben zemljevidu, ki ga je na jedilni list svečane večerje v Londonu, 6. maja 1995, ob praznovanju 50. obletnice velike zmage nad fašizmom, narisal takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Svojemu sosedu, voditelju britanskih socialdemokratov Paddyju Ashdownu, je namreč želel povsem nazorno razložiti, kako nameravata s takratnim srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem razdeliti Bosno in Hercegovino in z dogovorom prekiniti vojne.

V istem času je Milošević, najverjetneje v skladu z delom njunih tajnih pogajanj v Karađorđevu konec marca 1991, poslal pismo, v katerem naroča svojemu političnemu odposlancu v Zagrebu, naj Tuđmanu in hrvaški vladi sporoči odločitev uradnega Beograda, da so krajiški Srbi srbska manjšina na Hrvaškem, ki mora spoštovati zakone hrvaške države in znotraj tega najti rešitve za svoje težave.

Sporočilo je pomenilo zavrnitev mirovnega načrta Z-4, ki je imel tudi podporo Združenih držav Amerike in je Srbom na Hrvaškem zagotavljal široko avtonomijo, vključno z lastnim denarjem in pravico veta ob sprejemanju odločitev znotraj hrvaške vlade. Tuđman je bil lahko zadovoljen.

Zato sporočila z londonskega jedilnega lista, kljub temu da so jih kasneje zanikali, niso bila več samo posledica dobre večerje, temveč politične odločitve. Takrat je namreč hrvaška politika še vedno razumela Herceg Bosno kot posebno administrativno celoto, povezano s Hrvaško in s končno ambicijo priključitve Republiki Hrvaški. To je bila politika delitve Bosne in Hercegovine, politika obnove Banovine Hrvaške in sporazuma Cvetković – Maček, podpisanega tik pred začetkom druge svetovne vojne.

Prav ta politika je soodgovorna za strahotne hrvaško-muslimanske spopade. Tudi protesti hrvaškega kardinala Franja Kuharića proti takšni hrvaški državni politiki so bili znotraj tako velikega strateškega cilja preslišani. Pomembnejše je bilo Miloševićevo soglasje.

18. avgusta 1995, po koncu hrvaške vojaške operacije Nevihta, je Tuđmana obiskal poseben ameriški odposlanec Richard Holbrook. V Zagreb je prišel neposredno po pogovorih z Miloševićem v Beogradu. Podrobnosti pogovora sem seveda izvedel kasneje. Holbrook, ki sta ga spremljala general Wesley Clark in ameriški veleposlanik v Zagrebu Peter Galbraith, je Tuđmanu povsem neposredno in brez diplomatskih olepšav sporočil, da so ga podprli tako v operaciji Nevihta kot v zahodni Slavoniji. Da pa mora odmisliti vojaški poseg v vzhodni Slavoniji, saj je Hoolbrook takrat že imel dosežen dogovor z Miloševićem, da je vzhodna Slavonija del Hrvaške.

Prav tu se je pogovor predsednika države in ameriškega odposlanca prelomil. Holbrook ga je namreč vprašal, ali tudi osebno podpira delitev, kot jo je narisal na jedilni list Ashdownu. Odgovoril mu je, da predvsem podpira tezo, da če ni bilo mogoče rešiti Jugoslavije, ne bo mogoče ohraniti Bosne in Hercegovine. Po tem je sledil samo še Holbrookov ukaz, nasvet ali napotek, kot si ga želimo politično razlagati. “Zelo jasno vam želim povedati, da z Miloševićem ne bosta delila Bosne in Hercegovine,” je začel in nadaljeval, da mora ob načrtovanem srečanju z ameriškim predsednikom Billom Clintonom povsem nedvoumno in skrajno jasno povedati, da Hrvaška deli ameriško strateško videnje regije, ki vključuje Bosno in Hercegovino kot posebno nacijo, unijo, federacijo, državo s sedežem v OZN in s sedanjimi mejami.

Tuđman je sporočilo razumel. Vedel je, da je načrt o delitvi Bosne in Hercegovine med Srbijo in Hrvaško ter oblikovanje majhne državice Bosne, ki naj bi jo kot nadomestilo dobil Alija Izetbegović, vsaj začasno prepovedan.

Prvi dan tega tedna je Milorad Dodik ponovno risal nove balkanske zemljevide in pokazal, da je kljub vsemu zgodovina vsaj na Balkanu tudi ponovljiva. Predvsem pa, da danes ni niti ameriškega niti kakšnega drugega novega holbrooka, ki bi tokrat z velikimi pooblastili Evropske unije potoval med prestolnicami držav v regiji.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s