Skrbno pripravljeno potovanje je vsaj na prvi pogled izgledalo kot iskanje sprave. Tudi čas je bil temu primeren. Tik pred bližajočim se dnevom spomina na mrtve, se je predsednica republike Hrvaške, Kolinda Grabar Kitarović, napotila na obisk k ruskemu predsedniku Vladimiru Putinu.
Za takšno pot je imela vsaj dva razloga. Novo obuditev skorajda hladnih političnih odnosov z veliko državo na robu Evropske unije ter iskanje rešitve za zahteve ruske državne banke o vrnitvi velikega zneska, ki je bil posojen razpadajočemu hrvaškemu gospodarskemu velikanu, koncernu Agrokor.
Toda očitno so pripravljalci predsedničinih ruskih pogovorov spregledali pomembno stvar. Da ne bodo otoplitve političnih odnosov dveh držav omogočila manj trda pogajanja o načinih vrnitve gospodarskega dolga, temveč da bodo prav mogoči dogovori o novih načinih poravnanja bančnih dolgov, določili morebitne nove odnose med državama.
Da bi to morali biti najprej pogovori o denarju, dobri milijardi evrov in šele nato o meddržavnih odnosih. Zato ni moglo biti presenečenje, da je bilo mesto za pogovornim omizjem namenjeno šefu ruske banke, Agrokorove upnice, Hermanu Grefu, ki je bil takrat verjetno že bil obveščen o novici, ki je nekaj dni kasneje politično pretresla hrvaško prestolnico. Ugotovljeno je bilo prav tisto, kar je hrvaška vlada omenjala kot nepomebno in nepotrebno širše pozornosti. Da ima poseben zakon, imenovan največkrat kar lex Agrokor, določbe, ki povsem določenim kreditodajalcem, med katerimi seveda ni ruske Sberbanke, daje izjemna pooblastila, ki presegajo moč in vpliv hrvaške vlade in jo na svojevrsten način izničijo. Prav zato je bilo skorajda neprijetno spremljati javne poudarke, ki so prihajali iz predsedničinega kabineta, da je predsednik Putin na svojevrsten način ukoril Grafa, naj ne bo stiskač in pozabi na ono drobtino, ki se ji reče milijarda eurov. Grabar Kitarovićeva je šele po vrnitvi domov poudarjala, da pred potovanjem v Soči o tako pomembnih podrobnostih posebnega zakona ni bila obveščena in tudi takoj pokazala na morebitnega krivca, hrvaško vlado in njenega predsednika, Andreja Plenkovića. Hkrati je nemudoma zahtevala, v nasprotju z oceno hrvaške vladajoče stranke, ki ji tudi sama pripada, naj parlamentarna preiskovalna komisija, ki preiskuje ozadja padca Agrokorja, nadaljuje s svojim delom in ugotovi ter določi tudi vse politične krivce, ki so ali so bili odgovorni.
Razlog predsedničinega protesta bi lahko bile tudi vnaprejšnje ocene posledic vnovičnega trgovanja z delnicami Agrokorja na Zagrebški borzi. Kot se je pred dnevi pokazalo bi bilo to zanjo politično smiselno. Delnice podjetij Agrokora so dobesedno izgubile vrednost, tudi zaradi prodaje pokojninskih skladov in državnih družb.
Drugi razlog bi lahko bila napovedana pobuda opozicijskih poslancev o glasovanju o zaupnici premijera Plenkovića. Pa vendar bi bilo samo to premalo za predsedničino tako nenavadno poudarjeno distanciranje in ustvarjanje politične razlike med njo in vlado.
Najprej zato, ker Plenkoviću v hrvaškem parlamentu zaradi vrste notranje političnih razlogov, ne morejo izglasovati nezaupnice. In tudi zaradi nemoči vodilne opozicijske stranke socialnih demokratov, katerega parlamentarni prdstavniki si takšnega izzida in posledično novih volitev niti ne žele.
Zato moram iskati vzroke predsedničinega zadnjega odziva o težavah Agrokora drugje.
In se vrniti nazaj v ruski Soči z vsaj začasno oceno, da predsednica ve nekaj več, da se pogovor v rezidenci ruskega predsednika niso končali samo z rutinskimi protokolarnimi in državniškimi pokloni. Očitno bi lahko bil pomemben del pogovora tudi sporočilo o drugačnem ruskem odnosu do regije in Hrvaške.
Oktobra leta 2016 se je Putin udeležil dvodnevnega summita držav BRICSa (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južnoafriške republike) v indijski zvezni državi Goa. Ob koncu je imel pogovor z novinarji o globalni politiki in težavah sveta, ter se očitno namerno dotaknil tudi bivše Jugoslavije. Najprej s staro tezo, da bi nekateri njegovi nasprotniki želeli naj Rusija razpade kot je krvavo razpadla Jugoslavija, ter nato z novo omembo, da so se začeli odnosi med ZDA in Rusijo slabšati ne zaradi vojne v Siriji, temveč, da se je proces začel ob razpadu Jugoslavije.
To je bila Putinova napoved, da Rusija v regiji danes ne bo imela več samo pomožne vloge, kot jo je imela v času jugoslovanskih vojn, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Napoved ni bila izrečena slučajno. Putin je to pokazal s pomenljivim obiskom Srbije ob praznovanju 70 obletnice osvoboditve Beograda, oktobra leta 2014 in samo nekaj mesecev pred tem, s kreditom največje ruske državne banke koncernu Agrokor, za nakup trgovske družbe Mercator. Če je bil obisk Beograda pričakovan, pa odobritev velikega kredita s prav tako veliko obrestno mero hrvaškemu koncernu, ki je takrat že bil v poslovnih in finančnih težavah, ni mogel biti naključen. Bil je prevelik in predrag, da bi ga lahko vrnili. Rusija v regiji ni želela več stati na stranskem odru. Začela je obnavljati svojo strategijo večje prisotnosti v obeh državah, ki v pomembni meri sooblikujeta razmere na Zahodnem Balkanu ter v Srbiji in na Hrvaškem.
V času predsedničinega bivanja v Sočiju, je bil v italijanski Veroni deseti Evropsko–azijski gospodarski forum. Glavni in nadvse skrbno poslušan govornik je bil Putinov osebni prijatelj, predsednik velike naftne družbe Rosnjeft, Igor Sečin.
Govoril je o novi razvojni ekspanziji družbe ki jo vodi, o novih tehnologijah in novih tržiščih. V njegovem nastopu sem iskal samo eno njegovo stališče, pravzaprav oceno o namerah Rosnjefta v regiji. Sečin je namreč junija leta 2013 obiskal Zagreb. Takrat je, na pogovoru s predsednikom vlade Zoranom Milanovićem poudaril, da je za njegovo družbo Hrvaška, geostrateško zanimiva, saj bi preko nje lahko nastopili na trgu Avstrije in Nemčije. Kakšnega prav velikega odziva takrat ni bilo. A se je pobuda ponovila samo nekaj mesecev kasneje. Tokrat v dokumentu z naslovom Študija o regionalni širitvi Rosnjefta, ki ga je pridobil današnji izvršni urednik zagrebškega Jutarnjega lista, Marko Biočin.
Pokazalo se je, da ruska družba, proučuje možnost prevzema hrvaške naftne družbe Ina ter istočasne pridobitve vsaj deleža v slovenski naftni družbi Petrol. V delu omenjene študije ocenjujejo, da bi takšna sinergija Ine in Petrola omogočila njun pomemben vpliv v maloprodaji naftnih derivatov v državah bivše Jugoslavije in v Albaniji, ter možnost vstopa na veleprodajne trge Avstrije, Madžarske in severne Italije. Tudi zato, ker bi naftna skladišča v koprskem zaledju postala distributivni center za plasman derivatov iz Rosnjefove rafinerije v črnomorskem Taupseu na trge zahodne in srednje Evrope. Kasneje Petrola, tudi zaradi odločnega vodenja Tomaža Berločnika, ki je družbo razvil tudi v dobrega veleprodajalca na evropskih trgih, v teh povezavah niso več omenjali.
Policijska preiskava dr. Ive Sanaderja in suma, da je v eni izmed zagrebških restavracij pristal na 10 milijonsko eursko podkupnino ter omogočil madžarskemu Molu prevzem upravljalskih pravic v Ini, je bila začeta že junija 2011 in je dodobra ohladila odnose ne samo Ine in Mola, temveč tudi obeh vlad. Madžari so napovedovali, da bodo prodali svoj delež, Sečin pa ocenil, da je Hrvaška na meji Balkana in razvitih evropskih držav ter kot taka Rosnjeftu sama po sebi zanimivo tržišče.
Zato je zelo verjetno, da so danes tudi že začeli pogovore z madžarsko vlado Viktorja Orbana, o prevzemu njihovega deleža v hrvaški Ini. V pogovoru, po srečanju v Veroni, je Sečin ponovil izrazit interes za takšno akvizicijo. In povsem v skladu z verjetnostjo realizacije takšnih odločitev je bil ta nov korak vstopa ruskega kapitala na Hrvaško vsaj mimogrede omenjen tudi na sestanku v Sočiju.
In prav tu je razlog tako izrazitega in manifestativnega odmika predsednice hrvaške države od predsednika hrvaške vlade. Pravzaprav njena ocena, da se bodo v zadevi Agrokor v toku parlamentarne preiskave pokazala dejstva, ki jih aktualna vlada ne bo mogla pojasniti in istočasna ocena, da je pri tako zapleteni operaciji kot je morebiten vstop ruskega giganta in prevzem hrvaške naftne družbe, bolje biti vsaj malo ob strani in imeti čas ocene, kakšne politične posledice bi to lahko prineslo.
Borut Šuklje 