Pismo je na bruseljski naslov, Rue de la Loi/Wetstraat 200, kjer ima službene prostore visoka predstavnica Evropske unije za zunanjo politiko, Federica Mogherini, prinesel kurir, zgodaj dopoldan, 20.oktobra letos. Ni bilo nikakršnega razloga za strah, da bi se izgubilo v vsakodnevni množici pošiljk in še manj, da bi ostalo spregledano. Ne nazadnje so to, ne prav diplomatsko običajno pismo pričakovali in bili tudi vnaprej seznanjeni z njegovo vsebino.
Osem držav članic Europske unije, Češka, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Švedska, Velika Britanija in Hrvaška, je Mogherinijevo pozvalo naj okrepi dejavnosti pri preprečevanju in zatiranju ruske propagande. Države podpisnice pisma ocenjujejo, da je potrebno prav zaradi nezmanjšane kampanje plasiranja novih in novih dezinformacij razkriti ruske neresnice o Evropski uniji, saj da so vse premišljeno in natančno usmerjene v ustvarjanje nezaupanja in nezadovoljstva z demokracijo, europskimi povezavami in evropsko varnostjo.
Ruska politika razmeroma neprikrito sponzorira in financira politično in ideološko med seboj zelo raznolika gibanja ali stranke, mi imajo v svojem programu odkrito nasprotovanje sedanjemu načinu europskega življenja. Verjetno ostaja najbolj v spominu, prav zaradi časovne bližine, povsem direktna moskovska podpora kandidatki na francoskih predsedniških volitvah, Marine Le Pen, predsednici skrajno desničarske nacionalne fronte, katere morebitna izvolitev bi povzročila precej težav Evropski uniji. Del interesa ruske zunanje in varnostne politike je bil in je tudi Balkan. Zato ni bilo presenetljivo, da je bila Rusiji, samo nekaj mesecev pred francoskimi volitvami, očitana vpletenost v poizkus državnega udara in oblikovanja rezultatov parlamentarnih volitev v Črni gori, državi kandidatki za članico v Europski uniji. In odkrito lobiranje in prepričevanje ostalih držav kandidatk za članstvo v EU, da gre za nepomemben in nepotreben napor, saj da je Evropska unija stvar preteklosti.
Ob tem je Moskva uspela s prepričevanjem, da je prav Rusija največji ekonomski partner v regiji, zlasti v Srbiji.
Samo bežen pogled na številke pokaže povsm nasprotno sliko.
Da je bilo naprimer lani v Srbiji samo za 70 milijonov ruskih investicij in da je srbski izvoz v Rusijo skorajda zanemarljiv, predvsem če oboje primerjamo z dejstvom, da je bilo lani približno 1.2 milijardi investicij držav EU v Srbiji in da je dve tretjini srbskega izvoza namenjenega evropskemu trgu.
Znotraj tega okvira razumem podpis Hrvaške na pismu Mogherinijevi. Danes, ko so razkriti do sedaj skrbno prikriti deli iz pogodbe o načinu kreditiranja koncerna Agrokor, podpisane 8. junija letos, vidimo, da dajejo kreditodajalcem popolna pooblastila v upravljanju koncerna in pravzaprav istočasno tudi izničijo del odredb posebnega državnega zakona, imenovanega kar lex Agrokor.
Hrvaška vlada je tako dvakrat ostala brez moči, najprej ko so jo ruski diplomatski predstavniki in ruske državne banke obvestile, da imajo velike terjatve do Agrokora, da ocenjujejo, da je država tista, ki mora zagotoviti, da bo milijardni dolg vrnjen ter seda,j ko se je pokazalo, da je usoda dobršnega dela hrvaškega gospodarstva ožarčenega preko financiranja Agrokora, v rokah in odločitvah ameriških skladov, ki so bili povabljeni k nadaljnemu kreditiranju predvsem zaradi hrvaške državne bojazni pred najglobljo rusko penetracijo na Balkanu, pred skoraj dobesednim vstopom v lastništvo dela hrvaške ekonomije in še posebej kmetijstva ter posrednega lastništva velikih kompleksov najboljše obdelovalne zemlje.
Pismo, ki ga je prejela, pa bi morala Mogherinijeva prebrati tudi kot svojevrstno sporočilo, o načinih evropskega življenja in odnosih z Rusijo. Pronicljiv analitik profesor ddr. Igor Grdina je napisal, da je Rusija malo manj kot kontinent a mnogo več kot država. Temu je dodal, da je ob koncu prvega krščanskega milenija postala del mediteransko- evropskega (pravoslavnega) Vzhoda in bila pozneje pogosto v hudih dvomih glede svojega položaja v širšem prostoru. Da je Rusija v novejši zgodovini nihala med možnostima, da bi postala integralni del Zahoda, ki bi ga v praksi močno razširila ali pa oblikovala povsem samosvojo civilizacijo.
Sredi februarja leta 2009 sem bil v Moskvi gost bivšega podpredsednika ruske vlade in enega ključnih strategov mirnega razpada velikega imperija, Sovjetske zveze, Igorja Gajdarja. Prav takrat sem tudi spoznal njegovega dolgoletnega sodelavca in prijatelja, ministra za privatizacijo, takrat pa predsednika ruskega energetskega giganta, Anatolija Čubajsa. K slednjemu sem na sestanek pripeljal enega izmed svojih klijentov, katerega podjetje je želelo trgovati tudi z elekrično energijo in jo preko Moldavije in Romunije peljati in prodati v Evropo. Toda kljub vsemu so mi bili predvsem dragoceni naši medsebojni pogovori.
Povedal sem anekdoto. Bil sem seveda samo ponavljalec resnične zgodbe, ki sem jo sam slišal na enem izmed srečanj dr. Janeza Drnovška in Javierja Solane, takrat španskega zunanjega ministra in kasneje visokega evropskega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko.
Ostarelega ruskega predsednika, ki je bil tik pred odhodom s predsedniškega mesta, Borisa Jelcina, sta obiskala predsednik evropskega parlamenta in predsednik evropske vlade s sodelavci. Med pogovorom je Jelcin vsem poklonil svinčnike s svojim podpisom. Iz vljudnosti in tudi zaradi poklona predsedniku so jih poizkusili tudi uporabiti, a se je izkazalo, da svinčniki ne pišejo. Jelcin se je, tako je pripovedoval Solana, nasmehnil in komentiral, da so obljube vera za naivnega. Vedno smo imeli dve težavi je temu dodal Čubajs, tistega februarskega dne leta 2009. Prvo, da se Rusija ni mogla odločiti, ali bo del Zahoda ali pa bo oblikovala povsem svojo zgodovino in drugo, da je bil Zahod vedno v svojevrstnem političnem krču ob določitvi svojega odnosa do Rusije. Gajdar je pripovedoval o veliki razvojni priložnosti. Bil sem prepričan, da se bomo znova vrnili v čas Mikhaila Gorbačova in Jelcina, v razburljiva leta najnovejše evropske zgodovine, pa je omenil povsem drug čas, poseben čas, kot je dejal, med leti 1880 in 1914. In res je bilo prav posebno obdobje.
Rusija, ki je bila pred letom 1880 še zanemarljiva industrijska sila je samo trideset let kasneje postala industrijsko skorajda primerljiva z Nemčijo. Takratna ruska vlada je napotila slavnega Dimitrija Ivanoviča Mendelejeva v Pensilvanijo, da bi proučil ameriške načine eksploatacije naftnih virov, njihove najboljše prakse prenesel na Kavkaz ter spodbudil razvoj ruske naftne industrije. To je bil čas optimizma. Mendeljejev takrat sporoča, da Rusija čez sto let ne bo več gospodarsko in razvojno tekmovala z Argentino, eno izmed treh takrat najobetavnejših držav na svetu, temveč samo še z Ameriko.
Vprašanje hitre in uspešne ruske industializacije v teh letih ni bilo več samo vprašanej ekonomskega in tehnološkega razvoja, temveč tudi politično vprašanje, ki bi lahko spremenilo podobo današnje Evrope. Rusija je postajala del Evrope. Tudi ali predvsem po zaslugi dveh ministrov, reformistov, Sergeja J. Witteja in Petra A. Stolipina. Če je Witte videl prostor ruske modernizacije v razvoju transportnih poti in hitri industrializaciji je Stolipin poudarjal pomembno stabilnost države. V obdobju njunega vladanja je bilo v državi zgrajenih skoraj 72 tisoč kilometrov železniških prog, narodni dohodek pa se je povečal za 300 odstotkov, rusko gospodarstvo je postalo tretje najmočnejše v Evropi, takoj za nemškim in angleškim. Nikolaj II. je zaradi različnih razlogov, tudi zaradi posrednega vpliva pisatelja Fjodora M. Dostojevskega, Witteja odstavil. Ta je v svojih spominih napisal, da je »naš car, vzhodnjak, stoodstotni Bizantinec.«
Ruska zgodovina se je nekaj kasneje prelomila. Witte in Stolipin sta bila za dolgo let pozabljena.
A to ne more biti razlog, da prejemnica pisma osmih držav Europske unije, Federika Mogherini, pisma ne bi razumela samo kot apela, opozorila in zahteve za zavarovanje pred rusko državno propagando in dnevnimi aktivnostmi, temveč tudi v tem kontekstu časovno ponavljajočega se ruskega iskanja svojega prostora v Evropi.
Borut Šuklje 