Še nikoli ni bilo takšne lahkotnosti in samoumevnosti, da je lahko kandidat za predsednika države skorajda vsakdo, ki si je zaželel izreči da, svojemu kandidiranju.
To je postalo še toliko bolj očitno v skorajda posebnem času. Ko si mora Evropa znova ogledati samo sebe. Najprej, kot so to pokazale nemške volitve, zaradi večje privlačnosti posamičnih političnih gibanj, ki vsled svojega koketiranja z najtemačnejšimi usedlinami velikih vojn, še pred nekaj leti ne bi mogla konkurirati na obilico poslanskih sedežev. Nato zaradi novih pobud osamosvojitev delov razvitih in ekonomsko ter socialno zavidljivo dobro stoječih evropskih držav. Pa povsem nove namere oblikovanja vloge velike Kitajske v svetu in Evropi. In ne čisto na koncu tudi zaradi pričakovane odločitve o novi organizaciji držav Evropske unije, o tako imenovani Evropi dveh hitrosti.
Prav vse te namere in odločitve neposredno zadevajo tudi republiko Slovenijo. Predvsem zadnja, o Evropski uniji tesnejšega in EU manj obvezujočega ter ohlapnejšega soglasja, pomeni, da se bo morala tudi Slovenija odločiti in opredeliti kateremu od teh odločitev bo pripadala. Za tako pomembno odločitev bo država potrebovala tretje veliko soglasje svojih državljank in državljanov.
Prvo je bilo ob osamosvojitvi, drugo ob polnopravnem članstvu v Evroski uniji in zahodni obrambni zvezi Nato. Tretje, prav tako zgodovinsko pomembno je pred nami. In velja biti povsem odkrit.
Država Slovenija bo ostala brez zavezanosti najožjemu krogu najbolj razvitih evropskih držav in soglasja o takšni pripadnosti, na obrobju. V iskanju možnih povezav z državami višegrajske skupine, Češko, Slovaško, Poljsko in Madžarsko, ter ponujenim tesnejšim sodelovanjem s Hrvaško in regionalnimi državami, kandidatkami za vstop v Evropsko unijo. Prav to oboje bi pomenilo nespoštovanje osamosvojitve države. Ali pa vsaj korak nazaj.
Zato je bila, v pravkar končani volilni razpravi predsedniških kandidatov, tako zelo očitna odsotnost teh vprašanj. Prav o vseh ostalih razmislekih, navadah in običajih smo lahko izvedeli veliko preveč povsem neuporabnega za odločitev, komu dati svoj glas. To je bilo še toliko bolj vidno, saj so bile prav včerajšnje predsedniške volitve morda najbolj primerljive z volitvami leta 2002. Takrat so kandidirali, dr. Janez Drnovšek, in v svojem delu ugledni in priznani, Barbara Brezigar, dr. Lev Kreft, dr. France Bučar, dr. France Arhar, dr. Anton Bebler, dr. Gorazd Drevenšek in drugi. Drnovšek, je s svojo kandidaturo dolgo omahoval. Javno je sporočal in odrekal svoje namero odstopiti kot predsednik vlade ter znova meriti svoj ugled in politično prepričljivost. Prav zato mu je bila očitana neodločenost. Pa vendar je bila v ozadju takratnega hitrega spreminjanja njegove odločitve skorajda celotna politična zgodovina tistega časa. Na začetku s kandidaturo ni mislil povsem resno. Njena napoved je bila bolj odziv na rezultate parlamentarnih volitvah leta 2000 in veliko zmago njegove stranke. Takoj zatem namreč ni mogel dobiti soglasja taiste stranke o drugačni organizaciji dela vlade in prevsem drugačnem načinu dela in pooblastil svojega urada.
Obenem je imel tudi osebne dileme zaradi zdravja. Po vsakem onkološkem pregledu mi je ponovil, da sedaj pozna razliko med dvema zdravniškima sporočiloma , da ni nič in da je nekaj novega. To veliko moč , te drobne besede, nekaj je, poznamo vsi, ki smo spoznali podobno bolezen. A je bila kljub vsemu Drnovškova dilema povsem drugje. In bila je podobno zavezujoča, kot bi morale biti predsedniške kandidature danes. Drnovšek se je leta 2002 odločal dobesedno o času volitev. Vedel je, da je Slovenija pred vrati, ki se bodo odprla in bodo takoj zatem ponovno za dolgo let ponovno zaprta. Vedel je, da mora država končati svoja pristopna pogajanja in postati polnopravna članica EU in zveze Nato, saj da bo šele dokončna potrditev osamosvojitve in plebiscita. In prav to je bila tisto jesen ključna politična tema in tudi tema predsedniških volitev.
Tu je razlika z včerajšnjimi volitvami. Tema ni bila spraševanje o položaju Slovenije v novih evropskih razmerjih in novih svetovnih napovedih. Kot ključno se je v tem novem času postavilo vprašanje predsednikove moralne avtoritete. Tudi zanimivo, a povsem nezavezujoče. Prav zato je bila volilna odzivnost tako presenetljivo majhna. In zato se bodo volitve nadaljevale v drugi krog v katerega bo kot relativni zmagovalec vstopil Borut Pahor.
Borut Šuklje 