Borut Šuklje

Spopad Ivice Todorića, bivšega lastnika koncerna Agrokor in aktualne hrvaške vlade, ne more biti vojna, v kateri bi imeli vojskujoči se strani enake možnosti. Todorić ima ob vseh strahotnih težavah, ki jih je razkrila zadnja velika revizija poslovanja skupine Agrokor, vsaj eno pomembno prednost.

Natančno pozna nasprotnika. Pravzaprav bi bilo bolje reči, da zelo dobro pozna tako posamične člane vlade, izvoljene poslance in tudi vodstva najpomembnejših državnih institucij, torej najverjetneje tudi vse tiste, ki bodo morali v teh dneh pripraviti elemente njegove obtožbe.

Vložitev ovadbe in obtožbe je takoj po objavi revizijskega poročila in predvsem oceni, da ima gospodarska družba izgubo, ki je dve milijardi eurov večja kot celoten kapital, napovedal izredni pooblaščenec hrvaške države v Agrokorju, Ante Ramljak.
Če bi to napovedal samo mesec dni prej, ali celo manj, pred zgolj štirinajstimi dnevi, bi se zdelo, da je takšen načrt skorajda obsojen na uspeh. Toda, kot v najboljših romanih, ko se zdi, da je končni razplet popolnoma jasen, se je zgodila sprememba, ki je v načrtih ni upošteval nihče.

Ivica Todorić je prvič v življenju dejansko politično spregovoril. Začel je objavljati dokumente in spomine, svojevrstne obtožbe, ki so v popolnoma prepričano javno in politično mnenje o tem, da so vsi vzroki velikanskih težav Agrokorja znani, vnesli dilemo, starega filozofa, ali so resnične njegove sanje o tem, da je metulj ali je bolj resnično njegovo spraševanje o sanjah?

Todoriću je uspelo javno promovirati temeljno vprašanje, ali je bila dolgoletna rast imperija Agrokor tudi politično podprta ali je politično podprt sedanji prikaz razmer v istem Agrokorju?

To neprijetno vprašanje, ki težišče razprave iz relevantnih revizijskih številk premika k ponovnemu spraševanju o načinih privatizacije in začetkom hrvaške tranzicije.

Zato velja, kljub vabljivosti in skorajda vznemirljivosti vsebine revizijskih številk in njihovega ozadja, prav to sedaj pustiti ob strani, pravzaprav prepustiti vsem onim, ki se ukvarjajo z bilancami in posledicami njihovega morebitnega ponarejanja ter ostati pri osnovnem vprašanju.

Kako je lahko Agrokorju uspela tako skokovita rast, da je država postala njegova, nikoli nič vprašujoča a vedno nadvse zadovoljna in nad vsako novo podjetniško idejo navdušena sodelavka?

Od tistih skorajda nedolžnih začetkov, ko je eno od hrvaških ministrstev ukinilo zaščitne carine na sojo, samo nekaj ur preden je v splitskem pristanišču pristala ladja natovorjena z isto stročnico namenjeno v takratno Todorićevo zadarsko tovarno do kasnejšega brezprizivnega sodelovanja državnih bank ter popolnoma nedvoumne politične podpore v zadnjih letih. To desetletno druženje visoke državne politike, podrejenih državnih bank, državnih uradov in agencij z koncernom Agrokor je tudi vsebina Todorićevega najnovejšega javnega pisanja in obenem prav tisto čemur si želi izogniti predsednik vlade, Andrej Plenković.

Zato vsakič znova, prav neumorno ponavlja, da je tovrstna zgodovina nezanimiva ter da je edino pomembna vladna odločitev o sprejetju posebnega zakona, lex Agrokor in vse vladne aktivnosti, ki so tej, kot pravi, najpomembnejši odločitvi, sledile. Brez katerih bi prišlo do resnih motenj v hrvaškem gospodarstvu in polomu uspešne turistične sezone na Jadranskem morju. Da je zato lahko edina relevantna točka morebitne razprave, pogum in odločnost vlade pri predlogu posebnega zakona o družbi Agrokor. Saj, da je krivec za ta veliki polom v hrvaškem gospodarstvu znan, da ima ime in priimek in da bi bila brez posega vlade gospodarska škoda neprimerljivo večja.
Na tej točki je postal namen Todorićevih pisem javnosti dosti bolj razviden. Todorić je želel določiti prostor končnega obračuna. Če želi Plenković celotno razpravo omejiti v časovni okvir, ki bi imel svoj spodnji rob sedmega aprila letos, ko je hrvaški Sabor sprejel zakon o Agrokorju in svoj zgornji rob z uvedbo uradne policijske in pravosodne preiskave, torej nekje ob koncu tega leta, potem Todorić ocenjuje, da je njegova prednost prav v razpravi o stanju stvari pred sprejetjem zakona. To mu je očitno tudi uspelo.

Vendar je bil to samo prvi korak. Sledi odločilni. Hrvaška vlada dokazuje, da je bil lex Agrokor uveljavljen ob ključnem pogoju, pristanku, strinjanju in podpisu Ivice Todorića, večinskega lastnika, ki je s tem dejansko predal svoje premoženje ali sedaj po opravljeni reviziji bi rekli tudi svoje finančne težave, državi.

Todorić v pismih nasprotno napiše, da je bil k podpisu prisiljen. Če bi mu to uspelo tudi dokazati bi celoten zakon na sodišču padel. Ob povsem nepredvidljivih posledicah. Zato se v pismih pojavljata tudi dve politični imeni, podpredsednice vlade Martine Dalić in finančnega ministra Zdravka Marića. Prav ta naj bi 28. marca letos ob poltretji uri zjutraj napisala elektronsko sporočilo članu uprave Agrokorja in mu grozila s policijsko privedbo, če poseben zakon ne bo podpisan, drugi naj bi se kljub javnemu zanikanju tajno sestal s Todorićem in ga nagovarjal k podpisu zakona. Nato je temu dodal še tretje ime, vladnega pooblaščenca v Agrokorju, ki naj bi se, še preden je bil imenovan, sestajal s predstavnikom enega izmed skladov, ki je nato vstopil v novo financiranje projekta. In prav vsi trije so del Agrokorove zgodovine. Dalićeva kot bančna kreditodajalka, Marić in Ramljak kot dogoletna visoka uslužbenca družbe.

Plenković se ni mogel več izogibati, temveč je tokrat moral dati svoj, seveda simbolni, podpis prav on. Moral se je strinjati, najprej kot predsednik vlade, ter nato kot predsednik največje parlamentarne stranke zagotoviti glasovalno podporo za ustanovitev posebne preiskovalne komisije o primeru Agrokor. Vodil jo bo bivši pravosodni minister, Orsat Miljenić, eden najbolj pronicljivih članov vlade Zorana Milanovića, sedaj odvetnik in opozicijski poslanec. Preiskovalna komisija je omejena, tako z ne povsem določenimi pooblastili in možnostmi za svoje delo, kot z skorajda nejasnim trajanjem mandata. Vsaj nekateri poslanci vladajoče stranke so namreč prepričani, da se bo čas za delo komisiji iztrekel ob začetku uradne preiskave. Pa vendar se je razprava o dejanskih razlogih kraha velikega hrvaškega koncerna premaknila s področja številk in njihovih interpretacij na področje politične zgodovine in znova v čas oblikovanja Tuđmanove doktrine o Hrvaški kot posebni evropski državi ter postala prav s tem, neprijetna tudi za vladajoče stranko in Plenkovićevo vlado.

In prav zaradi tega je sedaj mogoč tudi presenetljiv preobrat.

Iskanje pravnega kompromisa med družino Todorić in državo.

Iskanje molčanja o dolgoletni medsebojni povezanosti in tesni prepletenosti želja lastnikov Agrokora in takojšnji uslužnosti državnih institucij in državnih bank.

Iskanje pozabe o vrsti dogodkov, ki bi lahko bili neprijetni za željen političen mir v državi.