Najverjetneje nikoli ne bomo povsem zanesljivo vedeli, kaj je bilo pravo ozadje predloga dr. Franje Tuđmana, o 200 bogatih družinah, ki naj bi dejansko upravljale s hrvaškim gospodarstvom in hrvaško družbo. Kasneje so njegovi najožji sodelavci pojasnjevali, da naj bi šlo zgolj za Tuđmanov spomin na hrvaško plemstvo in misel, da bi bilo tudi v novi državi dobro imeti dvesto podjetnih družin. Pa je vendar bolj verjetno in tudi v skladu z Tuđmanovim razumevanjem države pojasnilo, takratnega predsednika hrvaške vlade in starega mojstra obveščevalnih služb, Josipa Manolića, da je bila ideja 200 družin izrečena na predsednikovi večerji s hrvaškimi izseljenci v Kanadi in mišljena kot obljuba nadomestila tistim, ki bodo tudi bogato materialno pomagali pri oblikovanju in delovanju nove oblasti.
Kakorkoli vsi tisti, ki so znali poslušati, so predsednikov predlog slišali dobro. In zelo hitro, takoj po hrvaški osamosvojitvi, oblikovali sistem finančnega inžiniringa, managerskih kreditov, tajnega partnerstva in političnega klientelizma.
Prav temu je bil podrejen tudi sistem črpanja denarja deviznih rezerv Hrvaške narodne banke za skrito, to je bila državna skrivnost, kreditiranje nakupov podjetij v procesu privatizacije. Takšni krediti so bili brez devizne klavzule in zaradi strahotne inflacije pravzaprav brezplačni. Družine Kutle, Gucić in Todorić naj bi dobile približno polovico odobrenih kreditov te vrste. Todorić je imel načrt in je, v takratni tekmi komu bo uspelo kupiti več podjetij, vedel kaj želi. Morda je naredil samo eno večjo napako, ko je želel kmetijsko predelovalni del holdinga razširiti tudi na področje mleka, ki sta si ga delila družini Rajić in Kutle, ter v manjši meri družina Drk.
Takoj je dobil nedvoumen odgovor. Tabloid ST – Ekskluziv, ki so ga dejansko urejali v kabinetu hrvaškega predsednika države, z vsebinami pa polnili šefi tajnih služb, je objavil veliko vest o sumljivi politični preteklosti Ivice Todorića in mu napovedalo popolen bankrot. Todorić je razumel. Kmalu je postal on tisti, h kateremu so prišli po nasvet in ministri in predsedniki, pa tudi vsi oni, ki so to šele želeli postati.
Toliko deset let kasneje je Todorić napisal pismo. Verjetno ni pretirana ocena, da je tako zaradi svoje vsebine in še bolj zaradi pisca, ki se je podpisal s polnim imenom in priimkom, povzročilo nemir v najožjem in najbolj vplivnem delu hrvaške politike.
Ivica Todorić, lastnik odhajajočega koncerna Agrokor, je prejšnji petek, 22.9.2017, pozno popoldan, nenadoma objavil svoj prvi blog. Napisal je, da verjame, da Vlada ne bo blokirala ustanovitve neodvisne parlamentarne preiskovalne komisije in preiskave o Agrokoru ter dodal obtožbo, da je bil sprejem posebnega zakona, tako imenovanega Lex Agrokor, namenjen njegovi osebni odstranitvi in nacionalizaciji privatne lastnine. Todorić je dan kasneje ponovno pisal. Očitno presenečen in obenem spodbujen z izjemnim odzivom in še bolj povzročenim strahom prvega pisma na katerega sta se takoj odzvala podpredsednica in gospodarska ministrica Martina Dalić ter predsednik vlade Andrej Plenković. Lastnik koncerna Agrokor ju je namreč obtožil veleizdaje, saj da sta ga v imenu Vlade, z uporabo sredstev izsiljevanja, prisile in groženj primorala k podpisu soglasja za uporabo specilanega zakona Lex Agrokor. V pismih, ki si slede, sedaj skorajda sistematično razkriva vsebine posameznih sestankov in srečanj, njihove udeležence in predloge.
Pa vendar je zanimivo vsaj še eno vprašanje.
Zakaj se je Todorić odločil in začel pisati.
Hiter odgovor bi bil, ker v teh dneh pričakuje končno revizijsko poročilo koncerna za leto 2016, ki bi lahko potrdilo navedbe bivšega predsednika hrvaškega Sabora, Bože Petrova, o lažiranju bilanc in prikrivanju grozeče izgube holdinga.
Pa verjetno ni samo to razlog. Todorić je prvič ostal popolnoma sam. Ve, da ga kadarkoli lahko odpeljejo v zapor. In očitno ve, da je edino orožje, ki mu je še ostalo, njegova črna beležka, zapisi in navedbe o desetletja dolgem sobivanju z oblastjo. Ter o vseh, ki jim je na oblast pomagal. Z imeni in priimki, datumi srečanj ter vsemi ostalimi, neprijetnimi podrobnostmi.
Borut Šuklje 