Borut Šuklje

Zdravnikom so starši najprej povedali, da gre verjetno za zastrupitev z gobami. Ko je Mirko Vidovič, otrok iz hrvaškega mesteca Bregana, v naslednjih urah umrl, so vedeli da je vzrok tragedije povsem drugje. Da je družina v enem izmed velikih marketov kupila jajca, najverjetneje proizvedena na Poljskem, zastrupljena s salmonelo, ki jih je otrok za večerjo pojedel.
Takoj zatem, oktobra lani, je zato hrvaški kmetijski minister Tomislav Tulušić zahteval preiskavo, kaj vse prodajajo v svojih trgovinah, zlasti tuje, velike trgovske verige. Nato le mesec kasneje, 17. novembra, ko je bila tragična vest že zasuta z množico novih, je bilo objavljeno, bila je slučajna novica, da so našli vzorce salmonele tudi v mesu. Vendar to ni bil ključen del sporočila. Pomembnejši je bil dodatek. Da so zastrupljene vzorce mesa našli v prodajalni Konzum na Rijeki.

Naslednji dan sem iskal pojasnilo ali morda celo opravičilo, da se je zgodila neljuba napaka in da seveda meso ni moglo biti najdeno pri trgovcu, ki je v lasti pomembnega in vplivnega hrvaškega koncerna, Agrokor.

Pa se ni zgodilo popolnoma nič.
In prav to je bilo povsem nenavadno.

Svojemu londonskemu klientu, ki je bil v koncernu finančno izpostavljen, sem v analizi siceršnjega aktualnega dogajanja v regiji omenil, naj pazljivo ocenjujejo svoja finančna tveganja v Agrokorju. Takoj zatem je sledilo londonsko vprašanje, ali je samo ta drobcena časopisna vest razlog mojega opozorila, saj da vrsta njihovih hišnih analitikov ocenjuje, da je stanje za stabilno?

Moj odgovor je bil pritrdilen.

Agrokor in njegovi lastniki, družina Todorić, so zelo dolgo imeli v hrvaških medijih povsem pooblaščen status. Lahko je bilo objavljeno zgolj in samo tisto, kar so izrecno želeli, ter občasno, kakšen velik, izjemno promotiven intervju z glavnim lastnikom, Ivico Todorićem.

Prvi in verjetno tudi zadnji drugačen tekst je bil objavljen julija 1992 v eni izmed edicij zagrebškega Jutarnjega lista. Pa tudi tega je potrebno razumeti znotraj tistega časa velikega preloma.
Tako Jutarnji list ter tednik Globus sta takrat pomenila prelom. Nino Pavić, Davor Butković, Denis Kuljiš, Tomislav Vruss in drugi so znali naredili povsem drugačne ter zanimive, vabljive in dobre časopise. Obenem je bil to tudi čas, nekakšen podaljšek velike medijske svobode izborjene v drugi polovici osemdesetih let, ko sta država in oblast izgubili svojo moč nadzora nad mediji in ko kapital še ni bil dovolj močan, da bi to izpraznjeno mesto zasedel.

Tistega julija so torej objavili tekst o družini Todorić in postavili neprijetna vprašanja, kako in s kakšnimi finančnimi viri so lahko kupovali in privatizirali podjetja. Najprej zadarsko Sorajo in nato Agroprerado iz Ivanić grada. Sledili so vesti, da lahko izbrani podjetniki s posebnimi, zelo velikimi, popusti kupujejo blokirana bančne vloge tako imenovanega starega deviznega varčevanja in nato z istimi sredstvi preko Hrvaškega državnega sklada za privatizacijo kupujejo podjetja. Z drobno razliko. Da jim je državni sklad priznal polno vrednost. Če so torej kupili 100 mark vlog blokiranega starega deviznega varčevanja za 30 mark, jim je istih 30, sklad ponovno priznal kot 100 mark. Obenem so se prav takrat pojavljale tudi novice o nenamenskih kreditih, ki so jih posamezniki skorajda brez omejitev lahko dvigovali v bankah v državni lasti in z njimi, skorajda zastonjskim denarjem, kupovali podjetja v privatizaciji.

Prvak tovrstnih operacij je bila družina Kutle. Miroslav Kutle je bil prvi veliki sponzor politične stranke dr. Franje Tuđmana, njegov osebni prijatelj in častni gost vseh državnih institucij, bank in fondov. Na vrhuncu svoje moči ni več znal našteti vseh, niti ne večine podjetij, ki so bila v njegovi lasti. Vedel je le za število, nekje med 120 in 130 se je znal pohvaliti.

Leta 1999 se ga je Tuđman odrekel. Stvar se je začela rušiti ter obenem razkrivati svoje skrbno varovano ozadje. Kutle je namreč konec tistega leta kazensko ovadil takratnega predsednika vlade mag. Zlatka Matešo in guvernerja hrvaške narodne banke, dr. Marka Škreba, ter ju obtožil, da sta mu uničila poslovni imperij. Da mu nista pustila, vsega, kar je kot nagrado dobil.
Iz dokumentov ovadbe se je dalo razbrati, kako je pri vrsti nakupov podjetij zgolj izpolnjeval predvolilne želje vladajoče stranke in z obljubami o revitalizaciji in novem podjetniškem razcvetu opremljal volilne napovedi Tuđmanove stranke.

Ivica Todorić je bil eden redkih, ki je vedel kaj hoče. Ko mu je mesto Zagreb prepustilo v last dobro trgovsko podjetje Unikonzum, ga je najprej preimenoval v Konzum ter nato začel okoli njega graditi podjetja, ki so lahko polnila trgovinske police. Sočasno s svojo poslovno močjo pa je gradil tudi svojo politično moč. Kmalu ni bilo več njemu potrebno hoditi k vladnim in državnim politikom, temveč so oni začeli prihajati k Todoriću.
Temu je dodal še medijsko moč.
Kot lastnik trgovin je bil velik oglaševalec. In povsem zadosti spreten, da je razumel, da moč kapitala prevzema moč, ki sta ju imeli partija in država. Seveda so se tega zavedali tudi ključni Tuđmanovi svetovalci, predvsem dr. Ivić Pašalić ter skušali državni denar preko svojih osebnih računov kot skriti partnerji, plasirati v nakup glavnih hrvaških medijev.

Toda vrnimo se k Todoriću. Vest o zastrupljenem mesu v njegovih trgovinah enostavno ne bi smela biti objavljena. In samo leto ali še manj pred tem tudi ne bi bila. Bilo bi urejeno, da bi bila izbrisana. Prav zato je njena objava 17. novembra 2016 kazala, da se nekaj dogaja v velikem sistemu Agrokor. Veliko podjetje se je začelo rušiti, le da tega zunanji računovodje še niso mogli zaznati.
Nekaj meseceva kasneje so bile težave vidne tudi njim.
Hrvaška vlada je sprejela poseben zakon, ki naj bi preprečil nekontroliran polom, tako imenovani lex Agrokor. To je pomenilo, da so ob soglasju lastnikov, torej družine Todorić, v holding pripeljali novo upravo.

Tu je tudi začetek pisem, ki jih je prejšnji petek začel pisati Ivica Todorić. Bila so zadosten razlog, da so vsi vladni obveščevalci nemudoma prekinili priprave na začetek vikenda. Todorić je predsednika vlade in njegovo gospodarsko ministrico, Andreja Plenković in Martino Dalić obtožil, da sta ga izsiljevala, mu grozila in prisilila v podpis soglasja k uvedbi nove uprave.
Nekaj kasneje je temu dodal še, da je začasni vladni upravnik holdinga, Ante Ramljak, človek, ki dela predvsem za svoje interese in je zaradi njih pripravljen tudi lagati.

Plenković je v sredo, pred dvema dnevoma, ponovil, da gre za zamenjavo teze, da ni prišla vlada k Todoriću, temveč Todorić k vladi in da je morala hrvaška vlada pred Veliko nočjo reagirati dobesedno v zadnjem trenutku in omogočiti nomalno delovanje podjetja, ter ohraniti stabilnost ekonomije, hrvaškega finančnega sistema, pa tudi turistične sezone.

Verjetno bo prav danes, v petek 29. septembra, objavljena revizijska bilanca holdinga Agrokor za leto 2016. Z njo bodo najverjetneje potrjeni sumi, da so bile vse glavne finančne številke holdinga ponarejene. Ter da je celoten sistem verižno prezadolžen in medsebojno večkrat zastavljen kot del bančnih in ostalih garancij. Da bo ključna naloga hrvaške države, kako se rešiti novega, še bolj trdnega objema ruskih državnih bank.

In to ne bo samo zlom Agrokorja, to bo pomenilo tudi zlom načina dela hrvaške privatizacije, ki je temeljila na najtesnejši odvisnosti od vladajoče politike. Od njenih zahtev in želja.

Prav zato se tako bojijo Todorićevih zapisov in pisem. Ker lahko ne samo razkrijejo, saj je to bolj ali manj poznano, temveč z dokumenti potrdijo načine neposrednega sodelovanja vladajočih hrvaških politik in ključnih lastnikov hrvaškega gospodarstva.

In verjamejo, da prav takšne papirje Todorić skrbno hrani.