Predsedniku hrvaške vlade, Andreju Plenkoviću, se je prve dni prejšnjega tedna, pravzaprav povsem na njegovi polovici, v sredo 13. septembra 2017, zgodilo tisto, česar se vsak politik najbolj boji.
Vsebina njegovega novega načrta o odnosih s Slovenijo je bila razkrita vsaj dan prej, kot si je želel. To se ni zgodilo ne zaradi diplomatske nespretnosti, niti ne zaradi morebitne notranje politične zarote. Vzrok je bil dosti bolj preprost. Tistega dne je bil v zagrebškem tedniku Globus objavljen avtorski tekst akademika Davorina Rudolfa o ne boleči rešitvi mejnega spora s Slovenijo.
Če bi ga lahko razumeli zgolj kot naključno pisanje vplivnega hrvaškega profesorja mednarodnega prava morja in bivšega zunanjega ministra ter veleposlanika, a bi se pri tem zmotili. Akademik Rudolf je namreč tudi ključni udeleženec vseh dosedanjih preobratov v pogajanjih med Slovenijo in Hrvaško, prav tisti svetovalec hrvaških predsednikov, ki je vedno znal določiti točko, ko je bilo potrebno pogajanja prekiniti ali odpovedati. Ne mislim le na razmeroma brezobziren ultimat danes pokojnemu predsedniku vlade dr. Ivici Račanu, da se mora javno odpovedati že parafiranemu sporazumu o meji doseženem s slovenskim kolegom dr. Janezom Drnovškom, temveč mislim predvsem na akademikovo pismo, ki ga je septembra leta 2009 poslal takratni hrvaški premierki, Jadranki Kosor. Sporočil ji je, da nepreklicno odstopa z mesta predsednika mešanega dela hrvaško slovenske komisije za pripravo osnutka sporazuma o rešitvi mejnega spora s Slovenijo ter jo obvestil, da je njen dogovor s takratnim slovenskim premierom Borutom Pahorjem, za Hrvaško nesprejemljiv in nevaren. Samo nekaj dni kasneje, ko ga je Kosorjeva želela dobesedno omehčati in ga imenovati za svojega osebnega svetovalca, ji je v zavrnitvi njenega snubljenja tudi povedal, da dela veliko napako. Ter pojasnil, da bo morebitne nejasnosti v postopku arbitraže lahko reševalo samo arbitražno sodišče in ne državi, ki imata spor, pri tem ne bosta mogli imeti vpliva. Da zato nimajo prav posebne teže enostranske izjave sprejete v hrvaškem parlamentu, ter kar je bilo ključno, da bosta morali in Hrvaška in Slovenija po izreku razsodbe, izvesti arbitražno odločitev v celoti. In da sam pri tej izdaji ne želi sodelovati.
Zato tudi ni pretirana ocena, da se je z Rudolfovim izrecnim nasprotovanjem sporazumu Kosor – Pahor, začel tudi čas iskanja možnosti hrvaškega izstopa iz arbitraže.
Osem let kasneje , v začetku preteklega tedna, Plenković napove, da bo v četrtek 14. 9. 2017, na nujen posvet sklical predsednike vseh hrvaških parlamentarnih strank. Tema sestanka naj bi bila samo ena, odnosi s Slovenijo. Na vprašanja, kaj bi lahko bilo toliko drugačnega in novega, da je potrebno povabiti k premisleku tako širok krog udeležencev, so sledili bolj ali manj skrivnostni namigi, da ima Plenković velik načrt, ki pa ga mora najprej predstaviti vabljenemu zboru. In takoj je sledila ocena, da se morda le pripravlja odločitev o spoštovanju razsodbe mednarodnega arbitražnega sodišča.
Razlogi, ki naj bi vodili k takšnemu zaključku so se zdeli povsem racionalni. Hrvaška bi se s takšno politično odločitvijo izognila nevarnosti izgube ugleda v mednarodni skupnosti zaradi nespoštovanja mednarodno pravnih obvez ter obenem tudi odstranila dvome o svoji verodostojnosti in oceno, da bi lahko podobno ravnala tudi glede drugih mednarodnih pogodb. Z dokončnim zaprtjem mejnega vprašanja z Slovenijo, bi sosednja država dobila prostor za neprimerno bolj zapletena in prav toliko teže rešljiva ter obenem z zgodovino vojn obremenjena mejna vprašanja tako z Bosno in Hercegovino, kot Srbijo in Črno goro.
Če so priprave rešitev o meji tako z zadnjima državama v popolnem mirovanju in se jim v Zagrebu tudi izogibajo, pa zahtevajo občutljiva nerešena mejna vprašanja z Bosno in Hercegovino takojšen odgovor. Najprej, zaradi odprte državniške polemike o morski meji med državama ter skorajda neverjetne zgodbe, da je bil dr. Franjo Tuđman ko je leta 1999 podpisal mejni sporazum z bosanskim predsednikom dr. Alijo Izetbegovićem, zaveden in prevaran. Ter da je celotno akcijo vodil sarajevski geodet, Radovan Vuletić, ki naj bi, ko so hrvaški kolegi s katerimi so skupaj označevali mejno črto, malicali, z brcanjem premikal mejni kamen na enem od otočkov veliki in mali Škvoj in s tem omogočil veliko mejno prevaro v škodo Republike Hrvaške. Danes, ko želi Hrvaška graditi tako imenovani Pelješki most in z njim mimo bosansko hercegovskega ozemlja v Neumu, neposredno povezati jug Hrvaške, se seveda vrstijo pozivi Sarajeva, da je v skladu z podpisanim in seveda v hrvaškem saboru nikoli ratificiranem sporazumu Tuđman- Izetbegović, pred začetkom gradnje najprej določiti mejo med državama, torej tudi na morju. Ob tem v Zagrebu pričakujejo zajetna evropska sredstava potrebna za izvedbo projekta. Tudi zaradi tega povsem specifičnega, tokrat finančno merljivega razloga, ni mogoče zgolj odlagati težav z Bosno in Hercegovino.
Svoj obisk Hrvaške je potrdil tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić. Pričakovati je, da če je imel doma pogum odpreti notranjo razpravo o statusu Kosova, da bo želel odpreti tudi vprašanje meje, zlasti na reki Donavi, s Hrvaško. Prav zaradi teh razlogov se je lahko zdelo razumno, da morda želi Plenković na sestanku s predsedniki vseh parlamentarnih strank pragmatično predlagati priznaje arbitražne sodbe o določitvi meje s Slovenijo.
Pa ni moglo biti tako. Hrvaška enostavno ne more spremeniti notranje političnega soglasja in odklonilnega stališča do razsodbe arbitražnega sodišča. Tudi zaradi bojazni, da bi lahko tako v Beogradu kot v Sarajevu, ter posledično tudi v Podgorici predlagali institut mednarodne arbitraže kot pomoč pri reševanju mejnih sporov. Pa to ni edini in ključni razlog. Sedanji državni sekretar na slovenskem zunanjem ministrstvu, Iztok Mirošič, mi je prve dni letošnjega aprila pojasnjeval vrsto posledic, ki so bile povezane z sodbo arbitražnega sodišča glede južnokitajskega morja in možnih vzporednic z takrat še pričakovano sodbo glede Slovenije in Hrvaške. Ko danes ponovno berem svojo zabeležko najinega pogovora pridem do ključnega dela. Mirošičeva ocena je bila, da Hrvaška arbitražne sodbe ne bo priznala, ter da bo predlagala nov bilateralni dogovor o soupravljanju Piranskega zaliva, ki bo izključeval slovenski neposredni stik z mednarodnimi vodami.
Mislim, da je bila Plenkovićeva namera ob sklicu sestanka predsednikov vseh parlamentarnih strank prav ta. Predlog Sloveniji o soupravljanju Zaliva.
Pa ga je prehitel akademik Rudolf. Razlog je bil res kar se preprost. Tednik Globus v katerem je izšel njegov avtorski tekst ima datum petek, 15. september 2017. Dejansko pa je bil dostopen že dva dni prej, torej tudi dan pred, a takšno pomembnostjo, napovedovanim sestankom. Rudolf je ocenil, da lahko oba predsednika vlad, in Plenković kot gostitelj in Cerar kot gost, na predvidenem zagrebškem sestanku, skrbno varovan datum je bil takrat še torek 26.9.2017, ob kavi in v petih ninutrah dosežeta rešitev. Vsebina te rešitve, ki naj bi se več kot dve desetletji skrivala in izmikala vsem pogajalcem, naj bi bila razmeroma preprosta. Državi naj bi se le dogovorili o skupni udeležbi pri izvajanju najvišje suverene oblasti v Piranskem zalivu.
V mednarodnem pravnem jeziku se takšna skupna oblast na nekem območju imenuje kondominij ali solastništvo. Pomeni, da Zaliva ne bi niti delili, niti ne bi teritorialno pripadal ne Sloveniji ne Hrvaški, niti ne bi bil eksteritorialen. V onih petih minutah bi se torej, tako Rudolf, predsednika vlad dogovorila o novi bilateralni kondominijski pogodbi med Slovenijo in Hrvaško.
Prav zaradi objave tega dan kasneje, v četrtek 14. 9, Plenković ni mogel več ponavljati. Zato se je zatekel k poznani tezi o soglasju vseh parlamentarnih strank, da ostajajo pri odločitvi hrvaškega Sabora o ničnosti in nepriznanju arbitražne sodbe ter da bodo potrebni novi bilateralni pogovori z Slovenijo, ki bi se lahko začeli z novim sporazumom o pravici skupnega ribolova v Piranskem zalivu. Ta dostavek je bil hitro pozabljen, saj so bili udeleženci sestanka obveščeni, da ta del o ribolovu, ureja že avgusta leta 2001 sprejet Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju, ki med drugim v enem od svojih delov, dovoljuje slovenskim ribičem izlov do višine Vrsarja. Ter da je prav ta del tisti, ki ga nobena hrvaška vlada ne priznava in ga tudi nikoli ne bo priznala.
Zato je Plenković zgolj poudaril, da je potrebno začeti nove medsebojne pogovore in da je arbitražna razsodba za Hrvaško nesprejemljiva.
Samo nekaj dni kasneje, v torek ta teden, sta se ob robu zasedanja Generalne skupščine OZN sestala Plenković in dr. Cerar ter sporočila, da bo slovenski predsednik vlade v sredo, 27. 09. 2017 obiskal Zagreb. Prav nič iz tega sporočila ni kazalo na dobro. Prav nasprotno, bilo je jasno, da za sestanek takšnega obsega niso izpolnjeni niti minimalni predpogoji. Seveda je v diplomaciji vsak pogovor potreben in posledično tudi dober, toda le če je določen predmet razprave. Plenković je v New Yorku ponovil samo, da je potrebno vprašanje meje s Slovenijo reševati z novimi dvostranskimi pogajanji.
To ponavljanje je najprej ocenil predsednik države Borut Pahor, s tezo, da bi že pristanek na to, da smo se pripravljeni pogovarjati o implementaciji arbitražnega sporazuma z novo dvostransko pogodbo pomenil, da je pravna vrednost razsodbe bistveno oslabljena.
Nato je sledil Plenkovićev govor pred generalno skupščino in njegove ocene o Sloveniji in nesprejemljivosti arbitražnega sporazuma. Njegova ocena je bila, da mu bo dr. Cerar najverjetneje, govoril je namreč za njim, repriciral ter da bo pri tem tudi ostalo. Da pa je dogovor o zagrebškem obisku dokončen in neprestavljiv. Newyorški nastop hrvaškega predsednika je bil načrtovan, skrbno je bila umeščena tudi vsaka posamična beseda o ničnosti arbitražnem sporazumu. Po tem govoru in njegovi vsebini, bi morebiten Cerarjev državniški obisk Zagreba in pogovori s predsednikom hrvaške vlade dobili povsem drugačen pomen. To ne bi bili več pogovori ne o implementaciji sodbe arbitražnega sodišča, niti ne o načinu uresničitve sporazuma, temveč pogovori, po katerih bi imel hrvaški predsednik vlade obilo razlogov za sporočila, da se začenja čas novih pogajanj o soupravljanju Piranskega zaliva.
Dr. Miro Cerar je moral odpovedati zagrebški obisk. In samo na takšen odziv Plenković ni računal.
Za republiko Slovenijo je mejno vprašanje s Hrvaško z arbitražno razsodbo dokončno rešeno.
Zagrebu je enostavno potrebno pustiti čas, da bo to lahko priznal.
Borut Šuklje 