Še pred nekaj meseci je bilo samo zavračanje in sovraštvo. Bile so tudi grožnje, pravzaprav napovedi o spremembi meja in pretečih obračunih.
Konec aprila letos je francosko prizivno sodišče zavrnilo republiko Srbijo in njeno zahtevo naj ji izročijo aretiranega Ramusha Haradinaja, ki so ga samo nekaj mesecev pred tem aretirali na podlagi veljavne mednarodne tiralice.
Haradinaj jer bil pred dnevi , niti ne pol leta kasneje izvoljen, v tretjem poizkusu, za predsednika vlade republike Kosovo. Najvetrjetneje to ne bi bilo prav nič dramatično nenavadnega če ne bi k njegovi izvolitvi pomagal prav tisti, ki je še nekaj mesecev nazaj zahteval njegovo pot v zapor. Haradinaj brez privolitve srbskega predsednika Aleksandra Vučića ne bi mogel zbrati zadostnega števila potreebnih parlamentarnih glasov. Odločilnih devet jih je, neposredno po prihodu z beograjskega posveta, prispevala lista srbskih poslancev v kosovskem parlamentu.
Vsi nedavni volilni dogodki v kosovskem parlamentu dobijo prav poseben pomen, ko vemo, da Haradinaj ni bil izvoljen prvič. Da je predsednik vlade že bil in da je svojo zmago slavil že prve decemberske dni leta 2004. Samo nekaj mesecev kasneje , četrtega marca 2005, je sodnik Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, sprejel vloženo obtožnico proti novemu kosovskemu predsedniku vlade. In obtožni predmet je bil zelo resen, saj je Haradinaja bremenil hudodelstev zoper človečnost ter kršitev zakonov in običajev vojne. Novi predsednik vlade v Prištini je namreč bil v letih 1998 in 1999 poveljnik takratne OVK , osvobodilne vojske Kosova, na območju, ki so ga imenovali operativni prostor Dukagjin. Prav tam, naj bi, tako je pisalo v obtožnici, bil odgovoren za etnično čiščenje, vseh ki so bili drugačni. Najprej seveda Srbov. Bivši srbski predsednik Boris Tadić, mi je kazal grozljiva pričanja o ubojih, mučenjih, posilstvih. In ne samo Srbov, temveč tudi Albancev, ki takšne politike niso razumeli in podprli kot samoumevne. Večina srbskega prebivalstva je seveda morala pobegniti, da so lahko rešili življenje.Tožilka mednarodnega haškega sodišča je opisovala , da so v nekaj dneh po 19.aprilu 1998 izgnali ali ubili večino srbskih prebivalcev. Iz njenega pisanja tudi vemo, da je Haradinaj za svojo obtožnico izvedel osmega marca 2005 in takoj zatem tudi odstopil.Sledilo je sojenje, prič, ki so bile pripravljene pričati je bilo malo ali pa so v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izginile. Dokončno izginile.
Haško sodišče je Haradinaja, ob veliki podpori takratnih mednarodnih upraviteljev Kosova, zlasti in predvsem njihovega glavnega šefa, Sorena Jessen – Petersena, leta 2012 oprostilo obtožb in izpustilo. Toda srbska mednarodna tiralica je ostala veljavna. Tudi zato je bil Haradinaj zadržan v Sloveniji, ob enem izmed postankov na letališču Brnik in letos pozimi aretiran v Franciji.
In prav v tem zimsko pomladnem času, ko je Haradinaj čakal na odločitev francoskega sodišča in možnost, da bo izročen republiki Srbiji,so se izrečene besede nevarno gostile. Srbije na Kosovu, ko bom izvoljen za predsednika vlade ne bo več, je odgovarjal na beograjska opozorila, da bi bila prav njegova izvolitev nepremostljiva težava. In nadaljeval, da če ne bo Srbija iz svoje ustavne listine izbrisala Kosova, kot nov premier vnesel v Ustavo Kosova dopolnilo o širitvi do Niša. In vsa ta preteča razprava je potekala samo slabe štiri mesece nazaj, 25.maja letos. Ter ponovno budila vse zlovešče spomine osemdesetih in devetdesetih let in jugoslovanskih vojn.
Omenjam datume in mesece, da bi lažje razumeli odločitev srbskih poslancev v parlamentu Kosova, da pred dnevi podprejo Haradinajevo ponovno izvolitev za predsednika vlade. Takšno odločitev je seveda lahko sprejel samo Aleksander Vučić. Ta torek, pred tremi dnevi, je imel nastop. Njegova sporočila so bila presenetljiva samo za občasne opazovalce. Vučić ima politično moč in prav zato je lahko povedal, da je vprašanje odnosa do Kosova tako politična sedanjost kot politična prihodnjost Srbije. Da bo naslednji mesec predlagal in začel novo etapo notranje razprave prav o tem občutljivem odnosu, saj da je Srbija glede Kosova dosedaj govorila samo o tem kar ne želi, in da ni imela politike, ki bi bila realistična. Ter , da je prav zaradi udeležbe srbske liste v novi vladi Kosova danes pogajalska pozicija Srbije pomembno drugačna in vplivnejša kot je bila.
Preden začnem z iskanjem ključa, ki naj odklene Vučićevo napoved o boljšem času, moram dodati še pojasnilo.
O novem zunanjem ministru vlade Kosova. To je Behgjet Pacolli, dober in bogat podjetnik, ki je pomebno, tudi finančno pomagal pri odločitvi francoskega prizivnega sodišča in izpustitvi Haradinaja. Februarja 2011 je dobil v parlamentu zadostno število glasov in bil imenovan za predsednika Kosova. Samo dober mesec kasneje je odstopil, saj je ustavno sodišče odločilo , da je bila njegova izvolitev v nasprotju z Ustavo, saj da ni imel proti kandidata in ker ob glasovanju ni bilo v dvorani zadostnega števila poslancev. Pa vendar so bili zanimivi njegovi takratni nastopi. Povdarjal je, da je njegov program pomiritev Srbov in Albancev, ter da mora vsaka vlada Kosova predvsem vlada vseh državljanov. Tudi zato je Haradinaj takoj po svoji novi izvolitvi, poudarjal, da bo nadaljeval dialog z Beogradom, saj da niam nobene boljše možnosti, ter tudi v tekoči srbščini sporočil, da bo delal na krepitvi zaupanja z Srbi.
In prav tu se krog sklene. Oba , in Vučić in Haradinaj, lahko odločata.Predvsem pa imata agendo s katero lahko pojasnita domači politični javnosti razloge za tako drugačen odnos. Srbija je, prav zaradi Vučićeve pritrditve sodelavanju srbske liste v kosovski vladi, znova dobila direkten vpliv na politične razmere na Kosovu ter kar je verjetno prav tako pomembno dokončno priznanje realnosti skupnosti srbskih občin, z velikimi upravnimi pristojnostmi. Haradinaj pa je dobil novo možnost vodenja, v času ko je, kot ocenjuje, Kosovo v težki situaciji, z velikim nezaupanjem ljudi v institucije in preživetje.
Pa vendar bi bile vse opisane odločitve težje brez velikega projekta , ki ga oba, in Vučić in Haradinaj, povsem razumeta. Odločitve nemške kanclerke Angele Merkel o potrebnih finančnih in investicijskih spodbudah , ki naj v regiji nadomestijo oddaljujočo perspektivo članstva v Evropski uniji. Merklova je enostavno iznašla mehanizem, ki je drugačen od zgolj političnih obetov. Obljubila in napovedala je nove, investicijsko obilne, infrastrukturne projekte. In obenem zahtevala spoštovanje politične realnosti.
Angeli Merkel verjamejo.
Tako v Beogradu kot v Prištini.
Borut Šuklje 