Predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković je racionalen politik. Ne samo, da je znal prevzeti oblast in oblikovati vladajočo politično koalicijo, znal je tudi odsloviti svoje partnerje, ko je ocenil, da mu postajajo nevarni. Prav zaradi istega političnega razuma, ki mu prinaša točke, ne želi oblikovati svojega mnenja in še manj odločitve, o odstranitvi sramotnega spomenika, ki v taborišču Jasenovac, obuja čas morilcev in vojnih zločincev.
Taisti hrvaški predsednik vlade, ki natančno in vnaprej preveri odzive na svoja politična dejanja ima obenem zelo dobre informacije, ne samo od svojih vladnih sodelavcev in razvejanih tajnih služb, temveč tudi neposredno iz vodstva kabineta predsednika Evropske komisije, Jean Clauda Junckerja, saj je šef te službe tudi njegov osebni prijatelj. Torej lahko ocenimo, da je Plenković imel, vsaj v zadnjih dveh mesecih, od razglasitve sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško, tudi vse dokumente o pozivih ključnih evropskih držav in vlade v Bruslju, da je sodbo potrebno priznati in da ta predstavlja novo dejstvo, da ima republika Hrvaška z republiko Slovenijo rešeno mejno vprašanje.
Vsa dokazovanja, da je določen beograjski tabloid, ki je v zelo podobnem času dobil tudi hrvaška državna dovoljenja za širitev svojega poslovanja, objavil prisluškovanja pogovorov dveh slovenskih akterjev o arbitraži, so seveda po izreku sodbe postala brezpredmetna. Zgolj zanimiva, saj je, v skoraj primerljivem času, isti srbski tabloid, radikalno spremenil svojo uredniško politiko in začel neusmiljeno napadati, sedanjega predsednika Srbije. Aleksandra Vučića. Toda to je zgolj podrobnost, ki jo bomo sedaj pustili ob strani.
Andrej Plenković se je odločil in v pričakovanju obiska slovenskega predsednika vlade, dr. Mira Cerarja, s katerim naj bi zaključila njune ljubljanske pogovore in določila načine uveljavitve arbitražne sodbe mednarodnega sodišča v Haagu, odšel v Savudrijo, mestecu na sami meji s Slovenijo. Tisto sredo, 23.avgusta letos, je zbranim ribičem pojasnjeval, da Hrvaška nikoli ne bo priznala odločitve mednarodnega sodišča, da bo istočasno znala zašćititi svoj interese ter da naj tudi vnaprej ribarijo kot, da se ni nič zgodilo. Da ima, je bilo razumeti, Hrvaška dovolj možnosti, da jih na morju ob njihovih poteh po slovenskem morju, tudi zaščiti.
Moje vprašanje je bilo povsem enostavno. Kje je razlog, da se hrvaški predsednik vlade odloči tik pred morebitnim pogovorom o skrajno resnem vprašanju, ki zadeva Hrvaško, za takšen obisk. Ponavljam, Plenković je racionalen politik, ni političen fantast, ki bi se odločal po trenutnem navdihu.
Razlog je lahko samo eden.
Želel je vnaprej preprečiti odločitev dr. Cerarja o obisku Zagreba in potrebnem pogovoru, kako uveljaviti odločitev arbitražnega sodišča. Pa razlog ni več samo hrvaško vladno kazanje moči Sarajevu, Beogradu in Podgorici, državam, s katerimi ima Hrvaška nerešena prav vsa mejna vprašanja. Kljub temu, da se odnosi Hrvaške z Bosno in Hercegovino prav zaradi nerešenega mejnega spora nevarno zaostrujejo. Niti ni razlog Plenkovićeve odločitve zgolj ocena, da bo njegovo zavračanje odločitve mednarodnega sodišča dokaz, da tudi ostale države ne morejo v rešitvi mejnih sporov uspeti mimo hrvaške državne volje.
To bi bilo enostavno premalo za pojasnitev tako bojevitega Plenkovićevega nastopa v Savudriji. Razlog je drugje.
Hrvaška država se je odločila, da je potrebno storiti vse, da ohrani konflikt in ostane v sporu, s Slovenijo. Plenković ve, da se zelo pospešeno, veliko hitreje kot bi lahko pričakovali, oblikuje Evropa dveh hitrosti. Da izpolnjuje Slovenija vse, no skoraj vse pogoje za članstvo v najbolj povezanem evropskem jedru, ki si najmanj želi nove prinašalce težav. Zato želi Plenković zadržati Slovenijo na starem dvorišču in prav zato tudi ne želi Cerarjevega obiska v Zagrebu in zato se je odločil za svoj nastop v Savudriji.
Borut Šuklje 