Povsem nenavadna in prav toliko tudi težko pojasnljiva je odločlitev o pozivu vsem diplomatom, ki gostujejo v sosednji državi naj se vrnejo domov. V nedeljo zvečer, 20. avgusta 2017, je bilo objavljeno sporočilo o odpoklicu srbskih diplomatov iz Makedonije. Ne enega temveč vseh. Ambasado so pred tem skrbno očistili, zavarovali in zagrnili vsa polkna, saj najverjetneje niti srbska veleposlanica Dušanka Divjak –Tomić, ni poznala razlogov naročila, ki so ji ga poslali iz Beograda.
Običajno se, kot znak protesta, ki ni več rešljiv samo s pogovori in različnimi diplomatskimi pismi, na pogovore v svoje zunanje ministrstvo poklican veleposlanik. To je povsem zadostno sporočilo. Prav tako, ne prav redko, se zgodi malce bolj skrivnosten zaplet, ki mu sledi izgon enega ali več diplomatov nazaj v domovino. Večinoma gre za ne zadosti spretne stanovalce ambasade, ki imajo diplomatski potni list, a so dejansko uslužbenci domače tajne službe, in so bili ujeti pri svojem delu. Temu običajno slede povračilni ukrepi, prav tako z odpovedjo gostoljubja posameznim diplomatom, za katere sumijo ali vedo, da so obveščevalci. Toda v vseh primerih se sporne stvari razmeroma hitro pozabijo.
Zato je ta nedeljski zaplet toliko bolj izrazit in viden, saj so bili domov, v Beograd, poklicani kar vsi diplomati. Razlogi tako drastične odločitve niso bili navedeni. Resda so kmalu zatem, tako za to usposobljene agencije za stike z javnostmi kot manj vidne prav tako usposobljene državne službe, prekrili medije s pojasnili o dejanskem ozadju beograjske odločitve. Šlo naj bi, so zelo skrbno obveščali, za protest proti odločitvi nove makedonske vlade, premierja Zorana Zaeva, da bo podprla željo Kosova po polnopravnem članstvu v Unescu.
No vendar to, ni bil pravi razlog. Saj je makedonska vlada, takrat jo je vodil Nikola Gruevski, leta 2015, prav tako na istem mestu in z istimi razlogi podprla Kosovo. Pokazalo se je, da je tema članstva v Unescu dosti premalo za tako rigorozno odločitev. In obenem je bilo jasno, da je v takšni obliki nista mogla sprejeti ne predsednica srbske vlade Ana Brnabić, ne zunanji minister in prvi vladni podpredsednik Ivica Dačić. V Beogradu se takšne odločitve sprejemajo samo na enem mestu, v kabinetu predsednika države, Aleksandra Vučića.
Zato je bila že naslednji dan oblikovana nova zaupna vest. Da obstajajo dokazi, da so bili srbski diplomati v Makedoniji spremljani, zasledovani in prisluškovani. Temu, razmeroma lahko predstavljivemu opisu je bila dodana malce bolj zapletena formulacija, da so bile uporabljane tudi metode zastraševanja, ki naj bi bile odobreno s strani tujih sil ali tujih tajnih služb.
Vučićeva interpretacija razlogov za odpoklic diplomatov je bila še malo bolj splošna, da imajo srbske kontraobveščevalne službe dokaze o ofenzivnem obveščevalnem delovanju proti Srbiji. Dan kasneje, vse v prvi polovici tega tedna, se je pojavila še tretja informacija. Da naj bi ameriške obveščevalne službe od vodstva makedonske Uprave za varnost in kontraobveščevalne dejavnosti zahtevale, naj prisluškujejo srbske diplomate v Skopju in skušajo preko tega poslušati tudi njihove pogovore s predsednikom Vučićem.
Tako je do danes tudi ostalo. Vmes sta imela daljši telefonski pogovor tudi Vučić in Zaev, ter se dogovorila, da bosta obe republiki samo z dialogom reševali nesoglasja v medsebojnih odnosih, da bo Vučić na pogovor sprejel makedonsko veleposlanico v Srbiji ter da se bodo srbski diplomati vrnili na svoje delo v Skopje.
Kot, da se ni zgodilo nič posebnega, da je bil potreben samo pogovor, ki je vse razrešil.
Zato se moram vrniti na začetek. Odmisliti članstvo Kosova v Unescu, obveščevalce in kontraobveščevalce, kot razlog težav vedno uporabne ameriške tajne službe, ter iskati razlog tako drastične nedeljske odločitve srbskih oblasti.
Slab mesec po lanskih parlamentarnih volitvah v Makedoniji, 7. januarja 2017, so se tri najpomebnejše makedonske albanske stranke sestale na usklajevalnem sestanku v Tirani. Skupaj naj bi, pod patronatom albanskega predsednika Edija Rame, določili pogajalski okvir in skupne zahteve za sodelovanje v novi makedonski vladi. Ne Gruevski ne Zaev brez njihovih glasov nista mogla oblikovati vladne koalicije. Sestavili so spisek zelo radikalnih zahtev, tudi pravico enakopravne uporabe albanskega jezika na ozemlju celotne Makedonije in proporcionalno zastopanost v vseh državnih službah in uradih. Nekako ob strani, pa tudi za javnost manj zanimiva pa je bila točka, s katero so zahtevali naj makedonski parlament novega sklica in nove vladne večine, sprejme posebno resolucijo s katero bi obsodili genocid nad Albanci v Makedoniji med leti 1912 in 1956. In prav ta točka je danes očitno točka spora med Srbijo in Makedonijo, saj je priprava resolucije ali vsaj posebne izjave del novega programa vlade Zorana Zaeva.
Leta 1914 je vplivna ameriška Fundacija Carnegie za mednarodni mir, objavila prvo mednarodno poročilo o Balkanu, ki ga je pripravila skupina mednarodnih ekspertov. V njem je tudi del, ki zadeva takratne balkanske vojne in delovanje srbske in črnogorske vojske v letih 1912 in 1913, ki naj bi bilo usmerjeno v spremembo etničnega karakterja makedonskega ozemlja naseljenega izključno z Albanci. Če makedonska vlada in predvsem albanske stranke, ki jo sooblikujejo pripravlja takšen dokument obsodbe, ki bi ga sprejel parlament, potem lahko predpostavimo, da je zbiranje gradiva in političnih interpretacij razlogov za balkanske vojne, zbudila povsem zadosti zanimanja tudi posameznih diplomatov o tem. In seveda tudi zanimanja onih, ki skrbe, da državne skrivnosti ne postanejo prehitro javne. Tu bi bil lahko razlog današnjega diplomatskega spora Beograda in Skopja, vendar ne takšen, da bi bilo potrebno zaradi tega odpoklicati vse diplomate.
Drugi razlog bi lahko iskali najprej v razmeroma neusodni izjavi, zunanjega ministra Dačića, da sta originalna dokumenta daytonskega mirovnega sporazuma, podpisanega novembra 1995 in ob tem podpisanega zagotovila ameriškega diplomata Richarda Holbrooka, da Združene države Amerike ne bodo priznale neodvisnosti Kosova, izginila. Izjava sicer sama po sebi ni nič posebnega saj je znana vsaj od leta 2000. Kmalu takrat smo bili obveščeni, da naj bi v bombardiranju Beograda izgorel cel niz zelo zanimivih dokumentov, med njimi tudi mirovni sporazum.
Ali je Holbrook ob zapletenih pripravah in nadvse veščem iskanju potrebnega soglasja za podpis daytonskega sporazuma in konec jugoslovanskih vojn podpisoval tudi druge izjave ne vemo, a če jih je zaradi dnevnih potreb morda tudi podpisal, je znal tudi poskrbeti, da so takoj zatem izginili. Jih je vzela megla, bi rekli na Balkanu.
Ta del Dačićeve izjave je bil zgolj nekakšen uvod v protest proti nameri makedonske vlade, da bo v drugem poizkusu včlanitve v Unesco ponovno podprla Kosovo.
Zato je temu uvodu dodal dve tezi. Da lahko tudi Srbija ponovno razmisli o priznanju republike Makedonije ter , da če se v regiji z takšno lahkoto odpovedujejmo dogovorjenemu , potem tudi Resolucija 1244 Varnostnega sveta OZN, s katero se je Srbija strinjala , da dobi Kosovo začasno mednarodno uprava, postaja vprašljiva. Skliceval se je na zadnji pogovor , Brnabićeve in Zaeva v Trstu, na začetku letošnjega poletja, kjer je predsednik makedonske vlade svoji srbski kolegici zagotovil zadržanost ob glasovanju v Unescu. Dačić je z omembo možnosti odpovedi mednarodnih sporazumov naredil pretres.Pravzaprav je ponovno spomnil tudi na pogovor, ki so ga imeli 16.junija 2002, takratni britanski ambasador v Beogradu, Charles Crawford, spremljan z predstavniki britanskega zunanjega ministrstva ter Dobrica Čosić. Po pogovoru, ki je bil pri Čosiću doma, je ambasador pripovedoval, da je politično vplivni srbski pisatelj omenil, da je Resolucija 1244 in mednarodna misija na Kosovu propadla, ter da je edina rešitev delitev Kosova, teritorialna razdelitev. Samo misel na to, da bi na Balkanu lahko odločali o preklicu podpisanih mednarodnih pogodb je bila za londonske diplomate strašljiva.
V tem kontekstu lahko razumem ključen del obsežnega Vučićevega intervjuja za srbsko nacionalno televizijo objavljenega sredi tega tedna. Da poizkušajo v regiji ustvariti konfliktne razmere, ter v njih vpleti tudi Srbijo , da pa on tega ne bo dovolil. Vučić je namreč najprej junija in nato ponovno julija oblikoval predlog o novem dialogu o Kosovu. S tem je dosegel tri cilje. Dobil je takojšnjo podporo najvplivnješih evropskih prestolnic in Bruslja, razdelil je domačo opozicijo, ki se je pripravljala na enoten volilni nastop proti sedanji oblasti, a se takoj razšla ob odločanju, ali naj se pogovorov o Kosovu udeleži ter pokazal, da na Kosovu nima sogovornika.
Vučić je z napovedjo nujnosti srbske odločitve o statusu Kosova, ter istoičasno opredelitvijo, da ne velja dopustiti, da bi izgubili ali nekomu predali tisto, kar Srbija ima, toda tudi ne čakali, da jim bo nekdo poklonil tisto, kar so že zdavnaj izgubili, naredil natančno tisto politično potezo, ki ne more biti sprejeta s soglasjem. Tudi v Prištini ne.
Ne samo zato, ker relativni zmagovalec volitev Ramush Haradinaj ne more oblikovati vlade, temveč tudi zato, ker bodo izgubili zunanjega krivca za vse svoje velike težave.
To bi lahko bil tudi razlog nedeljskega večernega zapleta. Skopje je bilo zelo primerno mesto.
Spor se je ohladil.
Do naslednjič.
Borut Šuklje 